Spominska maša 13.10.2024

Kosovel s starši

V nedeljo, 13.9. se bomo pri maši spomnili nekaterih eminentnih mož v naši dekaniji: pesnika Srečka Kosovela (1904-1926), msgr. Albina Kjudra (1893-1967), duhovnika in narodnega buditelja Virgila Ščeka (1889-1948), msgr.Viktorja Kosa (1899-1987) in Alberta Miklavca, duhovnika in pesnika (1928-1996). Pri maši bodo sodelovali pevci iz vseh naših župnij Kraške dekanije z dirigentko Marto Štolfa in organistinjo Tanjo Gorup.

V primeru moje odstonosti bo slovesnost prenešena na drugi datum.

KRATKA PREDSTAVITEV

Kjuder Albin, duhovnik, apostolski administrator, zgodovinar in knjižničar, r. 25. febr. 1893 v Dutovljah na Krasu, u. 12. mar. 1967 v bolnišnici v Sežani, pokopan v Tomaju. Oče Mihael, kmet, mati Frančiška Furlan. Dovršil je domačo osn. š., v Trstu pripravnico in nem. klas. gimn. z maturo 1913. Med vsem tem časom je stanoval v Barkovljah pri stricu msgr. Antonu Kjudru, ki ga je vzdrževal pri šolanju. Po maturi je vstopil v gor. centralno semenišče in tu dokončal I. in II. letnik, ko pa se je po vstopu It. v vojno približalo bojišče Gorici, je nadškof Fr. B. Sedej preselil semenišče v cistercijanski samostan v Stični na Dolenjskem, je K. dovršil bogoslovje v Lj. Ob koncu III. letnika ga je posvetil v duhovnika v c. Srca Jezusovega v Lj. škof Andrej Karlin (24. jun. 1916), novo mašo pa je pel 2. jul. 1916 v Barkovljah, ker so bile rojstne Dutovlje zaradi bližnjega bojišča prenatrpane z vojaštvom. Najprej je bil kaplan pri stricu v Barkovljah (1. jul. 1917 – 1. sept. 1918), nato slov. kpl. pri Starem sv. Antonu v Trstu (2. sept. 1918 – 10. jan. 1924). Istočasno je bil veroučitelj na nem. deški osn. š., na komaj ustanovljeni nem. navtiki in potem še štiri leta na it. osn. š. Edmondo de Amicis. Opravljal je tudi službo notarja na škof. ordinariatu. Končno je bil kpl. v glavni tržaški bolnišnici Regina Elena (11. jan. – 24. jun. 1924). Dne 7. maja 1924 ga je trž. škof dr. Al. Fogar (PSBL I, 373–77) imenoval za župnika in dekana v Tomaju, kjer je ostal do smrti, 43 let. Jeseni 1955 ga je Sv. stolica na predlog solkanskega apostolskega administratorja dr. Mih. Toroša imenovala za apostol, delegata msgr. Torošu za jsli. del tržaško-koprske škofije, ki je bila tedaj pod upravo lj. škofa. Istočasno je bil imenovan za prelata, dobil pa je tudi vse škofovske pravice. 13. nov. 1955 je bil slovesno ustoličen v koprski stolnici in tako javno prevzel skrb poleg župnije in obširne tomajske dekanije še nad 46 župnijami trž.-koprske škofije v Jsli. Šest let je redno in načrtno hodil po župnijah, viziliral, birmoval, pregledoval, svetoval, dajal pogum, spodbujal in urejal. 2. jan. 1959 je postal preds. c. zakonskega sodišča za trž.-koprsko ap. administraturo in ostal do 28. jun. 1961. 12. jul. 1961 ga je papež Janez XXIII. imenoval za apostolskega administratorja slov. dela trž.-koprske škofije in slov. dela reške škofije. Leto pozneje je bil imenovan še za narodnega voditelja Apostolske zveze. Njegovo škofovsko geslo je bilo: Pax – vita et salus perpetua. Ko je Kjuder že upal, da bo imenovan za naslovnega škofa, je Sv. stolica 6. jul. 1964 združila solkansko in trž. administraturo in imenovala msgr. Janeza Jenka (PSBL I, 584–86) za apostolskega administratorja za Slov. Primorje, 17. okt. 1977 pa za rezidencialnega škofa koprske škofije s sedežem v Kopru. Kjuder je dobil za opravljeno delo imenovanje za apostolskega protonotarja ad interim. – Kjuder je bil globoko veren (vsaj eno uro na dan je preklečal v cerkvi), dober govornik, zaveden Slovenec, glasbeno nadarjen, zgod. raziskovalec, knjižničar in dober organizator. Slov. beseda in pesem nista nikoli zamrla v tomajski cerkvi. Ker je bil dober organist in pevec, je dobil Tomaj kmalu številen mešani c. pev. zbor (do 80 pevcev), ki se je povzpel na zavidljivo umetniško raven in nastopal na raznih c. in prosvetnih slovesnostih. Organiziral je tudi pouk za organiste in organistinje. Veliko časa je posvečal duhovnemu vodstvu velikega tomajskega samostana šolskih sester ter pouku deklet v gospodinjski šoli. To duhovno delo je pripeljalo do velike razgibanosti in prenovitve. V nevarnih časih je nudil zatočišče slov. dijakom in akademikom, ko so pod njegovim okriljem in pri njem razmnoževali ilegalna dijaška glasila, izmed katerih so vsaj nekatera prišla v liter. zgodovino (npr. Brinjevke, 1938). Ob strani je bil Srečku Kosovelu, ko je umiral v Tomaju. Po Virgiliju Ščeku je prvi povabil Toneta Kralja, da je poslikal tomajsko cerkev. Veliko ljubezen, skrb in znanje je posvečal tomajski knjižnici, ki jo je prejel v upravljanje, jo pomnožil z lastno knjižnico, z zapuščinami sobratov, z nakupi in nabirkami pri prijateljih. Da bi knjige rešil pred fašistično zaplembo, »je v tomajskem župriišču sestavil pravzaprav tri knjižnice: ljudsko, knjige iz te so v dobi najhujšega terorja skrivaj krožile po kraških in tudi drugih vaseh, župnijsko, vsebujočo veliko del za poklicne potrebe (sem sodi vestno pisana župnijska kronika), ter tretjo – najvažnejšo – nekakšno študijsko knjižnico v malem, ki vsebuje mimo nekaterih rokopisov in arhivalij dr. Požarja, nanašajočih se na svoj čas slovito “ricmanjsko zadevo”, zelo bogato zbirko primorskih tiskov, med njimi tudi časnikov in druge periodike, ki so večinoma velike redkosti« (Mar. Brecelj). Iz te knjižnice so črpali dr. R. Klinec, Miša Šalamumova, Mar. Brecelj idr., ko so sestavljali bibliografije prim. časopisov, liter. in zgod. Knjižnica je štela 1960 nad 12.000 knjig, sedaj je v Malem semenišču v Vipavi. Kjuder je knjižnico strokovno uredil, ker je bil usposobljen za to, kakor je dokazal v članku O urejanju knjižnic (ZbsvP 1926). Pri delu ga ni ustrašilo niti to, da se je moral 25. maja 1929 zagovarjati na sodišču v Sežani zaradi razdeljevanja knjig GMD. Po zaslugi odv. dr. St. Brajše (PSBL I, 116–17) je bil oproščen. Napisal in založil je knjižico Krščanski nauk za sveto birmo (Gor. 1930, 20 str). Istega leta je priobčil v Verbum Dei (priloga ZbsvP) pridigo Dobro drevo – dober sad. Ves čas v Tomaju je zbiral gradivo za zgodovino Prim. Krasa in tudi sam je o tem napisal veliko, a le nekaj malega je izšlo v tisku. Tako je priobčil Poročilo iz romanja (E 12. okt. 1922); Pepo s Koludrovce, niz zabavnih spisov v kraškem narečju (MaliL 1923–28); Razprava o cerkvenih arhivih (ZbsvP 1926); Spomini na Gregorčiča (KolGMD 1945); Nekaj veselih iz sončne Tomajščine (KolMD 1954, 1956); Zgodovinski mozaik Primorske s posebnim poudarkom gornjega Krasa (1972, cikl.); Šematizem je 1964 sam sestavil in cikl. Največ spisov je ostalo neobjavljenih v župnišču: župnijska Kronika od 1924 do 1945; Kratek živ-Ijenjepis kan. Urbana Gollmayerja; Življenjepis 43 duhovnikov, ki so imeli kak stik s tomajsko župnijo (napisal 1947–48); Kratek življenjepis dr. Jakoba Ukmarja (1953); Anekdote, zabavne in originalne domislice iz Tomajščine; Zgodovina Tomaja in okolice od 1600 do 1960 (5 debelih knjig po 500 str., vezane, nastale 1953–60). Ohranilo se je okr. 3.000 pridig, premišljevanj, duh. vaj; okrožnice, ki jih je izdal kot apost. administrator; kupi izvlečkov iz časopisov, arhivov, nešteto strani gradiva in slik o prvi in drugi svet. vojni, fašizmu, nacizmu, slike duhovnikov, prizori iz župnijskega življenja, humor, originalnosti, pregovori, statistike, priložnostne pesmice itd. Ko bodo vse te stvari preštudirane in ocenjene, bo Kjudrov pomen prišel do prave veljave.

