Množica postane oseba
Ko berem to stran evangelija, me preseneča, kako evangelist Janez večkrat ponavlja omembo množice: “Za njim je sledila velika množica ljudi, ker so videli znamenja, ki jih je delal na bolnikih”. Prva referenca je množica, ki hodi za Jezusom: množica ga vidi, ali natančneje skladno z besedilom, množica vidi znamenja, ki jih je delal na bolnikih, in mu torej sledi. Znamenja, čudeži, ozdravitve: niso sinonimi, še manj v četrtem evangeliju; znamenja so dejanja, ki jih Gospod izvaja z namenom razkriti, kdo je. Vsako znamenje, ki ga naredi Jezus, zastavlja ponovno vprašanje, kdo je Jezus. Množica je brezoblična zbirka posameznikov, lahko ima glas, pogosto zmeden in nedoločljiv, nikoli pa nima obraza ali zgodbe, množica nima identitete. Ta kepa posameznikov sledi Jezusu, ki je spredaj. Množica vidi znamenja in vidi Jezusa, Jezus pa, vsaj za zdaj, ne vidi množice.
Ko je Jezus pogledal navzgor, je videl, da k njemu prihaja velika množica, ki je dozdaj sedela, in ko je pogledal navzgor, se je srečal z brezličnim in brezimnim pogledom množice, ki mu je sledila. Srečanje med dvema je resnično, če si izmenjata poglede, če moje oči gledajo tvoje. Šele s premagovanjem tisočih zaslonov naših naprav, video klicev, virtualnih »prijateljstev«, sončnih očal in nizkih, izogibajočih se pogledov, bomo lahko srečali drugega in se povezali, četudi le zaradi nasmeha ali drži vratu, odprta tistim, ki nam sledijo. Jezus vidi množico, stopi v odnos s to brezoblično množico in to videnje v njem sproži misel, vprašanje učencev: Kje lahko kupimo kruh, da se bodo ti ljudje lahko nahranili? Gospodova prva misel je odgovoriti na primarno potrebo po prehrani, temeljno za preživetje. Če pa se vrnemo v naše najbolj običajno življenje, so nam naše babice takoj, ko smo prišli k njim, rekle: “Ste že jedli? Ste lačni? Želite kaj?” Jezusu je vprašanje zastavljeno v množini: »Kjer lahko dobimo toliko kruha«. Bog nikoli ne deluje sam: v vseh njegovih dejavnostih so vsaj tri osebe, običajno pa so rade vsaj štiri, ker želi z vami učinkovito sodelovati. Pred tem vprašanjem napišite naprimer svoje ime: “Luka, kje lahko kupimo kruh, da se bodo ti ljudje lahko nahranili?” Ni pravilnega ali napačnega odgovora, je odgovor ali pa je tišina, praznina, nič. Jezus odgovori zelo na kratko: »Naj sedejo.« Sendvič zlahka poješ tudi stoje: danes je modna ulična hrana, finger food, vendar Jezus natančno nakazuje: naj se usedejo. Sedete, ko na prvi pogled nameravate poglobiti svoje znanje ali želite biti skupaj, na obroku ali na klepetu; sedimo, da lahko zaupamo, prosimo za pomoč, damo duška, tudi v ordinaciji sedimo … Jezus daje množici možnost, da se udobno počuti in da lahko pove, kdo je, kaj hoče, kaj trpi. Če dobro pomislimo, je ta skrb enaka, kot jo širimo na naše goste: “pridi, ne stoj pri vratih, vstopi, sedi”.
Nato je Jezus vzame hlebe in jih po zahvali da sedečim, enako je storil z ribami, kolikor so hoteli. Obrok se lahko začne, ko vsi sedijo in so pripravljeni uživati in deliti veselje ob mizi. V tem stavku lahko zajamemo vse elemente, ki so prisotni v evharističnem obhajanju: kruh, zahvalo (v grščini evharistija pomeni zahvala), jed. Če pomislite na zadnjo mašo, ki ste jo obhajali (tudi laiki obhajajo!), se lahko spomnite, da ste doživeli Gospodovo skrb? Ali ste sedeli za mizo z Njim in s skupnostjo? Ali ste se zahvalili Bogu? Je bilo občestvo res občestvo, skupna zveza? Ne gre za spraševanje, ampak za osredotočenost na neizmerno in neskončno bogastvo, ki nam ga Bog daje v evharistiji, prepogosto skrčeno le na zunanji obred.
Množica je še vedno taka, vendar so šli za Jezusom, videli so ga, videl jih je, Jezus je poskrbel zanje, jih posadil, jim dal jesti, spoštujoč to sivo anonimnost. Ampak nekaj se je zgodilo: Tedaj so ljudje, ko so videli znamenje, ki ga je naredil, rekli: “Ta je resnično prerok, ki prihaja na svet!” Množica ni več množica, ampak “ljudje”, bolj dobesedno lahko prevedemo: človeška bitja, ljudje. Znamenje, ki ga je izvedel Jezus, je doseglo rezultat: to množico ljudi, moških in žensk, narediti z obrazom, glasom, zgodbo. Če bi Jezus zahteval od množice, naj ne bo tak, bi izgubil vse, vsi bi se vrnili domov s praznim želodcem, razočarani in utrujeni od nekoristne poti in od razbitega upanja. Množica takorekoč postane oseba: to je največji in najlepši čudež! Čeprav je pomnožitev kruha in rib izjemno dejanje, ne doseže lepote množice, ki postane moški in žena. Množice ni več, so ljudje, ki so izkusili Boga, ljudje, ki so se hranili z njegovo ljubeznijo, ki so izkusili njegovo skrb, ljudje, ki so se počutili dobrodošle in cenjene, ne zaradi svoje veščine, ampak zaradi samega dejstva, da obstajajo. Toda Jezus, ki je vedel, da prihajajo zato da bi ga postavili za kralja, se je spet umaknil na goro. Tako Jezus sam pobegne, tako da tistim, ki so prišli tako daleč, ni treba prekiniti poti. Množica je spet našla osebno identiteto in bilo bi resnično žalostno, zdaj, ko bi se vrnili nazaj k množici! Ostani oseba, še naprej doživljaj Boga v svojem življenju, ne izgubi barve svoje novoodkrite človečnosti, ne zamenjuj znaka s ciljno črto! Jezus se umakne sam, množice ni več, ljudi ni več. Gospodova samota je tudi nauk, da se ne ustavimo, da nadaljujemo v iskanju. Le tako nas bo znamenje pripeljalo do cilja: znamenje bo človek, ki bo ležal na tvojem križu, pribit na les tvoje največje in morda najbolj skrite bolečine. Tukaj je največje znamenje: Bog ostaja blizu, Bog je na vaši strani.
