“Naši” prihajajo…
Ne morem reči, kdaj je natančen trenutek, ko je Cerkev – vsaj v Evropi – začela uživati neke »privilegije« ali vsaj kakšne ugodnosti in ugodnosti državnega aparata. Vsekakor gre za nekaj zelo zakoreninjenega v času, morda že iz časa Konstantina Velikega, ki je z liberalizacijo krščanskega kulta v imperiju sredi 4. stoletja začel sodelovati s tistim majhnim videzom cerkvene strukture (takrat je to bil papež in nek škof, nič več), ki ga je nato leta 380 s solunskim ediktom uradno priznal cesar Teodozij. Od takrat se preganjanja kristjanov sploh niso končala, gotovo pa so se naši predniki v veri lahko sklicevali na zakon, ki je priznaval katoliško vero kot edino in obvezno vero rimskega cesarstva. To so zgodovinski trenutki, v katerih “Cerkev vstopi v palačo” in “palača vstopi v Cerkev”, to pomeni, da politična in cerkvena oblast začneta zvezo, ki je v mnogih pogledih privedla do pomiritve med verniki v Kristusa in družbo. ki se je trudila sprejeti njeno družbeno in civilno razsežnost, ki pa je po drugi strani zaradi naraščajoče igre vlog, ki je temeljila na prošnjah, medsebojnih naklonjenostih, izmenjavi vljudnosti, odnosih, ki med voditelji obeh strank niso bili vedno jasni, pripeljala do situacij, da je opredelitev kot »neprijeten« premalo, pri čemer je na koncu največ izgubila Cerkev; ne toliko zaradi zamujenih koristi, pomanjkanja ali pretrpljenih krivicah (niti ne preveč, resnici na ljubo, razen v določenih zgodovinskih obdobjih), temveč zaradi izgube verodostojnosti, predvsem pa zaradi izgube bistvene referenčnosti na edini zakon in edini privilegij, ki ji je dovoljeno koristiti, da živi po evangeliju, ki ga je oznanjal Jezus, na podlagi zakona ljubezni in služenja. Ko se logika služenja umakne logiki moči; ko se logika molka in skrivanja umakne logiki klepetanja in vidnosti; ko se logika misijonarske Cerkve, ki hodi po svetu »od šotora do šotora« in »nahrbtnika«, umakne logiki sedeče Cerkve, ki se naseli v dvoranah oblasti, je tveganje, da bi izdali bistvo evangeljskega sporočila, visoko.
Toda to tveganje se ne pojavlja oziroma se ni pojavljalo – zgodovinsko gledano – le v odnosih med Cerkvijo in politično ali civilno oblastjo, ampak tudi znotraj same Cerkve, v skupnosti vernikov. In tako ima tukaj zahteva po partikularnih privilegijih še bolj oddaljen izvor, lahko bi rekli »evangeljski« v smislu, da že v trenutku pisanja evangelija, v trenutku, ko evangelij ni bil več »pripovedovan«, toda ta želja po »posebnem mestu« v Božjem kraljestvu, ki so jo na lastni koži izkusili učenci z Jezusom, je bila že prisotna. Evangelijski odlomek, ki nam ga danes ponuja liturgija, je simbol tega: Janez in Jakob, dva brata, Zebedejeva sinova, sta se »približala Jezusu« (zanimiva podrobnost, skoraj tako, kot da nam Marko namiguje, da je njihov način razumevanja “daleč” od Učiteljevega), da bi ga prosili za privilegirano mesto v slavi Kraljestva, da bi sedel eden na njegovi desni in eden na njegovi levi, kot je bilo storjeno na obredih ustoličevanja tistega časa, kjer ob kralju in ob njegovi ženi sedijo najpomembnejši uradniki kraljestva. Skoraj kot da bi Jezusu želeli ponoviti, da se počutijo »privilegirane« v primerjavi z drugimi, in da bi to dosegli, so tudi privolili v »pitje Jezusovega keliha«, ne glede na trpljenje, ker so se čutili pripravljeni na vse, bolje rečeno morda ker so že mislili, da so Jezusu pokazali, da vemo, kaj moramo storiti, da smo kos nalogi, da smo dobri, da smo boljši od mnogih drugih, gotovo boljši od ostalih deset. Ki se poleg tega – vsaj na miselni ravni – ne počutijo manjvredne: tako zelo, da so ogorčeni nad takšnim obnašanjem obeh bratov, že zato, ker sta tudi sama čutila, da sta sposobna storiti vse, kar je Učitelj zahteval od njiju, predvsem pa so izdali določen interes, da bi bili predmet privilegijev znotraj Kraljestva, katerega nihče od njih – kljub temu, da je Jezus že nekaj časa razlagal njegov pomen – še ni razumel logike in bistva.
In Jezus ponavlja – resnici na ljubo z veliko potrpežljivosti in nežnosti, česar si nihče od njih ne bi zaslužil, milo rečeno, ob »malenkostni« prošnji – postavi temeljni koncept Kraljestva: biti kot on, postati eno z Učiteljem, ki jih uči, da njegov prihod na svet ni namenjen ustvarjanju Kraljestva, ki temelji na dominaciji in moči, temveč na služenju in ljubezni. In to ne glede na mesto, ki ga je vsak od nas poklican zavzeti v Božjem kraljestvu, saj je vsakemu izmed nas s tem, ko smo se znašli, pripravljeno in dodeljeno mesto, v katerem moramo skrbeti le za služenje in ljubezen, ne pa za pridobivanje privilegijev, popustov, koncesij in preferenc.Kako aktualen je ta evangeljski odlomek tudi v današnji Cerkvi, tudi v naših malih ali velikih krščanskih skupnostih, posejanih po ozemlju naše ljube Slovenije, in ne le v palačah oblasti! Kako res je še danes, da obstajajo ljudje, ki se v Cerkvi velikodušno trudijo in zapravljajo čas, denar, energijo, ki pa v zameno zahtevajo ali celo samo iščejo privilegije in usluge v primerjavi z drugimi brati in sestrami. … Koliko miselnosti je še vedno povezano s tem, da “biti viden”, da “biti opažen”, da delaš stvari sebi v prid, da se postaviš v službo skupnosti, vendar upaš, da bo skupnost (oz. voditelj skupnost) na to še posebej pozorena. In koliko jeze vzbudi župnikova odločitev, da jih ima pa vse za enake in enake drugim zavzetim kristjanom, ne da bi dajal prednost komurkoli, še manj tistim, ki jih prosijo in si jih želijo na podlagi »smo dobri, zmoremo« , to zmoremo bolje kot drugi, lahko se znajdemo sami.”
Toda koliko napak tudi na strani nas župnikov, nas voditeljev, nas duhovnikov, nas upraviteljev, vedno pripravljenih hvaliti in hvaliti »svoje«, vedno pripravljenih nositi na dlani, vedno pripravljenih daj jim damo privilegirano mesto, da sedijo ob naši strani, na prestolu, daleč stran – kot smo pravzaprav mi – od logike služenja in brezpogojne predanosti drugim. Morda bi se morali naučiti, da nobenemu od zavzetih kristjanov naših skupnosti ne rečemo več »naš« in prepustimo pridevnik »naš« Očetu, ki je v nebesih in pred katerim smo vsi njegovi otroci, enaki v dostojanstvu, enaki v odgovornost.
