Čista in brezmadežna vera? Ja, možno je…
V Svetem pismu ima število dvanajst vedno posebno simboliko. To je število “izvolitve”, to je izbire – ki jo je naredil Bog – da med vsemi ljudstvi na zemlji določi “izbrano” ljudstvo, Izraelce, in ga sestavi okoli dvanajstih družinskih enot ali plemen, ki so dvanajsteri sinovom Jakoba-Izraela. Ljudstvo, ki ga je Bog izbral in ljubil do te mere, da zakona niso napisali človeški zakonodajalci (kot je veljalo za druga ljudstva), ampak neposredno Bog. In ta zakon – vsaj po Mojzesu, kot nam pove današnje prvo berilo “iz Pete Mojzesove knjige – zavidala so mu vsa ljudstva na zemlji, ki so o Izraelu rekli: »Ta veliki narod je edino modro in pametno ljudstvo«. Jezus sam, kot dober Izraelec, nadaljuje sodeč po Razodetju, da ohranja to število, da sestavi novo izbrano ljudstvo, novi Izrael, Cerkev, na temelju dvanajstih apostolov. In tako kot je Mojzes dal izvoljenemu ljudstvu postavo, ki jo je zanje napisal sam Bog, tako Jezus (v imenu Boga, svojega Očeta, torej na še bolj avtoritativen način) daje novemu ljudstvu postavo, ki ne temelji na 613 sedanjih predpisih v Stari zavezi (za katero so se farizeji hvalili, da jo upošteva vsakogar, in to do potankosti), ampak na eno samo zapoved, ki je v osnovi sestavljena iz dveh zapovedi: ljubi Boga in ljubi svojega bližnjega, ali še bolje, ljubi Boga tako, da ljubiš bližnjega. Kajti če je v temelju vse postave, ki jo je Bog dal najprej dvanajstim izraelskim rodovom, nato pa dvanajstim stebrom novega božjega templja, ki je skupnost vernikov v Kristusa, in ljubezni do drugih kot znaka Božje ljubezni tvegamo, da postanemo člani nadaljnjega ljudstva, ki tokrat ni več sestavljeno iz dvanajstih plemen temelječ na dvanajstih apostolih, ki jih je izbral in izvolil Bog, temveč na dvanajstih pregrehah, ki jih zbere človek sam, ko se odloči storiti delati po svoje. Številke v Svetem pismu niso nikoli naključne: in Marko (ki se danes, po mesecu dni vrača, da bi pospremil naše nedeljsko potovanje) tudi konča današnji evangeljski odlomek z naštevanjem – vsekakor ne »naključno« – številnih slabosti (oz. nameni”, kot jih sam imenuje), ki delajo človeka “nečistega”. Našteje jih dvanajst, saj je tveganje, da se ustvari ljudstvo, ki ga ne bo več izbral Bog, ampak ga bo s svojim vedenjem izbral človek sam, vedno konkretno in realno; ljudstvo, ki – kot je spomnil že prerok Izaija – »časti Boga z ustnicami, a njihovo srce je daleč od njega«.
