Talita kum!
Marko nam v evangeljskem odlomku pripoveduje o vstajenju Jairove hčere. To je ena najbolj ganljivih zgodb evangelija. Sestavljen je iz prizorov, ki se odvijajo v hitrem zaporedju, na različnih lokacijah. Najprej je tu scena na obali jezera. Jezusa, kot smo slišali, obkroža velika množica, ko pride moški, ki je bil v vidni stiski, se vrže k Jezusovim nogam in ga vztrajno prosi: »Moja hči umira, pridi in položi roke na njo, da bo rešena in živa.” Marko ugotavlja, da je Jezus »šel z njim« in »velika množica mu je sledila ter se zbrala okoli njega«, ker so upali, da bodo priča čudežu.
Drugi prizor je ob cesti. Ženska, ki trpi zaradi krvavitve, se skrivaj približa Jezusu, da bi se dotaknila njegovega plašča, in ugotovi, da je ozdravljena. Medtem ko je Jezus govoril z njo, so prišli iz Jairove hiše in mu rekli: »Tvoja hči je mrtva. Zakaj še vedno nadlegujete Učitelja?». Jezus, ki je vse slišal, pravi voditelju sinagoge: »Ne boj se, samo veruj!«. Ženi, ki je pravkar ozdravela od krvavitve, je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje bolezni.”
In tukaj smo pri ključnem prizorišču, v Jairovi hiši. Velik vrvež, ljudje jokajo in kričijo, kot je naravno, ko se soočimo s smrtjo nam drage oseb. Evangelist piše, da jim je Jezus, »ko je vstopil, rekel: »Zakaj ste razburjeni in jokate? Deklica ni mrtva, ampak spi.” Potem, ko jih je vse poslal ven, je vzel s seboj očeta in mater deklice in tiste, ki so bili z njim, ter šel noter, kjer je bila deklica. «Prijel je deklico za roko in ji rekel: »Talità kum«, kar pomeni: »Deklica, pravim ti: vstani!«. In deklica je takoj vstala in hodila; v resnici je bil stara dvanajst let. Prešinilo jih je veliko začudenje. In vztrajno je priporočal, naj nihče ne izve za to, in jim rekel, naj jo nahranijo.” Tu se kaže »vzvišen« značaj zgodbe: izjemne, nadčloveške stvari, povedane z zelo preprostimi besedami, tako da dejstva povedo več kot besede. Tisto povabilo, naj deklici takoj da nekaj za jesti, Kristusovi gesti doda pridih ganljive človečnosti.
V teologiji pravijo, da so »zakramenti za ljudi«; enako moramo reči za Kristusove čudeže: namenjeni so ljudem, ne njemu samemu, ne zato, da bi pokazal svoje moči. To je eden prvih kriterijev, po katerem ločimo, ko govorimo o resničnih čudežih, ki prihajajo od Boga, in ko govorimo o magiji ali ekshibicionizmu. Sveti Pij iz Pietrelcine nikoli ni delal čudežev zase ali da bi dokazal, da je svetnik; delal jih je oziroma jih je pridobil od Boga samo zato, da bi ljudem lajšal trpljenje.
Postavimo se v kožo očeta in matere, ki imata hčerkico ali sinčka v težki bolezni, in prisluhnimo tej evangeljski zgodbi. Kaj naj si mislimo? Da je evangelij »dobra novica« za nekatere srečneže in ne za vse? No, edini odgovor, ki ga lahko damo in ki lahko osvetli temo bolečine, je beseda “vera”. Ko Jezus ljudem, ki se obrnejo nanj, priporoča vero, ne misli le na vero, da lahko naredi zahtevani čudež, ampak na vero v njegovo osebo. Evangelij jasno loči dve vrsti vere: verovati v nekaj in verovati »v« nekoga. Ko gre za Boga, je slednji veliko pomembnejši od prvega. Jezusov dialog z Lazarjevo sestro je primeren za ponazoritev tega, kar govorim. Marta reče Jezusu: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl! Toda že zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli boš prosil od Očeta« (prim. Jn 11,21-22). Mnogi starši ali sorodniki bolnih ljudi med molitvijo rečejo Jezusu isto: »Gospod, če bi bil ti tukaj ali če bi v tvojem času živeli v Palestini, bi tudi mi kakor Jair tekli k tebi. … Toda že zdaj vemo, da če bi želel, bi lahko storili čudež …!». Jezus odgovori Marti: »Tvoj brat bo vstal«. Marta pa odgovarja: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan« (prim. Jn 11,23-24). Marta bi torej želela, da bi se vstajenje zgodilo zdaj! In tu je dokončna Kristusova beseda Marti in vsem nam: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; kdor živi in veruje vame, ne bo nikoli umrl. Ali verjameš temu?« (prim. Jn 11,25-26). To pomeni, da je največji čudež verjeti vanj, saj je samo on naše edino upanje. Izkušnje mnogih ljudi kažejo, da se tudi takrat, ko se pričakovani čudež ne zgodi, lahko nekaj zgodi, zahvaljujoč veri, ki daje življenju nov smisel.
V zvezi s tem bi rad zaključil z zgodbo. V Lurdu, blizu votline prikazovanj, duhovnik sreča dečka na invalidskem vozičku in ga vpraša: “Kako ti je ime?”. “Elio,” odgovori deček. »Od kod prihajate?« nadaljuje duhovnik. “Iz Rima,” odgovori deček. »Kakšno milost si prosil od Marije?« nadaljuje duhovnik. Fant se je ozrl okoli sebe, da ga kdo ne bi slišal, nato pa je počasi rekel: “Nisem prosil za ozdravitev, ampak za druge, pomembnejše stvari …”. Duhovnik je presenečen vprašal: “Katere?”. Deček je zelo preprosto rekel: »Marijo sem prosil troje stvari: naj ozdravi tiste, ki trpijo bolj kot jaz, naj duhovnike naredi za svetnike in grešnike spreobrne …«. Tisti deček ni ozdravel, njegov notranji mir pa je bil že velika milost, celo čudež…! No, Jezus danes vsakogar od nas vabi, naj vedno verjamemo vanj. Ne pustimo se torej malodušju, ko pademo, ko se vdamo skušnjavi, saj Jezus tudi nam pravi: »Talità kum«. Pustimo se Jezusu prijeti za roko in vstanimo, ker samo on je naše odrešenje. Hodimo za Jezusom in opustimo stari sebični način življenja tako, da na široko odpremo vrata našega srca Kristusu, našemu Gospodu. Amen.
