Vedno imejmo prižgane sveče
Mojzesov zakon je predpisoval, da so starši štirideset dni po rojstvu prvega otroka odšli v jeruzalemski tempelj, da bi svojega prvorojenca darovali Gospodu in za obredno očiščenje matere. Tako sta storila Marija in Jožef. Obred je služil posvetitvi prvorojenca Bogu v spomin na dejstvo, da je Bog nekoč rešil prvorojenca Izraela v Egiptu.
Evangeliji poudarjajo to epizodo predvsem zato, ker je sovpadala s trenutkom velikega razodetja o Kristusovi osebi. Pravzaprav je bil stari Simeon, ko je zagledal Dete Jezusa, globoko ganjen in ga je po navdihu Svetega Duha pozdravil in ga imenoval »luč poganov«, »slava izraelskega ljudstva« in »znamenje nasprotovanja«. Vendar bi rad izpostavil bolj splošen razlog za zanimanje za to epizodo, pri čemer se zgledujem po začetnih besedah, ki pravijo, da sta Marija in Jožef »prinesla otroka v Jeruzalem, da bi ga predstavila Gospodu«, in tudi po sklepnih besedah, ki dopuščajo, da pogledamo v intimno življenje svete nazareške družine: “Dete je raslo in postajalo močno, polno modrosti in Božja milost je bila na njem.” V krščanstvu obred darovanja ne obstaja več, njegov duhovni pomen pa ostaja in je aktualen še danes. Z drugimi besedami, krščanski starši morajo tudi »predstaviti svoje otroke Bogu« in jim nato pomagati »rasti v modrosti in milosti«, torej ne samo telesno in intelektualno, ampak tudi duhovno.
Kaj lahko danes pomeni »predati svojega otroka Bogu«? Pomeni spoznanje, da so otroci božji dar, da mu pripadajo, še pred očetom in mamo. Bog je namreč po krščanskem nauku tisti, ki otroku že v trenutku spočetja vlije duhovno načelo, ki mu pravimo duša. Sveto pismo nam v zvezi s tem predstavi mater, ki ob pogledu na svojih sedem otrok skoraj začudeno vzklikne: »Ne vem, kako si se pojavil v mojem telesu; »Nisem jaz tisti, ki vam je dal diha in življenja, niti jaz, ki sem oblikoval vsakega od vaših členov […], ampak Stvarnik vesolja, ki je prvotno oblikoval človeka« (prim. 2 Mak 7,22-23). Vendar ni dovolj, da darujemo otroke Gospodu le enkrat, na začetku življenja, ampak vedno. To pomeni, da morajo starši vedno skrbeti za krščansko vzgojo svojih otrok. Starši so prvi oznanjevalci svojim otrokom. Včasih so, ne da bi se tega zavedali, z molitvami, ki jih učijo, z odgovori, ki jih dajejo na svoja vprašanja, s sodbami, ki jih sprejemajo v njihovi prisotnosti. Na praznik Gospodovega darovanja se v spomin na Jezusa, ki ga je Simeon razglasil za »luč narodov«, blagoslovijo svečke, ki jih lahko vsak po želji odnese domov. Zato se je praznovanje popularno imenovalo “svečnica”. Menim, da je dolžnost staršev do otrok zelo dobro simbolizirana s to malo blagoslovljeno svečko.
V zvezi s tem vam povem zgodbo. Nekega dne se je neki deček odpravil na dolgo pot. Ko je zapustil hišo, je bilo še temno in mati mu je dala v roko svetilko, da je osvetljevala pot, in priporočala, naj se ne loči od nje iz kakršnega koli razloga. Ure in ure je hodil ob luči te svetilke, potem pa je sonce vzšlo in stenj, ki ga je držal, je začel bledeti, dokler ga do poldneva ni več videl in ga je zamikalo, da bi ga odvrgel. Toda spomnil se je obljube, ki jo je dal mami, in še naprej držal lučko v roki. Dolgo je hodil, dokler ni sonce začelo zahajati in se je spet stemnilo okrog njega. Plamen v njegovi roki je spet začel plapolati, dokler ni, ko se je popolnoma zmračilo, ugotovil, da je to edina stvar, ki mu omogoča nadaljevanje in dokončanje njegove poti. In bil je zelo vesel, da jo je spet imel ob sebi.
Takšno vero dobi otrok od svojih staršev, ko začne dolgo življenjsko pot. Sprva je to vse. Potem se prižgejo druge luči, drugi interesi in vrednote začnejo okupirati um. Vera, ki smo jo imeli kot otroci, je pogosto zasenčena in se niti ne zavedamo več, da jo imamo. A pride večer, čas, ko mnoge luči, ki so nas v življenju slepile, ena za drugo ugasnejo ali ne svetijo več. In zato ponovno odkrijmo svojo vero iz tiste svečke, ki smo jo simbolično prejeli pri krstu in hranili v družini. Zato se ne smemo odvrniti od tega, da bi svečo življenja predali svojim otrokom. Toda najboljši način, če želite prenesti vero svojim otrokom, je, da jo živite z njimi in pred njimi, ne da bi vam kdaj upadel pogum. Sveti Frančišek Saleški je rekel neki materi, da ko ne moremo več govoriti o »Bogu otrokom«, je prišel čas, da se pogovarjamo z »Bogom otroka«, to je, da molimo zanje.
Danes je tudi praznik redovnikov, dan posvečenega življenja. No, kako naj ravnamo, ko sin ali hči izrazita namero, da se popolnoma posvetita Gospodu s sprejemom v redovniško ali duhovniško življenje? Obstajajo družine, ki se celo izrekajo za kristjane, kjer novico o poklicu sprejmejo z žalostjo, kot da bi šlo za nesrečo. Kolikokrat skušajo starši odvrniti svoje otroke od njihove poti! Krščanskim staršem bi moralo biti prej v čast in veselje, ko se otrok odloči, da se bo posvetil in izročil Gospodu. Starši torej ne smejo ovirati svojih otrok pri tej težki izbiri, ampak jih spremljati, kot pospremijo druge otroke pred oltar, na poročni dan. Mnogi starši so v preteklih letih začutili potrebo, da se opravičijo sinu, ki je duhovnik, ali hčerki, ki je redovnica, ker jih niso pravočasno razumeli.
Zaključujem z ganljivo epizodo iz življenja svete Terezije Deteta Jezusa. Pri uresničevanju svoje poklicanosti je imela podporo očeta (mati je bila mrtva). Želela je vstopiti v Karmel, a je naletela na težave, ker je bila premlada. Oče jo je spremljal iz Francije v Rim, da bi osebno prosila papeža Leona XIII. za dovoljenje za vstop v križni hodnik in na koncu sta skupaj zmagala. V pismu očetu je iz Karmela zapisala: »Prizadevala si bom, oče, postati velika svetnica.« Kot vemo, ji je uspelo. Ne samo svetnik, ampak tudi cerkvena učiteljica. Starši svete Terezije so najboljši zgled, kaj pomeni »predstaviti svoje otroke Gospodu«! No, vedno prižgajte sveče za svoje otroke. Najsvetejša Marija, posvečena žena, naj nam pomaga biti luč za druge in v polnosti živeti svojo poklicanost za odrešenje sveta. Amen.
