Vera in dobrodelnost
Sveto pismo nam govori o Božji ljubezni do ubogih in njihovi naklonjenosti. “Anawim”, kot so nesrečni opredeljeni v Stari zavezi, so tisti, ki sklonijo svoje glave pred bedo in nadlegovanjem nasilnežev, podrejeni nepravičnemu in žaljivemu sistemu, ki jih sili, da živijo kot podložniki. Ravno zaradi tega pa uporabljajo ponižnost in dokazano vero v Gospoda, od katerega so izključno odvisni pri preživljanju. Bog se lahko samo postavi na njihovo stran, ker njihovo stanje bede v njih krepi upanje in ponižnost, ki vodita k brezpogojni veri. Od Boga ljubljeni reveži niso tisti, ki poklicno beračijo po ulicah, izkoriščajo dobroto ljudi in nato zasebno preštevajo njihovo bogastvo in premoženje (koliko dobičkarjev se odkrije še v naših dneh!), niso tisti, ki so zadovoljni, da živijo na račun drugih brez kakršnih koli zaslug in brez kakršnega koli truda, še manj pa lenih in brezdelnih, ki izkopriščajo socialno podporo; pravi revni so skoraj vedno tisti, ki se vsaj skušajo preživeti z lastnimi močmi, ki delajo vse, da ne prosjačijo in niso odvisni od nikogar, ki trpijo skrbi vsakodnevnega boja za preživetje. Lahko bi se poistovetili z družinami z enim dohodkom (opredeljenimi prav kot »revni«) ali z vsemi tistimi, ki se vsak dan borijo vsaj za začasno zaposlitev in prosijo druge za denar, ko je to nujno.
Vsi ti, resnični božji ljubljenci, se pogosto ukvarjajo s tem, da pomagajo tistim, ki so na slabšem od njih, tudi v okviru svojih sredstev, dobrodelnosti in delitve s trpečimi. In predvsem so tisti, ki v sebi krepijo ponižnost, predprostor drugih kreposti, najprej seveda vere. Resnični ubogi vidijo Boga v svojem bližnjem in zato voljno udejanjajo ljubezen ter hkrati iskreno in brezpogojno vero. Zaradi tega si Bog ne more kaj, da jih ne bi cenil.Skupaj z nesrečnimi in tavajočimi je Bog tudi na strani vdov, ki so v Stari zavezi prisiljene revščino oplemenititi v diskriminacijo in družbeno izolacijo. Ker je bila vdova brez moža, se je znašla brez obrambe in podpore, njen položaj revščine pa je bil tako otežen zaradi nezmožnosti doseganja pravice, kijih je sicer imela.
Tako prvo berilo, ki pripoveduje epizodo o preroku Eliju, kot Markov evangeljski odlomek razkrivata dvojni položaj revščine in vdovstva, v tem primeru dve razsvetljujoči epizodi okoli resnice veselja dajanja in zaslug, ki jih prinaša brezpogojna velikodušnost. Ob Elijevem obisku vdova iz Sarepte pokaže dejanje pogumne vere in hkrati iskrene dobrodelnosti: ko jo popotni Božji služabnik prosi za kruh, ženska opazi, da je v njenih posodah moke in olja zelo malo. Za pripravo “kolačka” (torej neke vrste bedne hrane) zase in za sina je le nekaj gramov moke; po tem, ko bodo to pojedli, ne bo ostalo več ničesar, s čimer bi se hranili, in čaka jih takorekoč lakota in smrt. Vendar se vdova ne obotavlja, ko jo prerok spodbuja, naj pripravi hrano za vse tri: verjame v besedo božjega moža, se ji podredi, ne da bi mogla ugovarjati in se dobro zaveda velikega tveganja. Pravzaprav je priprava treh slabih jedi z zelo malo olja in zelo majhno količino moke enaka zapravljanju teh edinih virov!! Tudi samo si v času pomanjkanja nismo mogli privoščiti razmetavanja omejenih količin hrane, ki smo jo imeli. V primeru te vdove iz Sarepte, če bi bil ta obiskovalec goljuf in ne prerok, bi žena usmrtila sebe in svojega otročička, zato je treba opozoriti, da je njeno dejanje dvojno dejanje vere in ljubezni do tistih, ki so z njo. Junaštvo te ženske ne bo nagrajeno le z obilico hrane, s katero bo lahko dopolnila dan, ampak tudi s čudežem vstajenja njenega sina, ki zaradi nenadne bolezni umre in ga Elija obudi tako, da trikrat leže nanj (1 Kr 17, 17 – 23).
Samo ena majhna gesta uboge in osamljene ženske zasluži dvojni čudež in kvalificira pravo razodetje Boga, ki se v celoti pokaže svojim ljubljenim otrokom, to je ubogim in obubožanim.Tako kot zelo preprosto gesto ponižnosti, ki izžareva vero in dobrodelnost, opravi druga vdova, o kateri nam govori evangelist Marko v jeruzalemskem templju. Ko Jezus končuje svojo pedagogiko proti predrznosti pismoukov, hinavskih karieristov, ki iščejo pohvale in prva mesta, opazi, da uboga vdova vrže nekaj kovancev v tempeljsko zakladnico. Preprosta in tiha ženska, ne razmišljajoč o kakršni koli nagradi in brez želje po osebnih zaslugah, ne vrže v zakladnico nepotrebnega ali odvečnega denarja ali celo tistega, ki je posebej odložen, da ne bi prizadel kapitala svoje hiše: vrže vse kar ima za preživetje, dva novčiča, vendar pove vse o njeni veri in dobrodelnosti.
Vznemirljivo je ugotoviti, da ti dve prednosti skoraj vedno prebivata v skromnih, preprostih ljudeh nizkega družbenega položaja. Ravno to so ljudje, ki so omembe vredni in si zaslužijo največje nagrade, zaradi spontanosti, s katero se običajno razdajajo predvsem skozi nekaj stvari. Še bolj vznemirljivo je opazovati, kako so ti ljudje vedno najbolj naklonjeni Bogu, kako jih bo Gospod obdržal v posebnem položaju za sodni dan, ko bo vsakega nagradil po njegovih zaslugah in bodo revni naši sodniki. V veri in ljubezni ponižnih in požrtvovalnih ljudi Bog pravzaprav ovrže našo logiko hinavščine in samopoveličevanja, ki bosta razlog za našo obsodbo.
