Kalvarija svobodnih ljudi
Ljudje, ki so pogumni v razmišljanju in življenju, bodo vedno ovira za tiste, ki imajo moč in oblast. Tako je z otrokom, če sredi družabnega srečanja med prijatelji zanika, kar mu starši govorijo. Človek brez pomislekov, človek, ki je ujet v svoji hudobiji, arogantna ali nasilna oseba, ki jo ujamejo v svojih nezdravih projektih, nima poštenega orožja, da bi opravičila korupcijo, ki zastruplja njegovo srce. Poznajo le orožje zatiranja in nasilja. Desnici, ki ji nastavljamo pasti, kar je za nas zelo neprijetno, govori resnico proti našim lažem, razkriva našo neozdravljivo nagnjenost h korupciji. Zato: “S sramotenjem in mučenjem ga preizkusimo, da bomo spoznali njegovo dobroto, da se bomo prepričali o njegovi potrpežljivosti. Na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah rešil Bog« (prim Mdr 2,20). Za tem temnim, zvijačnim in podlim projektom se skriva tudi izziv do Boga: “Poglejmo, ali mu bo Bog priskočil na pomoč in ga osvobodil”.
Bog je potrpežljiv. Zanj je življenje dobrega človeka absolutna vrednota. Ne sedi križem rok, kot da ga naša zgodovina, pogosto nevarna sovražnica človeka, ne zanima. Bog pozna čase resnice in pravice. O prevrednotenju in priznanju tistih, ki so v svoji krotkosti nepravično preganjani. Kjer koli je preganjana oseba. Tako v šoli zaradi ustrahovanja ali neupravičene krutosti tistih, ki bi morali vzgajati. V domovih, ko strasti iracionalno zavzamejo življenja brez obrambe in brez orožja. V družbi, ki rezervira prednost za tiste, ki za to nimajo ne potrebe ne pravice, ampak morajo vedno blesteti, na škodo majhnih, tistih, ki nimajo nobenih vplivnih pripadnosti. V življenju delavcev, ki jih v trenutku prekinejo s preprostim sporočilom na mobilnem telefonu, da nima več službe. V družbenih medijih, ko postanejo modna pista za prazne, a vplivne in ekonomsko produktivne možgane. V verskih skupnostih, ki se borijo za višji položaj, za mesto prestiža, ki naj bi bilo bolj vplivno. V kakršni koli hierarhiji, doseženi s hojo po vrvi in protičloveškim plezanjem, brez zaslug in brez verodostojnosti. Božja beseda postane kot dvorezen meč. Ne ustavi se samo pri analizi tega, kar okoli sebe vidimo kot nepošteno in perverzno. Od nas zahteva, da se poglobimo, da dojamemo vzroke vsakega zla, ki se uveljavi v svetu in v naših ljudeh.
Jakobovo pismo ponuja ključ do razumevanja globin našega bitja in spoznavanja sebe brez pretvarjanja. »Če ste ljubosumni, se v vas sprosti duh prepira. Če je v vašem srcu motnja, ste pripravljeni storiti vse vrste slabih dejanj. Iz strasti, ki sproščajo vojne v miselnost ljudi in v vaših mislih, prihajajo vojne in prepiri, ki vas ločujejo in medsebojno onesnažujejo. Včasih uniči brezhiben videz. Požrešnost in množica vaših želja postaneta past vsakič, ko vam ne uspe doseči sebičnega cilja. Nenasitna zavist te vodi k ubijanju na kakršen koli način, nasilen ali neboleč. Ne znaš prositi v molitvi. Slabo prosiš, ker zahtevaš tisto, kar teši tvoje strasti.” Apostol pa nas prosi, naj preiščemo svoja srca z neusmiljeno iskrenostjo. Od nas zahteva, da v težkih časih in v pokvarjeni in pohlepni družbi ne iščemo le zunaj sebe, vzrokov za vsak nečasten način življenja. Želi, da imamo pogum, da se poglobimo v blato svojih želja in jim začnemo dajati ime in obraz. Da ne bi bili prevarani. To globoko potovanje je mogoče začeti, če sledimo resnični modrosti srca, ki prihaja od zgoraj in ima nezmotljive značilnosti. »Je čist, nato miren, nežen, ustrežljiv, poln usmiljenja in dobrih sadov, nepristranski in iskren.«
Pot civilizacije ljubezni je to. Delajte v miru, rodite sadove pravičnosti v miru. Tistega verodostojnega. Ki vse opazi. Predvsem tisti, ki se ne poslušajo, tisti brez identitete, tisti, ki nikoli ne znajo spregovoriti. Jezus je človek te blaženosti, ki je mnogim, morda celo nam, neznana. Popolna in ponižna blaženost, zgrajena z dragoceno glino krotkosti. Jezus je »kakor ovca, ki jo vodijo v zakol«. Ton njegovega učenja je dokončen, je na tej valovni dolžini. Svojim učencem pravi: »Sin človekov je izročen ljudem v roke in ubili ga bodo; a ko bo enkrat ubit, bo po treh dneh vstal.”