Prim.: Žpk. arh. v Tomaju; osebni spomini in gradivo iz moje knjižnice; Družina ob raznih prilikah in ob smrti (1955–67); Picc. 13. nov. 1955;Umrl je mons. Kjuder, PDk 14. mar. 1967 s sl.; Umrl je mons. A. K., NL 16. mar. 1967; R. K.(Klinec), Apostolski protonotar msgr. A. K. – umrl, KatG 16. mar. 1967 s. sl. s papežem Janezom XXIII.; S. P., Trst, Šopek spominčic na grob pok.msgr. A. K., KatG 23. mar. 1967; Klinec GMD62; -lj- (Mar. Brecelj), Knjižničarsko delo A. K., KolGMD 1968, 140–41 s sl. iz KatG; P.T.T., Lj. 30.avg. 1972; I. Tavčar, Msgr. A. K., KolGMD 1976,85–90 s sl. iz KatG.

Msgr. Viktor Kos

Rodil se je 4. septembra 1899 v Podmelcu, v tolminskih hribih, med šumečimi zelenimi bukovimi gozdovi, divjimi potoki in grmečimi plazovi. Njegov oče je bil preprost kmet, ni znal ne pisati ne brati, poznal pa je posamezne črke in otroke naučil brati. Česar sam ni dosegel, je želel, da dosežejo otroci. Tako se je Viktor Kos šolal v Gorici in se na željo svojih staršev vpisal v bogoslovje. 1 julija 1923 je bil v Gorici posvečen v duhovnika. Prvo službeno mesto je bil BOVEC, za tem LOG POD MANGRTOM, 1927 je odšel v ŽABNICE, kjer je skrbel tudi za cerkev na Sv. Višarjah. Leta 1932 mu je nadškof SEDEJ namenil mesto v KOMNU, kjer je ostal vse do upokojitve. Prihod v Komen mu je pomenil težko preizkušnjo, saj je bila tu močna fašistična postojanka, ostal pa je pokončen Slovenec s svojo držo duhovnega pastirja do te mere, da se je 15.2.1944 s svojimi verniki podal na dolgo pot v izgnanstvo na Bavarsko. Klub temu, da so mu Nemci dali priložnost, da ostane na Krasu, je sprejel usodo ljudi, ki so tega dne izgubili svoje domačije in imetje in odšli v izgnanstvo. V Neumarktu na Bavarskem, kjer je bil zbirni center, je Viktor Kos skrbel za vse ostarele in bolne domačine in Divč, Komna, Malega Dola, Tomačevice in Branika. Tudi za otroke, ki so ostali brez otroštva in so v rani mladosti doživeli izgnanstvo, je dekan Viktor Kos postal pojem dobrotnika. Mnogi od njih se ga še danes spominjajo, ko jim je v živinskem vagonu na poti v Nemčijo odlomil prvi košček čokolade. Z njim je v izgnanstvo odšel tudi kaplan Mirko RENER. Oba sta navezala stike z naprednimi duhovniki in družinami na Bavarskem in naše ljudi oskrbovala s hrano in živili ter jih vzpodbujala k upanju, da bo prišel dan vrnitve. 1945 leta, 20. julija se je dekan KOS s pomočjo ameriške vojske vrnil s svojimi ljudmi v požgani Komen. Ob vrnitvi je spet najprej prisluhnil potrebam ljudi in je tako dal priložnost, da so jim zavezniki pomagali obnoviti domove. Ni zahteval, da bi mu obnovili župnišča, s svojo skromnostjo toda predanostjo veri je premagal vse težave. Tudi to, da mu nova oblast v Komnu v začetku ni bila naklonjena in je tako prestal dva meseca v zaporu. Nikoli ni govoril o tej plati svojega življenja, vselej je bil prežet s spoznanjem, da je tudi trpljenje, če je krivično, nagrajeno z zmago. 1971 leta je zapustil Komen in odšel v Šempeter pri Gorici, kjer je bil bolniški kurat. 1973 leta je na Sveti gori daroval zlato mašo – 22.7.1987 pa so mu pošle življenjske moči. Umrl je v Šempetru, vrnil pa se je v Komen, med tiste, ki so bili izgnani in so se z njim vrnili.   

