Poročilo Jezusu o poslanstvu, ki so ga opravili apostoli
Evangelij te 16. redne nedelje nas obvešča o poslanstvu, ki so ga opravljali apostoli, in o tem, kako poročajo Gospodu o opravljenem delu, ne le na konkretni ravni, ampak tudi na učni ravni. Njihovo poslanstvo je bilo namreč osredotočeno na posredovanje vere in prav tako na delovanje na področju dobrodelnosti in služenja. Jezus, kot priznanje za veliko apostolsko in misijonarsko delo, ki so ga opravili njegovi učenci, ne rečeda je vse dobro opravljeno, ali da je vesel za niuhovo poslanstvo, niti ne izrazi ocenjevalne sodbe o njihovem delu, ampak preprosto pravi eno zelo pomembno stvar: “Pojdite sami na samoten kraj in se malo odpočijte.” Potreba po počitku in iskanju tišine in samote po intenzivnem delu zadeva vse, tudi apostole evangelija. Počitnice so pravica vsakogar, tudi tistega, ki je pastoralno deloval vse leto in pogosto tudi v težkih razmerah.
Jezus torej tudi svojim učencem priznava pravico do počitka in odmora po delu. Po drugi strani pa je Gospod, potem ko je v šestih dneh delal za stvarjenje, sedmi dan počival, s čimer je Gospodov dan postal svet. Razlog za utemeljitev tega trenutka premora in sprostitve je pojasnjen v istem besedilu Markovega evangelija, saj v njem beremo, da je bilo “mnogo takih, ki so prihajali in odhajali, pa niso imeli časa niti jesti”. Prihajanje in odhajanje ljudi z različnimi potrebami, ki so jih apostoli pozdravljali, a s tveganjem, da jim ne bo več uspelo, tudi če so bili vajeni težkega in težkega dela, večina ribičev. Tudi pri njih se pojavi potreba po počitku in prehranjevanju, to je, da se nahranijo s telesnimi potrebami, ki, kot vemo, podpirajo duhovne.
Spet v besedilu evangelija beremo, kako se v resnici ljudje kljub utrujenosti in naveličanosti Jezusa in apostolov še vedno podajo na iskanje. Zdi se mi, da na teh slikah vidim prizore mnogih ljudi, ki ure in dneve čakajo na obisk pri zdravniku ali na operacijo, potem pa je morda zaradi utrujenosti zdravnikov vse preloženo za nedoločen čas, kot se na žalost dogaja dandanes. Če se vrnemo k prizorom današnjega evangelija, se ozremo nazaj na to, kar Jezus in apostoli delajo skupaj. Zaradi nujnosti počitka je skupina vzela čoln in se odpravila proti zapuščenemu kraju. Kaj se je takrat zgodilo? Že takrat so bili tisti, ki so opazovali in sledili Jezusa in apostole, da so jih mnogi videli odhajati in niso razumeli, kam so namenjeni, pa vendar so jih presenetili ob pristanku, ker so tja prišli po drugi poti.
Pravzaprav Marko pravi, da so “iz vseh mest tekli tja peš in jih prehiteli”. Jezus nikakor ni upošteval te možnosti in kaj je storil pred spektaklom tolikšnega ljustva, ki so iskali njegovo osebo, njegovo besedo in njegove čudeže? Skupaj s celotno skupino je izstopil iz čolna in ko je videl veliko množico, se se mu zasmilil, v smislu, da je bil ganjen in se poistovetil z njihovim stanjem ter poudaril, da so ljudje brez vodnikov in podpore. Kaj naredimo na tej točki? Delamo se, da se ni nič zgodilo, kot to počnejo mnogi župniki, učitelji, učitelji, politiki, administratorji in razne druge kategorije subjektov na oblasti, ki bi morali nekaj storiti za druge, pa tega ne storijo, ker so utrujeni, nimajo časa in ne vidijo izhoda. Jezus je premagal tudi potrebo po fizičnem počitku in tako namesto da bi šel naprej kot duhovnik in levit v evangeliju usmiljenega Samarijana, se je lotil dela in jih še naprej učil marsikaj. Jezus je res neutruden pri svojem apostolskem in misijonskem delu. Primer za tiste, ki so prejeli takšen klic in se namesto dela trudijo samo počivati in svojo apostolsko službo omejiti na minimum, ker imajo urnike, navade in udobje, ki ga morajo zagotoviti svojim ljudem. Že v Stari zavezi Gospod svari pred tistimi pastirji, ki zanemarjajo čredo.
