Pošiljal jih je po dva in dva
Jezus je poklical dvanajsterico in jih začel pošiljati po dva. Klicati in pošiljati: sta glagola, ki sta le navidezno nasprotna, če pomislimo, se nanašata na najlepše stvari, ki se zgodijo v naravi: pomislimo na porod, utripanje srca, sam dih. Krčenje in širjenje, nenehno menjavanje, ki ustvarja življenje. Če bi bilo samo krčenje, bi življenje umrlo zaradi sebičnosti in zapiranja. Če bi šlo samo za širitev, bi zbledela kot oblak v puščavi, ki bi mu usojeno izginiti. To gibanje zagotavlja dinamičnost in moč življenja, izmenjuje trenutke predanosti s trenutki počitka. Jezus pokliče dvanajst mož k sebi, da jih ne indoktrinira, da jim ne odvzame njihove izrazite osebnosti in jih naredi za robote. Don Tonino Bello piše: »če te pokliče, pomeni, da te ljubi«: globok razlog za ta klic je ljubezen, poosebljena in edinstvena ljubezen, ki želi človeku dobro, njegovo največjo izpolnitev in njegovo veselje. Kliče jih, a jih ne zadrži, ne polasti se jih (obsedenost je vedno demonska); Bog je noro zaljubljen v človekovo svobodo in jo vedno ohranja, ne poseduje, ampak daje. Ko jih pokliče jih najprej ljubi in jih pošlje: da jim nalogo, sporočilo, ki ga morajo dostaviti, vendar niso preprosti kurirji ali poštarji. To sporočilo je treba živeti v polnosti, ga utelesiti in narediti za svojega, predaja pa ne le z besedami, ampak z življenjem in zgledom. Zato jih ne pošiljajo same, ampak dva po dva. Niti Bog ni sam, trije so, kar pomeni, da je ljubezen ključ do vsega. Tudi teh dvanajst je poklicanih živeti medsebojno dobro, poklicani so sprejemati, odpuščati, ljubiti, pomagati sopotniku na poslanstvu in na poti. Sporočilo, ki ga prinašajo, je pripravljeno s to medsebojno izmenjavo ljubezni, tako da postanejo verodostojne priče in ne izvajalci ukaza, danega od zgoraj, in zato izpraznjeni človečnosti.
In dal jim je moč nad nečistimi duhovi. Teh dvanajst mož, ki jih je Jezus poklical in poslal, doživlja med seboj sprejemanje in dobroto, kar jih že postavlja v nasprotje zlu, s katerim se lahko srečajo. Iz grščine bi bil pravilen prevod »dal jim je oblast«; moč je zmožnost, ki prihaja od zunaj, ki ne zadeva človeka (imaš moč, da me odpustiš, že samo zaradi dejstva, da si moj lastnik), oblast pa zahteva popolno angažiranost človeka; ta avtoriteta je tako ali tako dana, vendar bi naletela na gluha ušesa, če ne bi bilo nikogar, ki bi jo prejel, tako kot darilo, ki zahteva štiri roke, dve, ki dajeta, in dve, ki sprejemata. In ukazal jim je, naj na pot ne vzamejo ničesar razen palice. Poklicani, poslani, avtoritativni (ne avtoritarni), s seboj imajo le palico, da lažje hodijo, da podpirajo pot v trenutkih utrujenosti in utrujenosti. Jezus človeka dobro pozna in čeprav je misijonarju delal družbo, mu kljub telesnim omejitvam nudi tudi konkretno podporo. Ta palica je vsa Božja skrb zate, kakor mati, ki daje svojemu otroku vsa orodja za soočenje z življenjem; saj ga pozna bolje kot kdorkoli drug, dobro pozna njegove prednosti in omejitve, njegove težave in kljub temu, da je daleč (četudi le geografsko), ga podpira na njegovi poti. Božja nežnost do njegovih bitij! Te podrobnosti, ki jih dojamemo v evangeljskih vrsticah, so svetilniki v nočeh brez meseca, ki nas včasih presenetijo: Bog je blizu, Bog je ljubezen.