ŠČEK Virgil (Virgilij), duhovnik, politik, narodnoobrambni delavec, poslanec, urednik in pisec, organizator, r. 1. jan. 1889 v Trstu, u. 6. jul. 1948 v Lj. (posledice operacije). Oče Jožef iz Gradišča pri Vipavi, strojevodja, mati Vincencija (Vinka) Kante iz Velikega Dola. Bil je peti izmed osmih otrok, brat Brede – Fride (gl. čl.). Obiskoval je nem. osn. š. in niž. real. gimn. v Trstu. 1905 se je družina preselila v Gor., študij pa je nadaljeval na nem. realki (mat. 1909). Kot dijak se je vključil v narodnoobrambno delo. Po obisku pri Trinku je s sošolci organiziral zbiranje knjig za Benečane, usklajeval nabirko za novo Slov. osn. š. CM. družbe: na Blanči; vodil uspelo dij. stavko proti nem. ravn. in prof.; sodeloval pri glasilu Kmečke stranke Kmečki glas; postal tajn. Slov. dij. zveze, usklajeval delovanje Zveze in kot predavatelj prepotoval deželo ter se navduševal za kršč. soc. delovanje. Pisal je v številne časopise: Soča, Slov. branik, Omladina, E. Ustanovil je dij. list Alfa (sodel. Pregelj, Bevk, Res, Gruden). Zanimal se je za jezikoslovje in obiskoval p. Škrabca ter si tudi kasneje dopisoval s slavisti (Breznik). Po maturi je obiskoval v Gradcu tečaj Trg. vis. š., 1910 je stopil v gor. bogosl.; še vedno je bil aktiven v javnem življenju, tajno se navduševal za preporodovsko gibanje, v bogosl. ustanovil ilegalno »jugoslov. omizje«; bogoslovce s Krka tajno učil staro cerkv. slovan.; dopolnilno klas. mat. je opravil mar. 1914 (prva v slov. jeziku v Avstro-Ogrski). Posvečen je bil 7. jul. 1914 pri Sv. Justu v Trstu, nova maša na Blejskem otoku (podobica s prošnjo v starocerkv. slovan.). Kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu od 1. avg. 1914 do 1. jul. 1917 (organiziral soc. pomoč za vojne vdove in sirote, poživil delovanje Mar. družbe in organiziral dijake, ustanavljal etnograf. muzej). – Od 1. jul. 1917 do 31. avg. 1918 kaplan pri Starem sv. Antonu v Trstu (uredil nar. kataster pri Sv. Vidu, se boril za slov. petje v cerkvi, sprožil nabirko za novo slov. osn. š. v tej četrti). S 1. sept. 1918 je nastopil službo v Lokvi pri Divači; ker mu je J. E. Krek zaupal, da je londonski pakt že zapečatil usodo Prim., je organiziral občane, da je it. vojsko pričakal Narodni svet. V Lokvi je poglabljal študij stare cerkv. slovan. in se zanimal za krajevne zanimivosti in zgod. (našel je romanski križ iz 12. stol.). Bil je med pobudniki obnovitve stanovske organizacije Zbora Svečenikov sv. Pavla. Kot tajnik, do izvolitve v rimski parlament, je potrdil svoje velike organizatorske sposobnosti. (ZbsvP je npr. 26. febr. 1920 priredil prvi občni zbor SKSZ, od 1920–28 je izdajal svoj Zbornik, 5. mar. 1920 sta Š. in lj. škof Jeglič v imenu ZbsvP predložila papežu Benediktu XV. spomenico o cerkv. avtonomiji Slov. in Hrv. v It.). – Na zahtevo sobratov in po načelnem pristanku škofa Bartolomasija je sprejel kandidaturo za državnozborske volitve 15. maja 1920 in bil izvoljen v gor. okrožju. V nastopnem govoru 23. jun. 1921 je spretno izrazil pričakovanja in zahteve slov. in hrv. manjšine. V burni 26. zakonodajni dobi je vložil 46 vprašanj in interpelacij. Zavzemal se je za reševanje rekonstrukcije in izplačila vojne odškodnine, za finančna vprašanja (reševanje naložb slov. denar. zavodov v tujini), za vedno bolj pereče probleme slov. šolstva, za težave raznih ustanov, občin, društev in posameznikov. V okviru polit. društva E se je zavzemal za ustanovitev Narodnega sveta, ki naj bi usklajeval delo polit. skupin v nar. zadevah, v ostalem, predvsem v kult. delovanju pa naj bi prevladoval idejni in polit. pluralizem. Z A. Resom (gl. čl.) sta 1921 ustanovila Našo založbo; febr. 1923 je ust. tednik Mali list (izhajal do jan. 1929) in vanj redno dopisoval predvsem idejne članke, tudi podlistke. Tednik je dosegel naklado 15.000 izv. – Spori med krščanskosocialno in narodnoliberalno skupino v polit. društvu E so botrovali dejstvu, da Š. ni kandidiral