Učenci se ga bojijo spraševati. Bojijo se, da jih bo Jezus spravil v še večjo zadrego. Prav je tako. Medtem ko Učitelj govori o daritvi svojega življenja, učenci razpravljajo o tem, kdo je največji med njimi. Njihovo razmišljanje gre v povsem nasprotno smer od razmišljanja Jezusa, ki nima veliko drugih besed, da bi se razumel brez zmede: »Če hoče kdo biti prvi, naj bo zadnji in služabnik vseh.” Več kot le kariera! Razen tega, da zaseda sedež na desni in levi v svojem kraljestvu! Da bi bil pomen njegovih besed še bolj plastičen in nedvoumen, Jezus vzame otroka, ga postavi na sredino skupine, ga objame in doda: »Kdor sprejme enega od teh otrok, sprejme mene in kdor sprejme mene, sprejme tistega, mi je poslal “. Sprejmeš otroka in najdeš Jezusa. Najdeš Jezusa in imaš delež v njegovem kraljestvu ljubezni, pravičnosti in miru. Če se s tem eksistencialnim naukom ne učimo, nam ostane malo upanja. Jezus, ali si opazil, da velikokrat, ko se znajdem iz oči v oči s tabo v molitvi, moja glava bega po cestah, ki jih ti nikoli ne prečkaš? Ujamem se, da z ljubosumjem razmišljam o tistih, ki so pomembnejši od mene, o tistih, ki jim verjamejo in jih cenijo bolj kot jaz, o tistih, ki imajo večjo moč od mene. Jezus, zelo sem podoben tvojim učencem, ki ne poslušajo tvojih besed o smrti, ki jo boš moral pretrpeti, ampak potuhnjeno prikrivajo posvetne, ne prav plemenite, nenamerne misli. Razpravljajo o prvih mestih, ki jih je treba zapolniti. Jezus, vzemi me, objemi me. Daj mi otroško srce. Preprosto, brez zlobe. Nikomur ne želim postati vzor. Kako sem lahko tako zapleten v svoje lažne težave?
Želim si, da bi bil jaz ta otrok. To bi bil začetek pristne podobnosti s tabo. Jezus, tvoje besede me zagotovo prestrašijo. »Biti zadnji, če hočem biti prvi. Postati služabnik vseh in ne gospodar.” Jezus, ne premakneš se niti za centimeter. To je tvoje merilo. Samo to. Ne razvodeniš svojih besed. Samo te so. Ko berem med vrsticami, razumem, da jih je veselje živeti. Blaženost je odkrita. Smisel življenja se pokaže. Za nič ne služim, ker se zlahka premislim, ko hodim po tvojih stopinjah. Ti, Jezus, mi vseeno zaupaj. Na koncu, Jezus, po tvoji milosti vedno čutim tistega otroka, ki je postavljen v središče. Zdi se, da ne šteje nič. Toda če ne postanem kot on, tvegam, da bom izgubil tebe, neminljivo ljubezen svojega življenja.
