S Kristusom se vsak vihar pomiri in mir se vrne
V STISKAH se večkrat sklicujemo na ta evangelij in v njem najdemo moč upanja in pogled v prihodnost, odprt življenju in vstajenju. Besedilo evangelija, nam da razumeti, kako pomembno je zares čutiti Kristusa blizu sebe, še posebej, ko se na vseh področjih osebnega in družbenega življenja odpirajo priložnosti za okrevanje in ponovno rojstvo. Brez Kristusa, vedno ponavljamo sebi in drugim, da ne zmoremo prečkati nobenega jezera, morja ali leteti v nebo, z varnostjo kio nam jo ponuja znanost in vsa moderna tehnologija. Potrebujemo Boga in brez Boga za človeka ni nič mogoče. Tudi življenje samo je ogroženo ne le zaradi vodnih, morskih ali hudih neviht, temveč vseh drugih neviht, ki zadevajo človeka in zemljo. In v človeštvu obstaja tisti pomemben vidik nas samih, ki se nanaša na našo duhovno in psihološko razsežnost, ki ga ni mogoče pozabiti ali ločiti od telesnega, saj smo sestavljeni iz duha, duše in telesa, v neločljivih enotah človeškega bitja.
Zdi se, da ob ponovnem branju odlomka iz Markovega evangelija na to XII. navadno nedeljo podoživljamo številne dramatične trenutke našega osebnega in družbenega življenja, zlasti v zadnjem času, ko trepetamo pred nevihtami in viharji vojne, ki se razplamtevajo po svetu. Strah pred boleznijo, smrtjo, lakoto in bedo se v svoji dramatičnosti pojavi v našem težkem zgodovinskem trenutku na globalni ravni. Toda ko vstopimo v vsebino tega evangeljskega besedila, odkrijemo njegov pravi obseg in dobro razumemo, da je tolažba, in odprtost upanju, ki ne sme nikoli zaspati v srcih kristjanov. Z Jezusom, tako kot apostoli, smo tudi mi poklicani, da prestopimo drugo obalo, kar ni le izlet z ladjo, jadralna dirka ali dirka s hidrogliserjem, trajektom ali križarko, ampak da preidemo od strahu k veselju in k upanju. življenja, od strahu do popolne prepustitve Božjim načrtom, ki zadevajo zgodovino vsakega in vsakogar. Ne moremo ostati zasidrani ob obali ali pristanišču razočaranja in strahu pred prečkanjem zemeljskega obstoja, ampak je treba tvegati, vzeti svoje čolne ali lastno orodje, da gremo dlje in sežemo drugam, kjer lahko živimo in delamo v Kristusovem miru.
Koliko večerov in noči strahu smo doživeli kot otroci in vse do danes? Strah se nam je predstavil v številnih jezikovnih oblikah, namišljenih in resničnih. Navsezadnje smo vedno živeli v strahu in izhod iz teh strahov nikomur ni bil lahek in še vedno ni, kljub psihološkim nasvetom in človeški pomoči ljudi, ki jim ni vseeno za našo usodo. Tisti, ki nam resnično pomaga in nam v veri premaguje naše strahove, je prav Tisti, ki vstopa na naše čolne in nas spremlja na plovbi, še posebej, ko neurje ogroža življenja mornarjev in potnikov. On, Jezus, posreduje in vse uredi.