Prav to v prvem berilu te 16. nedelje med letom poudarja prerok Jeremija, ki kot Božji glasnik opozarja: »Gorje pastirjem, ki pokončajo in razkropijo čredo mojega pašnika. Zato pravi Gospod, Izraelov Bog, zoper pastirje, ki morajo pasti moje ljudstvo: Razkropili ste moje ovce, odgnali ste jih in niste se zmenili zanje; glej, kaznoval te bom zaradi hudobije tvojih del.” Soočen s pustošenjem, ki so ga povzročili takšni neprevidni pastirji, Gospod pravi, da bo sam zbral preostale svoje ovce iz vseh krajev, od koder so jih dgnali, in jih bo prisilil, da se vrnejo na njihove pašnike. Te ovce bodo plodne in se bodo množile, kar pomeni, da se bo število tistih, ki se bodo pridružili čredi, povečalo. V teh novih cerkvenih resničnostih bo Gospod nadnje postavil pastirje, ki jih bodo pustili na pašo, da se jim ne bo treba več bati ali prestrašiti; niti ena ne bo manjkala.” Skratka, prišli bodo pastirji, ki so bolj vneti, pogumni in manj osredotočeni nase ter bolj osredotočeni na čredo, ki skrbi zanjo in pomaga pri napredku. Skozi ta projekt cerkvene oživitve Božjega ljudstva se pojavlja lik odrešenika, ki je tukaj nakazan kot pravična veja Davida, ki bo vladal kot pravi kralj in bo moder ter bo izvajal zakon in pravičnost na zemlji. Predpodoba bodočega mesije je tu predvidena v najmanjših podrobnostih. Pravzaprav bo v času, ko bo Mesija prisoten v Judu, ta rešen in Izrael bo živel mirno. Ta novi pastir in Mesija bo imel tudi zelo specifično ime, ki nakazuje njegovo poslanstvo in poklicanost: klicali ga bodo s tem imenom: Gospod-naša-pravičnost.
In ob dopolnitvi časa bo prišel Kristus, da bo odrešitev dokončal z osvoboditvijo izraelskega ljudstva iz egiptovskega suženjstva. Na to nas spominja apostol Pavel v današnjem odlomku iz pisma Efežanom: »V Kristusu Jezusu ste vi, ki ste bili nekoč daleč, postali blizu po Kristusovi krvi«. Osrednja skrivnost naše vere, Kristusove smrti in vstajenja, je tu ponovno postavljena v središče svetopisemskega in teološkega razmišljanja svetega Pavla. Apostol poganov v tem kristološkem in soteriološkem besedilu poudarja, da je Jezus naš mir, tisti, ki je iz dveh ljudstev naredil eno, s svojim mesom podrl zid ločevanja, ki ju je ločeval, torej sovraštvo.« Poleg tega je bila s Kristusovo veliko nočjo odpravljena ta postava, sestavljena iz predpisov in odlokov, da ustvari v sebi, od obeh, samo enega novega človeka, ki dela mir, in oba spravlja z Bogom v enem telesu, preko križa, ki odpravlja sovraštvo samo v sebi.” Končno je pojasnjeno tudi Kristusovo poslanstvo na tej zemlji: »Prišel je oznanjat mir vam, ki ste bili daleč, in mir tistim, ki ste bili blizu. Pravzaprav se po njem lahko predstavimo, eden in drugi, Očetu v enem Duhu«. Kristus je središče edinosti, sprave, premagovanja ovir in delitev, bistvena točka za ponovno vzpostavitev edinosti in harmonije celotnega človeškega rodu.
Od Jezusa, križanega in vstalega za naše odrešenje, se moramo vsi naučiti velikodušnosti v služenju Cerkvi in človeštvu in še posebej tistim bratom, ki so v stiski, tudi tistim, ki jim je prikrajšana zdrava kulturna in verska vzgoja. Nevednosti ne moremo jemati kot merilo osvoboditve, temveč zatiranja. Poznavanje in razumevanje vam pomaga rasti ter biti svobodni in modri ljudje. Ni naključje, da je Jezus rekel, naj se učimo od njega, ki je krotek in ponižnega srca. In kdor je krotek in ponižen, se sam uči in postane tudi mojster zdravih naukov drugim, kajti ponižnost človeka spodbuja k rasti v nebeški modrosti, ponos pa ga oddaljuje od resničnega spoznanja resničnega znanja in dobrote.
