Effata – odpri se
To nedeljo govorimo o čudežih in to je stvar, ki gane duše: nekateri se nad tem navdušijo, drugi se razjezijo. Tisti, ki postanejo navdušeni, so pogosto neposredno ali vsaj zelo blizu izkusili Božjo milost, ko se jim je zgodilo nekaj izjemnega, bolj ali manj senzacionalnega, ali ker se je prava stvar zgodila ob točno pravem času; od tod res človek verjame v čudeže, govori o njih kot o nečem možnem, tako možnem, lahkem, blizu, kot da je to dosegljivo vsakemu.
Drugo stran sestavljajo nezadovoljni: takšni so zaradi diametralno nasprotne motivacije, to je, da se ni zgodilo nič, takega, kar se ne da razložiti po naravni poti. Mislim, da nam danes evangelij pomaga pri razsvetljevanju problema. Obe kategoriji delata namreč isto napako. Mogoče se bo kdo tu v naše, razmišljanju ustavil, vendar se splača tvegati. Osredotočanje na čudež kot izjemno dejanje pogosto razkrije, da osnovna misel ni o tem, da bi izpolnjevali Božjo voljo ali živeli po njej, ampak se borimo za ohranitev statusa quo, življenjskega ravnovesja, ki ga ogrožata bolezen in smrt.
V današnji mašni molitvi smo rekli, naj Gospod: »izvoli male in uboge, da postanejo bogati v veri in dediči tvojega kraljestva«; vse je to program. Ni pomembno dobro ali slabo počutje, dolgo ali kratko življenje, ampak srečanje, »dotikanje z rokami«, kot bi rekel Janez v prvem pismu, Gospod življenja. Če verjamemo, da to ni edina različica življenja, ki smo jo poklicani živeti, si lahko mislimo, da lahko vse, kar se nam zgodi, izkoristimo za srečanje z Jezusom, Odrešenikom, ki nas vodi k Očetu. Nasprotno, če pa smo prepričani, da je to vse, potem zlahka začutimo obup tistih, ki se počutijo sami pred bolečino: doživljajo jo kot razdirajočo krivico. Pogosto tudi nehamo moliti, ker zaznavamo nekoristnost povezave z Bogom.
Molili smo, da naj Gospod napolni te uboge ljudi z vero in jim da večno (ponavljam večno) kraljestvo: samo izhajajoč iz te perspektive (če se spomnite, je to napoved v sinagogi v Nazaretu, zaradi katere je bil že poskus umora dela sodržavljanov) beremo človeško izkušnjo, ne da bi zašli. Jezus pride izven »Svete dežele« v pkrajino Desteromesta in takoj mu predstavijo gluhonemega (vemo, da gluhi ne znajo in ne morejo govoriti, ker nikoli niso slišali zvokov in ne vedo, da jih lahko proizvajajo, tudi če se današnje stanje le malo izboljša), da bi na njem opravil svoje delo kot Mesija in zdravilec. Ampak prav v tem primeru se začne Jezusovo delo, njegovo poslanstvo, ki pa se kaže na bolj jasen način. Najprej gluhonemega popelje iz množice: stran od hrupa in senzacionalizma, stran od čustev, odpelje ga stran od “dežurnega raziskovalnega novinarja”, ki sprašuje, ali slabo počutje res boli in ali želi nekomu odpustiti, ali kaj podobnega… Skoraj se zdi, da pravi, da sva zdaj samo ti in jaz, pusti vse nekoristne stvari, ne zadovolji se več z drobtinicami, to je namreč trenutek milosti. In potem naredi nekaj, kar se za našo občutljivost (da o tem trenutku, zaznamovanem z distanciranjem niti ne pogovarjamo), zdi nespodobno: zmoči si prste s slino in se nato dotakne ušes gluhega.
Čudno, kajne?
Obstajajo t.i.aseptični čudeži: “pojdi domov in tvoj otrok je ozdravel”. Samo malo besed in gre, tukaj pa je čudež veliko bolj “materializiran”. Očitno je da so te kretnje simboli. Če si slino predstavljamo kot zgoščen dih, potem razumemo, da Jezus dela enako gesto, kot jo je naredil Bog Oče med ustvarjanjem samega človeka, ko mu je “vdahnil oživljajočega Duha”. Jezusovo poslanstvo je, da nas pripelje do sklepa, ker smo nedokončano gradbišče, prejeli smo življenje, vendar to še ni popolno (dokončno, večno) življenje: zato potrebujemo Jezusa, da nam odpre oči, da vidimo, in ušesa, da slišimo, prisluhnemo, saj končno pogrešamo vso lepoto življenja, glasbo božje ljubezni. Pri tem gre za izbiro ostati na tem “glinenem simulakrumu” ali sprejeti resnično življenje: vse, kar je moral prestati v življenju, je človeku pokazalo, kaj mu manjka, a še vedno smo prepričani, da nam manjka le ščepec soli in ne “Ne zavedam se”, saj smo le grobo obdelani, božje delo, ki se je šele začelo. Toda pomislimo na tiste, ki ste starši: ali res znajo prisluhniti svojemu otroku ali mislijo, da imajo vse odgovore? Kdo lahko reče, da je dober tolmač zakonske zveze? Kdo ne uporablja “bergel”, da preživi dan? To je logika pomoči, preusmerjanja pozornosti z resnih stvari na nečimrne, samo da se kopičimo »naprej po lestvici«.
Beseda »Effata!«, odpri se, je tako močna v prikazu Božjega delovanja, da jo je liturgija povzela tudi v obredu krsta. Danes je vsako uho poklicano odpreti se, da bi prisluhnilo Jezusovi novosti: si ljubljeni Božji otrok, ki je dober, vse na tej zemlji je sad njegove ljubezni in vedno ga je treba živeti v odnosu do Njega, tudi bolezen, celo bolečino in smrt. Danes Jezus izreka effatà tvojemu srcu, ki ni več sposobno ljubiti in odpuščati; pretrga kopreno tistih praznih besed, ki nič ne proizvedejo. Končno lahko poslušaš brate ob sebi, njihovo veselje in bolečino, ne da bi se počutili opeharjenega ali ogroženega. Lahko prisluhnete Gospodovemu glasu, ki vas vedno vodi: to je, kot da bi našli rdečo nit, zaradi katere se ne izgubimo niti v labirintu. Ni pomembno, ali si zdrav ali ne, pomembno je to srečanje: ali misliš, da če bi tistega ozdravljenca vprašali, ali se boji ponovnega trpljenja, kaj bi odgovoril? Mislim, da je ves čas, ko je bil na zemlji, živel kot svoboden človek, ki ve, da ga doma čaka Oče, ki ga želi objeti.
Potem lahko bolezen spremenimo v priložnost: očitno je to bolečina, je izguba varnosti, je strah pred danes in še bolj pred jutrišnjim dnem; vendar lahko v tej revščini, ki odvzame vsakršno iluzijo samozadostnosti, nadaljujemo pot proti Očetu: kajti Jezus je prišel k nam, da to stori. Pustimo se torej prijeti za roko in izstopimo iz zmede, iz okusa omamljanja, da se nam ne bi bilo treba soočiti s tolikimi vprašanji, in povzdignimo oči k Jezusu, ker danes premišljujemo njegovo moč.
