Rešeni v moči kruha življenja
V Svetem pismu je veliko dejanj, ki jih človek vere izraža v odnosu do Bogu; in ko so opisana kot “verbalna” dejanja (to je besede, ki so mu namenjene), govorimo namreč na splošno o molitvah, prošnjah, pohvalah, zahvalah, prošnjah za odpuščanje ali pomoči. A ni samo to: človek vere, vernik, se pogosto znajde tudi v protestnih besedah proti Bogu ali – kot nam pravi današnji evangelij – »mrmra, godrnja« proti Bogu. Protest vernika proti Bogu je del poti vere in bi ga lahko opredelili tudi kot legitimnega, še posebej, ko je vernik prisiljen trpeti vrsto krivic, preizkušenj in nesreč, ki zagotovo ne predstavljajo ustreznega odgovora Boga. svojemu življenju vernika. Predvsem Jobova prilika ali Jeremijeva zgodovinska zgodba: a ne samo to.
Saga o preroku Eliju govori v tem smislu: in pravzaprav v prvem branju vidimo epizodo Elijevega bega proti Horebu, ki ga narekuje potreba, da se zaščiti pred jezo kraljice Jezabele, ki se je hotela maščevati za umor Baalovih prerokov, ko je štiristo petdesetih Baalovih prerokov na koncu izziva na gori Karmel pobil pri potoku Kišonu (gl. 1 Kr 18). Njegov krvav način odziva na Božjo voljo, da se uveljavi kot edini Bog Izraela, je bil zares plastičen: Elija je imel nalogo odstraniti lažne preroke, hkrati pa se je zdaj moral zaščititi pred jezo malikovalskih vladarjev in poganov. In vse to po božji volji; zaradi česar Elija, izčrpan od lakote in žeje v puščavi, protestira proti Bogu in od njega kliče smrt kot rešitev vseh težav: »Dovolj je, Gospod! Vzemi mi življenje, saj nisem nič boljši od svojih očetov.«
Včasih pa so besede, uperjene proti Bogu, posledica, kot smo rekli, »mrmranja, godrnjanja«, ki ima vsekakor drugačen okus kot besede protesta in malodušja. Sad godrnjanja so tiste besede, ki jih njegovi verniki (neposredno ali z bolj ali manj razgretim soočenjem z Jezusom) naslavljajo na Boga, ker niso sposobni sprejeti, da je drugačen, kot si ga predstavljajo ali kot ga je sprejela tradicija. Zato bomo pri branju tega 6. poglavja Janezovega evangelija večkrat priča godrnjanju s strani judovskih verskih avtoritet nad podobo Boga, za katero Jezus trdi, da jo uteleša: Bog, ki je “stopil iz nebes”, Bog »kruh življenja«, Bog, »poslan neposredno od Očeta«, Bog, ki daje življenje, ki traja dlje od tistega, ki ga je dal Bog izhoda iz Egipta, Bog, ki daje celo svoje »meso« kot »kruh za življenje sveta«. Celo njegovi učenci bodo na koncu težko sprejeli te besede in to podobo Boga: od tod godrnjanje zoper Boga Jezusa Kristusa in zapuščenost mnogih njegovih učencev.
Seveda se ti dve obliki protesta proti Bogu med seboj zelo razlikujeta: če je tukaj težko sprejeti Boga, ki je drugačen od tistega, ki ga imajo Judje v svojih glavah zaradi nerazumevanja za novost evangelija, in v primeru Elija, je protest posledica božjega občutka osamljenosti in zapuščenosti, ki ujame preroka v trenutku, ko mu skuša biti čim bolj zvest. Dve pritožbi zoper Boga nista ista stvar, nimata istega okusa. In to pogosto tudi dobro razumemo, ko po eni strani godrnjamo nad Bogom, ker ga ne razumemo, ker so njegove besede težke, ker smo po dolgem času izpovedovali svojo vero in živeli krščanstvo tako bolj vsakdanje, potem pa smo pozvani, da vse zavržemo in ponovno odkrijemo drugačno podobo Boga, ki nam morda ni preveč všeč; in na drugi strani doživljamo občutek malodušja in zapuščenosti do Boga kljub dejstvu, da delamo vse, da bi mu ostali zvesti, kljub dejstvu, da se vedno trudimo izpolnjevati njegovo voljo, kljub temu, da tudi sprejemamo soočenje s preizkušnjami in stiskami. Vse pa ima mejo: tako se tudi mi, kot Elija, včasih znajdemo, ko rečemo: “Dovolj je, Gospod!”.
Na srečo nas v naši prošnji, da se umaknemo, Gospod ne usliši. Res: še bolj se nam približa in nam daje Kruh, ki nam daje moč, da nadaljujemo našo pot. Tudi na godrnjanje zoper njega Gospod odgovarja z darom istega kruha večnega življenja. Kaj je tako posebnega na tem Kruhu, ki lahko utiša tiste, ki ne sprejemajo Boga, ki je drugačen od tistega, kar imajo v svojih glavah, in povrne moč tistim, ki se čutijo zapuščene od Boga? Tega ni lahko razumeti in to bomo spoznali, ko bomo poslušali ta Jezusov govor Judom. Nekaj je gotovo: vemo, iz česa je ta kruh, kaj je v bistvu. “Kruh, ki ga bom jaz dal, je moje meso za večno življenje.” Ključ je povsem v tistem »mesu«, ki je bistvo tega kruha življenja. »Meso« v evangeliju označuje namreč človeško življenje v njegovi najbolj bistveni razsežnosti, bolj človeško v dobesednem pomenu besede, torej šibkejše, bolj podvrženo krhkosti in minljivosti. No, ravno tisti element naše človeške narave – šibkost – ki za nas predstavlja mejo naših sanj o moči, izpolnitvi, uspehu, postane orodje našega odrešenja. Tisti element, ki je za nas sinonim za krhkost, za majhnost, za vse, kar je pravo nasprotje božje vsemogočnosti, postane prostor, kjer se Bog razodeva in postaja eno z nami.
Naši boji in naša zmedenost do Boga torej niso znak naše malovernosti, temveč prostor, kjer se nam Bog približa naj najbolj intimen način in nas nahrani s hrano, ki nam daje moč, da gremo naprej. In če je ta hrana za nas vernike evharistija, se ne bojimo sodelovati pri evharistični pojedini samo zato, ker smo krhki, polni grehov in nevredni, da bi se mu približali: Kruhu, ki ga je Gospodov angel prinesel Eliju, ki se je spustilo iz nebes – ni nagrada tistim, ki so močni v veri, ampak je hrana, ki povrne moč tistim, ki to moč izgubijo zaradi lastne šibkosti, lastne krhkosti, lastne krhke človečnosti. Jezus ne postane Kruh življenja, da bi ostal zaprt v tabernaklju: in če mora ostati tam, naj ostane v tabernaklju iz mesa našega srca.