na državnozborskih volitvah 1924. – Od 1923 do 1927 je bil tajn. KTD Gor. (knjigarna, tiskarna, knjigoveznica, svečarna z 52 uslužbenci). Bil je pobudnik GMD 1924, poskrbel je za izdajo desetih molitvenikov. Sam je sestavil: Oče naš, Angelček, Moje molitve, Reši dušo, Kam greš. Sestavil je tudi veroučne knjige: Mali katekizem, Krščanske resnice in Zgodbe svetega pisma (večkratni ponatis). Naročil je sestavo katekizma v režij. (Cramaro – gl. čl.). Dal je pobudo za duh. strok. lista Verbum Dei in Staničev vestnik. S sodelavci je ustanovil glasilo Kat. prosv. društva Naš čolnič (1923), pobudnik je bil humor, lista Čuk na palci (1922). Izdajal je več otroških revij. Predvsem Jaselce (1927–29), po ukinitvi nekaj številk Bukvic strica Janeza in Pravljic. – Na začetku 1927 ga je nadškof Sedej pod kaznijo suspenzije odslovil iz Gor. (v Paberkih 3, 57–65 je prepis pisma vodstva ZbSvP, ki je nadšk. utemeljilo, da so Š. oblatili liberalni krogi). Š. se je vrnil v matično škofijo. Škof A. Fogar ga je poslal za župn. uprav. v Avber. Mesto je zasedel 1. febr. 1927. Še naprej je vzdrževal stike z vodstvom kršč. soc. gibanja na Gor. Z vso vnemo pa se je posvetil župniji: nova zakristija, popravilo zvonika, novi zvonovi, Katoliški dom z dvorano, povabil slikarja Toneta Kralja (gl. čl.), da je poslikal c. nato v polemiki, ki je sledila, dosegel po posredovanju A. Resa in arh. M. Fabianija, da je Kralj še naprej smel slikati na Prim. S sodobnimi prijemi je poživil duhovno življenje v fari: misijoni, predavanja, vzorno ljudsko petje, domiselno bogoslužje, sestanki Dekliške zveze (članice so med drugim širile slov. tisk), knjižnica, sestanki dijakov, ki jih je navduševal za narod. delo. Nekatere je poslal v Malo semenišče v Koper oz. v Gor. Med 1932–34 je bil konfiniran v domači fari zavoljo »oviranja delovanja režima« in še posebej zaradi učenja slovenščine. Spomladi 1940 je zaradi groženj faš. tajn. v Sežani Campane »mora(l) izginiti s Krasa«, formalno pa je zapustil Avber 1941 (podobica: »Dragim župljanom v spomin na moje dušnopastirsko delovanje v Avberu 1927–1941…«). Najprej se je umaknil v Trst, nato za krajši čas v Osp, v maju 1941 pa se je kot «upokojenec brez pokojnine« zatekel v župnišče v Lokev pri Divači. Zdravstveno stanje se mu je slabšalo. Pomagal je duhovniku Antonu Požarju (gl. čl.), še naprej sestavljal Paberke, Lokavske starine in Rodbinsko kroniko. – Medtem je zaradi osebnih razprtij ob finančnih in ideoloških vprašanjih prišlo do razkola v t.i. krščanskosocialnem gibanju na Prim. (Kraljeva in Šček-Besednjakova skupina). Dr. A. Korošec je dec. 1939 v arbitraži obsodil Kraljeva stališča. Š. je ob it. zasedbi Lj. kritiziral slov. politike in oblasti, da so se poklonite Grazioliju (»politični mrtveci«), bil pa tudi kritičen do komunistov, čeprav je podpiral OF, ker je menil, da je bila to edina alternativa za boj proti narodnim zatiralcem. Ker je obsojal likvidacije in stalinistične metode, so mu začeli groziti s smrtjo. Na te grožnje je odgovoril s pridigo v lokavski cerkvi jeseni 1944 (ponatis v Zalivu 1979). To je bilo tudi obdobje, ko se je zavzemal, da bi obnovili ZbsvP. S tem pa je prišel v spor s tržaškim škofom Santinom, kateremu je tako večkrat očital poitalijančenje semenišča v Kopru in protislov. zadržanje. Š. je ob koncu vojne sestavil spomenico prim. duhovščine za priključitev Prim. Jsli. V tem smislu je sodeloval s članki v PDk, kar je Santin obsodil, suspendiral pa ga je »a divinis«, ker je slov. in hrv. duhovnike nagovarjal, naj se ne udeležijo sestanka škof. duhovnikov 2. jul. 1946 v Trstu. Š. se je pritožil v Rim, ki pa ni sprejel njegovih izvajanj in postavil Š. »ad statum laicalem«. V istem času je bil že bolan v bolnišnici v Lj. in je tudi umrl kot duhovnik, ker je bil škof Nežić toliko obziren, da mu akta ni izročil. Pokopali so ga v Avberju pri Tomaju, 22. okt. 1989 so mu odkrili na cerkvi v Avberju spominsko ploščo.