Brez kruha, brez torbe, brez denarja za pasom. Torbico lahko razumemo kot naš nahrbtnik, kamor spravimo oblačila, pa tudi kaj za pod zob na poti, polnilec za telefon (!) in druge predmete za naše udobje. Natančno: Jezus pokliče dvanajst mož, skrbi zanje, jih osebno ljubi, a od njih zahteva, naj bodo 100% darovi za druge, naj zaupajo v Boga in njegovo previdnost. Vsekakor jim Jezus ne pravi, naj ne bodo naivni, ali še huje, paraziti (Bog poskrbi, drugi poskrbijo …): ne, Jezus gre še dlje in od svojih sledilcev zahteva, naj v celoti živijo po evangeliju (sine glossa) bi rekel sveti Frančišek, torej dobesedno). V središču mojega življenja ne smejo biti moje potrebe (resnične ali inducirane), niti tesnoba ali tesnoba zaradi moje sedanjosti ali prihodnosti. V središču morata biti moje življenje in Kristusov evangelij, dve resničnosti, ki sta prepogosto različni in nepovezani, namesto tega pa sta bili rojeni, da se dan za dnem združita, kot nas učijo svetniki (kanonizirani ali ne): združujejo naše življenje z evangelijem, kot pri pripravi pice: voda, kvas in moka so tako združeni, da jih ni več mogoče ločiti, in vsaka sestavina daje receptu svojo značilnost, spoštovanje sebe in drugih.
Nositi sandale in ne nositi dveh tunik. Še ena pomembna indikacija: sandali vam omogočajo, da hodite hitreje v primerjavi s tistimi, ki ste bosi. Tisti, ki jih je poslal Gospod, čeprav se jim nikamor ne mudi (vedno negativno), pa kljub temu ne izgubljajo časa, tudi živijo isto željo Gospoda: živeti in oznanjati lepo in dobro novico! Sandali so tudi znak človekovega dostojanstva: vrnejo se izgubljenemu sinu, da nakažejo dostojanstvo, ki ga je našel po tem, ko je objel očeta in doživel globoko izkušnjo usmiljenja. Skupaj s palico sestavljajo misijonski komplet, palica in sandali vam pomagajo pri boljši in hitrejši hoji ter podpirajo utrujenost. Kamor koli vstopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete od tam. Evangelij, kjer pride, gradi hišo, pomeni biti skupaj, deliti. Evangelij je lepilo skupnosti. Brez tega se slepimo, da gradimo! Med potjo so misijonarji izkusili bratstvo in gostoljubje, zdaj, ko so prispeli v hišo, izražajo enaka čustva do tistih, ki jih sprejemajo. Že zdaj so pripravljeni sprejemati in dajati ljubezen: mar ni to evangelij? Če te kje ne sprejmejo in te ne poslušajo, pojdi stran in si otresi prah pod nogami v pričevanje njim. Zelo ostra indikacija, vendar je le posledica zavrnitve. Če mi daš lepo darilo in ga ne sprejmem, kaj lahko storiš? Obrni mi hrbet in si obljubi, da mi ne boš nikoli več dal daril, ne zato, ker si slab, ampak zato, ker ne vem, kako naj sprejmem darilo (štiri roke od prej). Ne obupajte, če zavrnejo vaše sporočilo, nadaljujte, ne prenehajte. Ta prah, ki ga otresete s svojih nog, bo zanje pričevanje in zato mučeništvo. To pričevanje lahko deluje v njihovem življenju in jih pripravi, da ponovno prejmejo dar. Pri Bogu ni nikoli nič izgubljeno.
In ko so odšli, so razglasili, da se bodo ljudje spreobrnili, da bodo pregnali številne demone, da bodo mnoge bolne pomazilili z oljem in jih ozdravili. Tukaj je praktična uporaba tega, kar je Gospod Jezus rekel dvanajsterim. V zelo malo besedah pet dejanj misijonarjev: 1. zaupanje v delo in moč tistega ki pošilja; 2. oznanjanje spreobrnjenja, se pravi, omogočanje zlitja življenja in evangelija; 3. pregnali so mnoge demone, se pravi, osvobodili so srca vsega negativnega, obdelali in očistili zemljo kamenja in plevela, da bi dali semenu evangelija rodovitno zemljo; 4. veliko bolnih so pomazilili z oljem in jih 5. Ozdravili – dokaz števila 9 evangelija je dobrodelnost do šibkejših in bolj potrebnih, je imeti srce za nesrečne, je olje ozdravljenja in vino veselja za tiste, ki so sami. In vse to zato, ker evangelij ni filozofija, ideja, ampak preživeto življenje, silno utelešeno, do samega konca, do skrajnih posledic. Ta odnos služenja je enak tistemu, ki ga je prevzel Božji Sin. Ko bomo dan za dnem poslušali in živeli njegovo Besedo, bomo prevzeli njegova čustva, naše srce bo utripalo v združitvi z njegovim in kamorkoli gremo. tudi on bo tam, da oznani, odpusti, pozdravi, ljubi.