Toda tisto, kar spodbuja k razmišljanju, je, da je to ljudstvo “daleč od Boga”, to ljudstvo, ki iz sebe oddaja dvanajst vedenj, ki ga od Boga oddaljujejo, sestavljeno pretežno iz ljudi, ki pravijo, da pripadajo božjemu ljudstvu, ki oznanjajo zveste sledilce božjih postav, ki »z besedami« (»z ustnicami«) pravijo, da so zvesti Bogu in njegovi volji, morda pa so zvesti tudi z vidika izpolnjevanja zapovedi, ampak v namerah (“srce” v Svetem pismu označuje tudi razum, pa tudi čustva) so daleč od Božjega srca “: to je, da zamenjujemo “notranjo čistost”, “dobroto uma” z “obredno čistostjo”, z dobesednim upoštevanjem Božjih zapovedi, pri čemer pozabljamo, da najhujše pomanjkljivosti do Boga (tj. tiste, zaradi katerih smo “nečisti” pred njim) niso tiste, ki zadevajo naše obredne izpolnitve, naše sodelovanje pri bogoslužju in zakramentih ali naše iskanje popolnosti v molitvi in duhovnih praksah, temveč tista, ki se dotikajo naših medčloveških odnosov, torej odnosa do bližnjega. Pravzaprav od dvanajstih naštetih slabih vedenj ni niti enega, ki bi se nanašal na pomanjkljivosti glede verske ali obredne prakse. Pomanjkljivosti do drugih pa zadevajo vse: do lastnine (kraja in pohlep), do čustvenega in moralnega dostojanstva (nečistost, prešuštva, hudobija, prevara, razuzdanost, zavist, obrekovanje, ponos, neumnost), do lastnega življenja (umor) ). »Te hudobije prihajajo od znotraj in delajo človeka nečistega,« zaključuje evangelij; torej kontaminirajo naše medčloveške odnose in posledično naš odnos do Boga, ki izgublja kredibilnost kljub morda naši duhovni, obredni in kultni popolnosti.
Kakšne posledice ima lahko ta pripadnost ljudstvu »z odprtimi ustnicami proti Bogu in zaprtim srcem proti bratom«? Tega si ni težko predstavljati in imamo ga pred očmi v vsakdanjem življenju, vsakič, ko živimo svojo religioznost kot dobri verniki in takrat nam manjka pozornosti do drugih, do tega, kar jim pripada, do njihovega dostojanstva in njegove osebe v splošno. In to velja za vsako raven in za vsako vero, tako v Jezusovem času kot danes.
Če so takrat obstajali farizeji, ki so dosledno spoštovali postavo, ki so izpolnjevali vseh 613 zapovedi Svetega pisma in nato druge podredili logiki svoje moči, so danes verniki, ki v imenu neznano katerega boga in njegove veličine izvajajo barbarstvo in nasilje vseh vrst, ubijanje nedolžnih ljudi in njihovo podrejanje nedoločenemu verskemu zakonu; če so takrat obstajali pismouki in učitelji postave, ki so imeli tempelj za svoj dom in so nato požrli domove vdov in sirot s previsokimi zahtevami po tempeljskem zakladu, so danes verniki, ki velik del svojega dneva preživijo v skakanju z mesta čaščenja v drugo in iz ene cerkve v drugo, da naslavljajo dolge in celo iskrene molitve k Bogu in svetnikom, potem pa pozabijo, da imajo situacije revščine, bolezni in trpljenja, bratov in sester ki prav tako potrebujejo njihovo pomoč; če je v Jezusovem času obstajal del božjega izvoljenega ljudstva, ki se je v imenu lastne izvoljenosti imel za popolnega in je zaničeval druge narode, obstajajo danes – tudi v Cerkvi – verniki (dušni pastirji in verniki, brez kakršne koli razlike), ki živijo življenje vere, sestavljeno iz pobožnosti in udeležbe pri zakramentih, verjetno tudi zelo iskrenih in zelo resničnih, na drugi strani pa cela mlakuža odnosov obrekovanja, kritik in obsojanja, ki ga naslavljajo na tiste, ki iz tisoč razlogov ne morejo imeti svojega lastne pobožnosti in lastnega strahu pred Bogom.
Ali še vedno obstaja čista in neomadeževana religioznost pred Bogom? Po besedah apostola Jakoba v današnjem drugem berilu je odgovor da: »Čista in neomadeževana vera pred Bogom Očetom je tole: obiskovati sirote in vdove v trpljenju in se ne pustiti omadeževati s tem svetom«. Prevedeno v vsakdanji jezik: hočemo sveto življenje? Manj iskanja obredne popolnosti, začinjene s prezirom do drugih, in več življenja v veri iz ljubezni do drugih, po možnosti tihe in skrite, ki je nihče ne vidi in si ne dela reklame, da je dal velik dar za domačo cerkev ali pa za misijone. In še brez napisa na cerkevnih vratih ali pa v oznanilih. Naj ne ve levica, kaj dela desnica.