Prim.: Leksikografski viri: SBL III, 593–94 in tam navedena liter.; P. Zovatto, Šček Virgilio, Dizionario storico del Movimento Cattolico in Italia 1860–1980, III/2, M-Z, Casale Monferrato 1984; C. Rinaldi, I deputati del Friuli-Venezia Giulia a Montecitorio dal 1919 alla Costituente, Vol. II, Trieste 1983; Arhivski viri: škAKop; Paberki 1–14; Druž. Marica Šček Kompara – Lokavec, Rodbinska kronika; žup. Lokev, Lokavske starine; Pok. A Kop, Virgil Šček, dokumenti in rokopisi (1889–1947); Pok. M Kop., fasc. Šček; ACS Rim, fondi CPC, PS, Vescovi e diocesi; AST Trst, I. R. Luogotenenza del Litorale b. 2907, b. 2911; M, Jevnikar, Rojstne hiše…, Kol-GMD 1984, 69–70; Pomembnejša bibliografija: Virgil Šček, Pričevanje, Zaliv 1979, 10–22, 173–90; Anton Kacin, M(Trst) 1973, 151–52; 1974, 5–7, 47–49, 70–73; T. Požar, Virgil Šček (1889–1948), Kol-GMD 1979, 82–92; R. Bednarik, Spomini na prve pobudnike GMD, Zbornik ob 50-letnici GMD 1924–1974, Gor. 1974, 27–28; I. Juvančič, Gor. duhovščina v spopadu s fašizmom, Znamenje VI, 1976; R. Klinec, Prim. duhovščina pod faš., Gor. 1978; Isti, GMD, Gor. 1967; Kacinova, 1921–1928, pass.; Revija 2000, 1989, št. 46/47, 175–212 (referati Adrijana Pahorja, Prim. v Ščekovem času; T. Požarja, Virgil šček – človek in duhovnik; M. Tavčarja, Virgil Šček – politik in organizator; Petra Stresa, Goriški krščanski socialci od leta 1918 do prevlade fašizma, z bogato liter.).

