“Človek naj ne ločuje tega, kar je Bog združil.” Neločljivost ni sekundarna ali pomožna tema. Moški, ki se ji posmehuje, bi lahko rekli, ne ve, kaj dela (ali, še huje, to zelo dobro ve). Mnogi, ki pravijo, da verjamejo v to, si to razlagajo takole: ljubil(a) te bom za vedno, če ne boš varal(a), a če boš varal(a), si bom lahko le “ustvaril novo življenje”. Če ljubezen ne bi bila dana enkrat za vselej, bi bilo človeško življenje obupno! Kajti ljubezen je vedno treba kupiti, zapeljati, osvojiti! Kajti ljubezen bi bila potem samo od mene odvisna! Pa ni. Nerazdružljiva ljubezen je predvsem Božja, če bi Bog lahko pozabil svoje otroke, ko bi oni pozabili nanj, človeku ne bi bilo dano odrešenje. »Draga cena«, plačana za nas, je Sinov križ. Oče naredi vse, da se lahko rešimo. Če obstaja cena za plačilo – in kakšna je cena! – tukaj se Oče sprašuje: »Kaj naj storim? Poslal bom svojega edinca, morda ga bodo spoštovali« (Lk 20, 13). In Kristus je »izkusil smrt v dobro vseh« (drugo mašno berilo, Heb 2,9). In po smrti Sina apostol pravi: “Glede evangelija so sovražniki, v vašo korist, toda glede izvolitve so ljubljeni zaradi očetov, ker so Božji darovi in klic nepreklicni” ( Rimljanom 11,28). »Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo« (1 Kor 13,8) pogosto slišimo na porokah. Ta ljubezen (agape) je najprej in predvsem Božja.
Človeka pa je k temu poklical Bog. Oče na zemlji mora svojemu sinu sporočiti, da ga nič ne bo oddaljilo od njegove ljubezni. Med brati ne sme biti ljubosumja glede tega, kdo je najljubši otrok in kdo ne (glej zgodbo o Jožefu in njegovih bratih). Ne sme se pojaviti dvom, da boste izgubili ljubezen tistega, ki vas je poklical v življenje, če ne opravljate istega poklica kot on, če se ne poročite s tistim, ki vam ga je nakazal. V tem primeru bi bila očetovska (in materinska) ljubezen »pod pogojem«. Vsak sin se ne bi boril za to, da bi sledil svojemu poklicu, ampak da bi osvojil navzočnost svojega očeta s pridobljenimi ocenami, s sprejetimi odločitvami, z izkušenimi pokorščinami. Seveda mora vsaka odrasla oseba predlagati pot. Toda gorje, če postane značilnost daru ljubezni. Kdor je drugega poklical v življenje v rodu, se je tudi zavezal k nerazdružljivosti ljubezni.
Gospod je hotel, da je odnos med moškim in ženo zakrament “par excellence” nerazdružljivosti Božje ljubezni v svetu. Seveda ljubim drugega, ker je ona takšna in taka, ker me je ljubila, ker poznam njegovo dobroto in lepoto. A če bi samo to pojasnilo mojo ljubezen do nje, bi bila ljubezen že uničena. Lahko pa ga razumem samo kot suvereno svobodno dejanje, kot čudež. Dejstva, da te ljubim, ne moreš razbrati iz tega, kako si narejen. In obratno. Ne ljubim te samo zato, ker si takšen, ampak zato, ker sem te začel ljubiti. Tisti (in ona), ki tega ne razume, bo vsak trenutek živel v pozornosti, da bi osvojil, zapeljal, pritegnil pozornost (ni važno ali s telesom ali z umom), nikoli pa ne bo rekel: “Hvala, ne rabim” . Hvaležnost je značilna le za tiste, ki priznavajo svobodo drugega: “Seveda me nisi mogel imeti rad, ampak …” Egocentrizem živi tudi v negativnem: “Zapušča me, ker sem to storil!” Včasih se niti ne dotakne dvoma, da lahko fant odide, ne da bi drugi naredil kar koli. Nespreobrnjeni jaz trdi, da je vedno edino središče dejavnosti in svobode.
