Komentar Pr 9,1-6; Ps 33; Ef 5,15-20; Janez 6,51–58
Modrost (eno izmed mnogih božjih imen?) je glavna junakinja prvega berila te dvajsete nedelje med letom: »Tistim, ki nimajo razuma, pravi: »Pridite, jejte moj kruh, pijte vino, ki sem ga pripravila. Opusti neizkušenost in živel boš, pojdi naravnost po poti razumnosti.” Modrost je resnično najvišja, četudi na videz nedosegljiva težnja človeštva: težnja, ki je prisotna v vseh velikih duhovnih tradicijah, ki so prečkale in prečkajo zemljepisne širine in dolžine naše zgodovinske izkušnje. Ta modrost mora slediti potem naši inteligenci (možganov in predvsem srca), ne da bi jo zavedla težnja po krizi smisla, ki se zdi, da ima svoj vrhunec v življenju naših dni, v katerem blaznost prevlada razumno raba časa, in nezmožnosti vizij, odprtih v prihodnost, ki jih je izpodrinila želja imeti vse takoj. Opustite neizkušenost pomena, da si povrnete pristen pomen našega zemeljskega bivanja. Pavel, ki je pisal kristjanom v Efezu, ponavlja ta koncept tako, da ga uporablja za krščansko skupnost: »Bodite torej pozorni na svoj način življenja, ne obnašajte se kot neumni, ampak kot modri ljudje, dobro izkoriščajte čas, kajti dnevi so hudi. Zatorej ne bodite lahkomiselni, ampak skušajte razumeti, kaj je Gospodova volja (…) raje se napolnite z Duhom, hrabrite drug drugega s psalmi, hvalnicami, navdihnjenimi pesmimi, pojte in hvalite Gospoda s svojim srcem, nenehno se zahvaljujte za vse Bogu Očetu v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa.”
V povabilu iz Pregovorov, naj jedo kruh in pijejo dišeče vino, in v povabilu Pavla, ki svojo skupnost prosi, naj dojamejo Gospodovo voljo z domišljijo in preroškim duhom, je predpodoba tega, kar je Jezus rekel o sebi: “Jaz sem kruh življenja”. Kruh “za življenje sveta”. Evharistija – Jezus jo v odlomku Janeza 6.poglavja obljublja svojim prijateljem življenje sveta. Toda v kakšnem smislu? Ponovno najdemo v evangeliju izjemno analogijo med zakonsko zvezo in evharistijo. Tako kot pri poroki Jezus ne vzpostavi obreda, ampak zakrament, to je občutljivo in učinkovito znamenje milosti. Pavel bo v 2 pismu Korinčanom rekel: (In rekel mi je) «Dovolj ti je moja milost; pravzaprav se moja moč v celoti kaže v šibkosti.” Zato znak za šibke. Danes pogosto doživljamo evharistijo kot tog, včasih izključujoč obred, za katerega bi želeli, da je pridržan za »vredne«, za tiste, ki se počutijo dobro in torej že opravičene. Toda evharistija je ali za vse ali pa je trivializirano znamenje, izpraznjeno svojega najbolj pristnega pomena. Imeti evharistijo za znamenje pomeni takojšnjo umestitev v zgodovinski in antropološki kontekst, ki je po svoji naravi vedno v gibanju in je povezan z našim vsakodnevnim vedenjem; pomeni jo vnesti v mučne tokove našega časa, da postane skupaj z vsemi časi zgodovine pristna »zahvala«, prav to namreč pomeni evharistija, Gospodu, ki ga je ta zgodovina rešila, odrešuje in bo ohranjena do konca časa.
V patriarhalnih družinah je obstajala – in v nekaterih verskih skupnostih še vedno ostaja – sveta, skoraj evharistična gesta. Ko smo sedli za mizo (največkrat zelo borno mizo) je starešina družine vsem pri mizi razlomil kruh. Osnovni element obroka – najrevnejši in najpogostejši, danes zaničevani – je bil tako v duhu služenja na voljo vsem za trezno, a hkrati veselo prehrano. Odpadkov ni bilo, tudi drobtine so bile pobrane; v tem je zanimiv prav fragment Janeza 6,12, ki ima zelo globok pomen, ki presega zbiranje drobtin in predstavlja zbirko vsakega delčka dobrote, vsakega človeškega in skupnostnega delčka, tudi tistega na videz najbolj nepomembnega; med prebivalci hiše je bil vzpostavljen dialog in preprosta komunikacija.