Kosovel Srečko, pesnik, r. 18. mar. 1904 v Sežani, u. 27. maja 1926 v Tomaju. Oče Anton je bil narodno zaveden učitelj, doma iz Črnič (gl. čl.), mati Katarina Stres iz Sužida na Kobariškem je bila za družabnico v Trstu. V družini je bilo pet otrok: Stano je bil časnikar in pesnik (gl. čl.), Tončka uradnica v domačih krajih, Karmela pianistka in je študirala tudi v Nemčiji (gl. čl.), Anica prof. slov. Srečko je bil najmlajši in je že kot otrok (11 let) doživel strahote prve svet. vojne, saj je fronta potekala nedaleč od Tomaja. Že 1916 je odšel v Lj. in se vpisal na realno gimn. (nemški učni jezik). Maturiral je 1922, ker je en razr. preskočil. Oče je želel, da bi študiral gozdarstvo, a se je K., takrat že sredi poleta lit. ustvarjalnosti, vpisal na filoz. fak. Študiral je slavistiko, romanisitiko, umetnostno zgod. V 8. semestru je težko zbolel, po okrevanju je odpotoval domov, bolezen se je ponovila in tako je zaradi meningitisa umrl. Na gimn. se je družil z Brankom Jegličem, ki je umrl po maturi (PSBL I, 577–78). Ta ga je pritegnil v literarni krožek, ki je izdajal dijaški list Kres. Od tod je prešel v lit. krožek Preporod, sam pa je ustanovil »organizacijo srednješolcev iz zasedenega ozemlja«. 1922 je ustanovil Lepo Vido, 1924 pa krožek Ivan Cankar. S svojo skupino prijateljev je tedaj prevzel tudi revijo Mladina. Poleg tega je sodeloval s posameznimi objavami tudi pri revijah Zk, Novi rod, Trije labodi, Vidov dan, LZ, DS, ZS, Gruda, M. Pogosto je javno nastopal s predavanji (tudi med delavci), na lit. večerih, objavljal tudi glose, eseje, poleg poezije pa pisal še prozo in dramske osnutke, pomembni pa so njegovi dnevniki in korespondenca. Nekaj liter. del je tudi za mladino. Ob koncu življenja je pripravil zbirko Zlati čoln, ki pa ni izšla in ni ohranjena. Šele postumno so prijatelji izdali njegove pesmi v zbinki Pesmi (Lj. 1927, ur. A. Gspan), kasneje pa še Izbrane pesmi (Lj. 1931, ur. A. Ocvirk). Tako se je šele po smrti uveljavil kot klasik slov. poezije in postal eden njenih najpomembnejših vrhov, čeprav smo šele sredi sedemdesetih let spoznali vse dimenzije njegovega ustvarjanja. Njegova pesniška ostalina je namreč ostala dolgo neobjavljena in so jo hranili različni ljudje. Že neposredno po smrti je pričel K. buditi zanimanje in ob različnih obletnicah so se pojavljali številni članki v dnevnem časopisju (kar se nadaljuje vse do danes). Ob tem so nastale obsežne študije, kot npr.: T. Debeljak (Križ na gori 1926/27, 27–32, 48–56), A. Gspan (Mladina 1926, 169–72), F. Albreht (LZ 1927, 695–), F. Vodnik (DS 1931, 340–353), pa tudi polemike o K-ovem svetovnem nazoru in vsebini njegovega pesniškega sporočila. K. je najprej veljal za impresionista in nadaljevalca naše nove romantike. Manj opazne so ostale njegove socialne, bivanjske in revolucionarne pesmi. K-ovo pesništvo združuje idejno vsebinske in stilne razpone nove romantike, hkrati pa odpira tudi nove razvojne poti. Šele mnogo kasneje je obveljalo spoznanje, da je imel K. med sodobniki najtesnejše stike in širok razgled po sodobnih lit. tokovih tedanje Evrope. Imel je informacije iz SZ (prijatelj Ivo Grahor je bil tam), iz Švice in Nemčije (A. Černigoj, sestra Karmela) ter drugod. Zavzeto je spremljal tudi druge lit. pojave (Tagore, Krleža itd.). Tako v njegovih pesmih ni nič provincialnega, vendar vsak verz priča tesno povezanost z zgod. resnico ter z upornostjo svojega naroda. Najradikalnejše pesniške modernistične stvaritve (konstrukcije, lepljenke…) je vedno napolnil z živo lirsko izpovedjo, tako da praktično nikjer ne zasledimo zgolj formalističnih hlastanj za modernističnimi prijemi. Vsebinsko so njegove pesmi izredno bogate. Razkrivajo nam evropskega intelektualca v njegovih najbolj intimnih problemih, hkrati pa tudi njegov spopad s slov. in evropsko reakcijo ter njegovo podporo naprednim revolucionarnim silam. K. se nam kaže kot mnogoplasten ustvarjalec, ki je kljub kratkemu življenju dosegel izreden pesniški in svetovnonazorski razvoj ter dosegel izredne kvalitete, ki odmevajo tudi v mednarodnem prostoru. Njegovo pesniško delo je plod številnih obsežnih in poglobljenih študij. K-ova poezija je prevedena v nem., it., franc., srbohrv., polj., češč., slovašč., madž., gršč., katalonščino. Njegova dela so med drugim uglasbili: M. Lipovšek, L. Lebič, R. Simoniti, A. Srebotnjak, P. Merkù. Upodobitve: B. Jakac, A. Černigoj, Alfonz Graber, N. Pirnat (spomenik v Sežani), N. Nemec (kip v Hrušici).