Besedilo iz Markovega evangelija, resnična kronika izjemnega dogodka nam lahko pomaga razumeti, s katerim plovilom danes potujemo po tej zemlji in v katero pristanišče želimo prispeti z logiko sveta in ne tistega namišljenega stvarnika sveta: ZNANOSTI. Ne sama, marveč znanost in vera skupaj. Jezus nas vabi, da prestopimo na drugo obalo, čeprav je pred nami tema noči, tema in negotovost potovanja po morju. Z Jezusom in apostoli lahko rečemo, da so bile mnoge noči velike nevihte vetra in valov, bolj ali manj visoki v naših življenjih, do te mere, da so se prelili v naše duše in naše misli ter okupirali vse prostore zaupanja in upanja. Vendar je Kristus vedno z nami. Tudi če na videz spi na čolnih naših vsakodnevnih plovb po različnih morjih, nam je blizu in zadostuje že preprosta gesta zaupanja vanj, ki se kot bi mignil prelevi v pozitivno. Imeti moramo pogum, da se obrnemo nanj, kot so to storili apostoli: »Učenik, ali ti ni vseeno, da smo izgubljeni?«
Ko se sooči z našimi strahovi, nas ne pusti samih in prepuščenih našim skrbem. Zbudi se in posreduje, ker ima oblast nad vsem, nad življenjem in smrtjo, nad stvarstvom in zakoni, ki urejajo življenje, do te mere, da je v njegovi moči, da jih začasno prekine in izvede zahtevani čudež. Ko torej dopustimo Bogu, da nam je blizu in usmerja naša človeška dejanja k dobremu, v svobodi, lahko naravnim silam, vetru in morju, v tem primeru pomirjenemu viharju, reče: »Utihni, umiri se!”. In s to besedo, ki je, kakor je v trenutku stvarjenja vzbudila življenje, tako v tem trenutku ta beseda, ki jo izreče Učlovečena Beseda, takoj povzroči učinek. Pravzaprav je »veter ponehal in nastala je velika tišina«. Jezus se je v svoji veličini in predvsem v svoji bližini z apostoli delal, da ne razume strahu, ki ga je imel med skupino apostolov in tistimi, ki so se z njimi vkrcali, da bi mu sledili na drugi del obale. Takoj se pojavi obvezno Jezusovo vprašanje: »Zakaj se bojite? Še vedno nimate vere?”. Tisti, ki imajo vero, se ne bojijo ničesar, ne bolezni, neviht ali celo najstrašnejšega od vseh strahov, to je smrti. Za tem vprašanjem, ki ga je Jezus postavil apostolom, se skriva reakcija, ki jo v odlomku izpostavi evangelist Marko: premagal jih je velik strah (ki je v tem primeru le dejanje ljubezni do Odrešenika) do te mere, da so rekli: “Kdo pa je ta, da ga tudi veter in morje ubogata?” Malo je bilo dvoma, kdo je Jezus. Tega še niso razumeli in Jezus je s še enim svojim čudežem skušal apostolom dati vedeti, kdo je v resnici zanje in za vse: ljubezen, ki postane pomoč v veselih in žalostnih trenutkih našega življenja.
Kam postavljamo svoj ponos, našo arogantnost, trditev, da smo nenadomestljivi in doživljenjski vrhovni poveljniki, a vendar soočeni z Božjo močjo? Pomaga nam tudi odlomek iz današnjega prvega berila, vzet iz Jobove knjige, zglednega moža potrpežljivosti: Bog je stvarstvu in človeku postavil meje, tako da so se imeli za bogove. Zemlja, morje, gore in vse sile narave in stvarstva imajo meje, ki se rušijo, saj nič od ustvarjenega ni v človekovi absolutni posesti. Da bi razumeli skrivnost stvarjenja in odrešenja, je treba črpati doktrinarni nauk iz tega, kar piše apostol Pavel v odlomku iz svojega drugega pisma Korinčanom: » Kristusova ljubezen nas je privedla do tega, da smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je Kristus umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in vstal” (2Kor 5,14). Vera v Kristusa je v tem, da je on edini odrešenik. V tej novi perspektivi vere kristjani na nikogar ne gledamo več po človeško; tudi če bi poznali Kristusa po človeško, ga zdaj ne poznamo več tako. Tako zelo, da če je kdo v Kristusu, je novo bitje; stare stvari so minile; glej, nove so se rodile.Vera v Kristusa dela nove stvari v pravem pomenu besede, saj prihaja do prestrukturiranja bivanja in delovanja tistih, ki verujejo v Boga in z vero gledajo na bitja, predvsem pa na tiste, ki so na samem vrhu sveta – stvaritev, ki je človek.
Z vso Cerkvijo molimo s temi besedami: »O Bog, vsa bitja so v tvoji moči in služijo tvojemu odrešenjskemu načrtu: utrdi vero svojih otrok, da bodo v viharjih življenja videli tvojo navzočnost močno in ljubeče.” Amen.