Jezus, »prvi« skupnosti, lomi kruh in s tem izraža svojo popolno predanost drugim ter vsakega izmed nas vabi k temu. Jezus je »kruh sveta«, to je projekt, ki služi ozdravljenju sveta, osvobajanju ljudi malikov. Sprejemanje Jezusovega Duha, uživanje njegovega kruha je simbol, ki nas veže kot pristen evharistični simbol. Veže nas, ker postanemo vzajemna hrana. Spomnim se, da sem kot deček občutil jezo in nemoč, ko sem videl duhovnika, ki je pri delitvi obhajila namerno preskočil osebo v vrsti z drugimi (pozneje sem izvedel, da je bila ta oseba odkrito komunistična); in škofa, da namerno preskoči mladeniča samo zato, ker si je upal prositi za kruh v roko (ko še ni bil »sprejet«, pa se je to že delalo v mladinski skupini, kateri je ta mladenič pripadal). Strah pred škandalom? Oportet ut scandala eveniant… Kakšno pojmovanje sta ta duhovnik in ta škof imela o evharistiji? Nikakršen. Kot kritika pri Judih…umivajo lonce, duše pa imajo kot pobeljeni grobovi. Jezus je lomil kruh in jim ga delil in jim ga ni vtikal na jezik – saj apostoli niso bili dojenčki.
Analogija s poroko je torej izjemno očitna. Zelo lepo je misliti, da zakonca postaneta skupna »hrana«, kar pomeni medsebojno služenje in podporo, deljenje vsakega čustva, vsakega občutka, prepoznavanje krhkosti posameznikov in para ter pripravljenost skrbeti drug za drugega. krhkosti, hkrati pa pripravljenost, da se pustimo vzajemno obstajati kot subjekti, torej biti to, kar je vsak izmed nas. V šibkem in krhkem znamenju kruha – in razlomljenega kruha – potem vidimo, da Bog sam postane krhek, prevzame človeško šibkost, spremlja moža in ženo, zakonca, v njuni krhkosti.
Toda evharistija nas sili tudi, da gremo izven sebe, da se vključimo v pogosto boleče zgodbe drugih, sodelujemo z njimi, jim ponižno ponudimo svoje služenje v zaznavi njihove skupne krhkosti. Z odpravljanjem konfliktov, ne da bi odstranili razlike, ki nas zaznamujejo in ki postanejo vir za par in skupnost. Zato narediti svoje življenje “hrano” za druge, “izročiti sebe” drugim. Na ta način delamo evharistijo v (in iz) vsakdanjega življenja, ki postaja »življenje sveta«, to je »večno življenje«. »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje«, pravi Jezus. Glagol imeti je v sedanjiku: »ima« in ne v prihodnjiku »bo imel«. Kajti Jezus ne samo obljublja, ampak uresničuje. V času, ko vsi obljubljajo in ne izpolnjujejo, je Jezusova revolucija resnično avtentična revolucija. Revolucija ljubezni, ne hvalisanja politikov obeh spolov s praznimi obljubami in pred vsem z lažmi, ki pa jih imajo ljudje raje kot resniclo.
Vsi, prav vsi so poklicani jesti kruh in piti vino življenja, kajti za vse in ne samo za »dobre« in »čiste« je življenje. Predvsem je za revne, za utrujene in razočarane nad življenjem. Za tiste, ki morda nikoli niso živeli dostojno. Za tiste, ki še nikoli niso izkusili veselja bratskega občestva. “Ubogi vpijejo in Gospod ga posluša – pravi Psalm 33 – in ga osvobodi vseh njegovih tesnob … Ubogi naj poslušajo in se veselijo”. Veselje, ki lahko prodre v vsakega izmed nas, ko skupaj z brati jemo kruh in skupaj z njimi pijemo vino veselja. Če bi bili res sposobni razumeti to gibanje bivanja med nedeljsko mašo, pri kateri pogosto sodelujemo nekoliko raztreseno, iz navade, še vedno zatopljeni v dejavnosti, ki smo jih pravkar zapustili – tako kot pogosto (tukaj je še ena analogija!) v našega zakonskega življenja, bi se zavedali, da ne opravljamo praznega obreda, ampak najresnejše geste našega obstoja, obstoj-za-druge, in bi zapustili cerkev (ali hišo), v kateri smo obhajali evharistijo, z zavedanjem, da nismo izdali upanja in krika po osvoboditvi, ki se dviga iz sveta, iz vseh parov in družin, iz naše družine in iz našega lastnega para.
Zato se zakonci morda vprašajte:
1) Kako razumemo evharistijo, pri kateri sodelujemo: obred, gesto zasebne pobožnosti ali znamenje resničnosti, ki nas počlovečuje?
2) Kaj naredimo, da ga vstavimo v tokove vsakdanjega življenja, v »ceste« našega bivanja. v vitalni izkušnji našega odnosa kot para?
3) Je za nas evharistija dar ali naloga?
4) Kako »lomiti kruh« skupaj z vsemi, s katerimi delimo sbvoje bivanje? Kaj pravzaprav mislimo, ko rečemo vsi?
5) Ali smo na voljo, da našo krščansko skupnost spomnimo na potrebo po obhajanju evharistije, ki je vedno bolj znamenje našega življenjskega občestva z drugimi?