Prim.: SB, EJ, SBL, LPJ, S. K., Zbrano delo, I–III (pet knjig), Lj. 1946–1977 (ur. in komentiral A. Ocvirk); S. K., Izbrane pesmi, Lj. 1949 (ur. A. Ocvirk); Stano K., Motiv smrti in socialna tematika v poeziji S. K., NSd 1951; S. K., Zlati čoln, Koper 1954 (ur. A. Ocvirk, več izd.); Tine Debeljak, S. K., Medd., Buenos Aires 1954; B. Kreft, S. K., NRazgl 1954; J. Liška, Pesnik upora in vere v človeštvo, SocM 1954; L. Legiša, K. obletnica, NSd 1954; A. Gspan, S. K., NO 1954; Z. Jelinčič, Moja srečanja s K., Bori 1954; S. K., Moja pesem (Lj. 1964, ur. L. Legiša); F. Zadravec, S. K., JiS 1965; A. Ocvirk, S. K. in konsitruktivizem, Sd 1966–67; M. Alvn, S. K., Sd 1966; M. Gabrijelčič, K. poezija v Srebotnjakovi glasbi, GS 1966; F. Zadravec, Konstruktivizem S. K., Sd 1966; Isti, Nove pesmi S. K., Problemi 1966; B. Kreft, S. K. in socializem, PDk 27. maja 1966; S. K., Integrali (Lj.-Tr. 1967, ur. A. Ocvirk); S. K., Izbrano delo (Lj. 1969); S. K., Pesmi (Lj. 1969, ur. A. Ocvirk); S. K., Naša bela mačica (Lj. 1969, uir. K. Brenkova); Kosovel (Lj. 1970, zbir. Lirika, ur. A. Slodnjak); S. K., Stano K., Boris Pahor, Milko Bambič, S. K. v Trstu (Trst 1970); S. K., Tavajoči romar (Lj. 1970, ur. A. Slodnjak); F. Zadravec, Dvoje slov. poetik po letu 1918, VI. seminar slov. jezika, lit. in kulture (Lj. 1970); S. K. – B. Grubar: Integrali (Lj. 1971, besedilo za lit. večer); S. K., Poesie di velluto e Integrali (Trst 1972, kom. P. Merkù); M. Kmecl, Torej še enkrat o K. konstruktivizmu, JiS 1971/72; A. Gspan, Neznani S. K., PiČ 1973 (posebni odtis 1974); A. Ocvirk, K. pesniško izročilo, Sd 1973; M. Pirjevec, Pokrajina v K. liriki, JKol 1973; F. Žerdin, Kdo sme postavljati spomenike pesnikom?, TT 6. jun. 1973; S. K., Sonce ima krono (Lj. 1974, ur. L. Legiša); V. Truhlar, Duhovnost S. K., Znamenja 1974; D. Bregova, S. K. in Jiri Wolker, JiS 1974/75; A. Ocvirk, Motivni svet K. integralov, Sd 1974; Isti, Lažno strokovnjaštvo in K. pesmi, Sd 1974, 1975; A. Gspan, Kaj je resnica in kje resnična resnica resničnosti, PiČ 1974; M. Pirjevec, S. K.: Aspetti del suo pensiero e della sua lirica, Trst 1974; M. Kravos, Pesnik potuje po svetu, Dan 1975, št. 6; S. K., Poesie e integrali (Trst 1976, 2. izd., kom. M. Pirjevec); S. K., Moja pesem (Koper 1976, ur. A. Ocvirk); M. Kravos, Družbeno angažirana pesem S. K. (Letopis NŠK v Trstu 1972–1976); B. Štih, O Ketteju in K., Sd 1976; B. Pahor, Kette, Cankar, K., Zaliv 1976; A. Ocvirk, S. K. v publicistiki in pismih, Sd 1976; A. Černigoj, A. Gspan, A. Černigoj o S. K., Literarni list 1976, št. 3; C. Zlobec, S. K. in mi danes, Delo 30. akt. 1976, str. 23; D. Rupel, S. K. in vprašanje družbene resničnosti, Delo 23. okt. 1976, str. 25; S. K., M. Jarc, Izbrano delo (Lj. 1977); S. K., Pesmi in konstrukcije (Lj. 1977, ur. in kom. L. Legiša, A. Gspan); B. Kreft, Odlomki o K., Komunist 14. febr. – 4. apr. 1977; S. Fatur, Zapiski o K., Prim-Sreč 1978, št. 12; Kras – Carso – Karst (Trst 1979, kom. C. Zlobec); D. Željeznov, Prevajalci in prevajanci, JKol 1981; D. Poniž, Diletantska izdaja Integralov, Delo 26. nov. 1981.