Sodobna kultura je dosegla tolikšno stopnjo nerazumevanja, da razprava ne teče več niti o tem, ali je mogoče še naprej ljubiti tiste, ki so jih nehali, temveč o tem, ali je to sploh še smiselno! Vse se zdi, kot da oznanja: “Neljubljena ljubezen nima pomena”. Sveti Frančišek je jokal ob tej misli, ne ob misli, da katera koli človeška ljubezen ni povrnjeno ljubljena, ampak ob misli, da lahko sama Kristusova ljubezen človeka pusti ravnodušnega in ne povračilno ljubljenega. Kako je mogoče, da Kristus ljubi človeka in človek nadaljuje, ne da bi za kanček spremenil svojo pot? Toda Kristusova ljubezen, neljubljena, ostaja ljubezen in se kaže kot ljubezen. Cerkev nato še naprej odločno zatrjuje, da ne samo da je nerazvezljivost zakonske zveze možna, ampak da, če ne bi bila resnična, nič na svetu ne bi imelo smisla. Vsakdo bi prosil za ljubezen, ki jo je pripravljen izgubiti, ne bi pa mogel s hvaležnostjo prepoznati, kako nas prehiteva in nas prekaša.
“Ni dobro, da je človek sam.” Bog je človeka naredil in iz prsti zemlje, če ga ne najde, ga bo iskal celo v živali, saj je dal Adamu naročilo, da jih poimenuje (ime pomeni celo stvarjenje, če nimaš imena ne obstajaš). Kolikokrat slišimo: »S svojim psom se pogovarjam! On me razume!” To ustvarja žejo po občestvu, ki jo je Bog položil v srca svojih otrok. Žeja po ljubezni, ki me vodi, pa lahko postane past, ki ohromi mojo pot. Ne smemo biti preveč ironični glede previdnosti, ki so jo starodavni očetje pokazali pri obravnavanju vprašanj spolnosti. Po božji milosti so imeli zavest, da je v spolnosti mogoče najti sebe, pa tudi izgubiti sebe. Dolga pot sv. Avguština se je dotaknila tudi teh obal njegovega življenja. Počasi se je vanj prebijala zavest, da mu »illa« (ona, ženska, s katero je imel otroka, ženska, ki ji ne vemo imena) ni dovolj, pa ne zato, ker je ženska, ampak zato, ker njegova žeja po ljubezni je hrepenela po čisti resnici.
“Toda človek (Adam) ni našel pomočnika, kot je on.” Milost telesa, ki ga je Bog ustvaril za nas, pa nas vedno znova kliče, da stopimo iz sebe. Če lahko um v svojem ponosu ali v zaprti sramežljivosti razmišlja o življenju v izolaciji, distanci ali celo preziru do človeške družbe, telo vzklikne: “Tokrat je meso od mojega mesa in kost od mojih kosti.” V nekaterih mladostnih zgodbah, ko se zdi, da je vse blizu življenja, vsaj telo še naprej kliče človeku: »Ne moreš živeti sam. Za darovanje si rojen. Zaradi tega boš zapustil očeta in mater.”
“Lahko vidite otroke svojih otrok.” Včasih ne moremo razmišljati dlje od poletja, ki nas spet čaka naslednje leto. Lahko se potisnemo do meja svojega življenja, do dneva, ko bomo zaspali na tej zemlji. Ne pa kristjan, ki ve, da je del dolge zgodovine. Že dva tisoč let ljudje prenašajo dar vere v Kristusa Gospoda iz roda v rod. Nismo bili rojeni včeraj. Naša zgodba se ne začne samo pri naših starših ali starih starših. Generacije kristjanov, svetnikov, mučencev so nam dale dar, da smo to, kar smo. Prosimo za plodnost pogleda iz te dolge preteklosti v prihodnost, ki daleč presega naš zgodovinski pogled. V imenu Gospoda smo poklicani prenašati življenje in vanj prenašati vero. Človek nima le te možnosti: ali molčati ali govoriti o sebi in svojem malem svetu. Človek še naprej pripoveduje čudeže Božjega dela in nakazuje rodu, ki se bo rodil: “Tako bo blagoslovljen človek, ki se boji Gospoda.”