Miklavec Albert, pesnik, r. 9. mar. 1928 v Tomaju, umrl 9.5.1996. Nazadnje živel na Katinari pri Trstu. Oče Jožef, občinski uradnik, mati Julija Vovk. Po osn. š. v domači vasi je študiral gimn. v Malem semenišču v Kopru (1941–45) in na Klas. liceju v Gor. (1946–48), bogoslovje v Gor. (1948–49), Trevisu (1949–50) in Trstu (1950–53), posvečen 6. jul. 1952. Kpl. v Bazovici (1953–56) in na Katinari (1956–61), na Katinari župnijski upravitelj (1961–65), od 1965 žpk. Večkrat je bil odb. Duhovske zveze, duhovni vodja skavtov na Katinari, v Bazovici je vodil otroške zbore in pel kot basist na raznih nastopih. Pesniti je začel v liceju in je zapel nad 300 pesmi. 1956 se je oglasil v KolGMD, od ustanovitve tržaške Mladike (1957) je v ured. odb. in njen redni sodelavec, Mladika mu je tudi založila pesniško zbirko Prošnja za jutri (Trst 1970). V zbirki je 42 pesmi, ki jih ločijo jedkanice Marjana Kravosa (PSBL II, 193–94) v tri skupine, vsako pa uvaja še geslo iz Sv. pisma. Prvi del je posvečen rojstni kraški zemlji, kjer so mu v mladosti peli bujni bori, da je zrasel kot pšenični klas. Kmalu pa je spoznal, da se v kraškem kruhu »pretaka kri trpeče kraške zemlje«, ko pa ga dene k ustom, se mu zdi, »da grem k obhajilu«. V te pesmi je zajel M. trpko lepoto kraške zemlje v vseh letnih časih, saj jo pozna do podrobnosti. Vendar ji ne poje slavospevov, ampak jo podaja tako, kakršna je: lepa, toda skromna, kamnita, suha, gola, dobra kot mati, a je treba trdo delati za vsak košček kruha in kozarec vina. Prav v tej enostavnosti je M. izviren, samorasel, daleč od kakega Kosovela ali Beličiča. Na zemljo gleda s kmečkimi očmi, vidi lepoto in jo zajema v pesmi, vidi pa tudi težko življenje. Pesmi drugega dela so iskren razgovor z Bogom, dobrim očetom, ki ga kot otroka vodi po ravni poti. Mučijo ga težave in stiske, vendar je njegovo zaupanje v Boga tako trdno, da ga ne zajame niti senca najmanjšega dvoma, iskanja, negotovosti. Pogosto opisuje praznike, ne zaradi narodopisja, ampak zaradi večje povezanosti z Bogom. V tretjem oddelku je M. duhovnik, ki bi rad pomagal svojemu bližnjemu, saj je njegovo srce tako toplo, da bi lahko ogrelo tudi druge. Toda svet je tako razrvan, da brez božje pomoči njegovo delo ne more biti uspešno. V štirih pesmih se spominja umrlega očeta, prav tako moli za slovenski narod. Pesmi so oblikovno svobodne, vendar jih je samo četrtina brez rime. Primere so lepe in sveže, največkrat zajete iz narave, dostopne tudi preprostim bralcem. 1983 je Hranilnica in posojilnica na Opčinah pri Trstu proslavila 75-letnico ustanovitve tudi s tem, da je izdala monumentalno knjigo Prgišče Krasa, v katero je ur. Zora Tavčar uvrstila 12 črtic Rafka Dolharja iz knjige Moji kraški sprehodi, njegovih 49 celostranskih barvnih fotografij kraške zemlje in folklore ter novo pesniško zbirko Alb. Miklavca Prgišče Krasa. Obsega 25 pesmi, v katerih spremlja Kras in njegovo življenje skozi vse letne čase. Ob rasti v naravi je tudi sam dozorel, rad pa bi še više. Pri poglabljanju vase je socialen in človečanski, vsem ponuja ekumensko ljubezen in razumevanje, čeprav so pesmi kraške in osebno izpovedne, je v njih odsev sodobnega življenja in problemov današnjega časa in ljudi. Psevdonim Slavko (v prvih pesmih).

Prim.: Osebni podatki; o knjigi so pisali: Zora Tavčar, M(Trst) 1970, 57 s sl.; M. Kravos, PDk 5. apr. 1970; Denis Poniž, PiČ II, 1970, 606; Mar. Tonkovič, NM 1970, 377; Mar. Peršak, Pogovori 1969/70, 98–100; M. Jevnikar, LitV XXI, 1969/70, 187–88; Isti, Zam. lit., M(Trst) 1972, 76–77; Petindvajset let mašništva, PDk 10. jul. 1977 s sl., Miroslava Cencič, Zbrane pesmi Alberta Miklavca – ob 25 letnici smrti.

Poleg navedenih osebnosti ima Tomaj še veliko pomembnih duhovnikov in poliitčnih osebnosti dolge zgodovine fare, ki sega v 11.stoletje po Kr. O tem je veliko pisala tudi naša rojakinja prof. Miroslava Cencič in s tem ohranjala in utrjevala zgodovinski spomin naše danes maloštevilne tomajske župnije. Preteklosti ni več, sedanjost je žal le še bežen spomin na nekdanjo slavo.

(Vir: Primorski slovenski biografski leksikon)