Mogočne cedre in bedna gorčična drevesa
Od trenutka, ko Izrael postane ljudstvo, z zakonom, ozemljem in kulturno identiteto – torej od izkušnje eksodusa naprej – se začne primerjati z drugimi ljudstvi, v primerjavi s katerimi se ima na splošno za srečneža in privilegiranca, ker ve, da ima blizu sebe Boga v obliki, ki je vsa druga ljudstva nimajo. Ko pa primerjava preide na druge teme, Izrael začuti vso svojo majhnost v primerjavi z velikimi kraljestvi in imperiji tistega časa: ima zelo omejeno ozemlje, slabo opremljeno in slabo pripravljeno vojsko (govorim o tisti iz čas, očitno … .), državna organizacija, ki je še vedno nekoliko “plemenska” ali “nomadska”, gospodarstvo, ki temelji predvsem na pašništvu in poljedelstvu. In ravno na tem zadnjem vidiku – poljedelstvu – se zagotovo ni mogla pohvaliti s kdo ve kakšnimi viri: izkušnja štiridesetletnega bivanja v puščavi je porodila upanje na obljubljeno deželo, »kjer se cedita mleko in med«, da bi se nato znašla v ozemlje, ki je (razen doline Jordana) imelo zelo malo rodovitnega in bujnega rastja, saj je bilo ozemlje večinoma puščavsko in kamnito. Primerjava z razkošjem drugih dežel je bila neprimerljiva: še posebej je izgubljala na veličini rastlinstva in dreves, ki so jih imela druga ljudstva v izobilju v svojih deželah. Pomislimo na mogočne cedre v Libanonu, na mogočne hraste v gozdovih na gorah Bašana, na tekoče reke v Babilonu, ki so postale simbol izgnanstva in žalosti in morda prav zaradi tega od takrat opredeljene kot »jokajoča«: vsa drevesa, ki jih je izraelsko ljudstvo le redko srečalo na svojem ozemlju, vendar so se lahko pohvalila z zelo majhnim odporom pred Božjo močjo. Gospod namreč, močan in mogočen, »zdrobi libanonske cedre« (simbol sovražnih sil) in jih nadomesti z dobroto pravičnih, s svetostjo svojega ljudstva, ki mu bo »naredil, da se razcveti kakor palma. in raste kakor libanonska cedra«, kot nas spominja tudi 91. psalm v današnjem bogoslužju.
Toda tudi krhko majhnost grmičevja, ki je raslo v sušnem ozemlju, je bilo mogoče spremeniti v bogastvo. In prav to počne Jezusova vesela novica skozi podobe, uporabljene v prilikah o Kraljestvu, o katerih smo slišali odlomek v današnjem evangeliju, ko nadaljujemo – po dolgem postnem in velikonočnem premoru – nadaljnje branje Markovega evangelija. V vrsticah pred temi, ki smo jih oznanjali, je Jezus razpravo o Božjem kraljestvu uvedel s priliko o sejalcu, v kateri učinkovitost Božjega kraljestva ni bila posledica dobrote zemlje, temveč moč, ki jo ima seme v sebi. Tista ista moč, ki povzroči, da nepomembna majhnost gorčičnega zrna, ki tehta manj kot zrno peska, postane grm, ki ponuja zavetje pticam neba; tista ista moč, ki naredi pšenično zrno, to je mikroskopsko majhen in očitno mrtev element, zaprt v svojo trdo lupino, kalček življenja, ki obrodi obilen sad in prinaša veselje (ki ga v tej prispodobi simbolizira žetev). Toda v primerjavi z veličastnostjo libanonske cedre so odpornost hrasta in bujnih vej vrbe, gorčično zrno in pšenično zrno nič; prvi je med drugim tako lahek, da ga veter nosi naokoli in se razprši, ne da bi sploh vedel, kaj se bo zgodilo z drevesom, ki bi mu lahko dal življenje.
V tem obdobju se je izraz “odpornost” pogosto uporabljal – in morda celo zlorabljal – kot nekaj, kar izraža našo sposobnost, da se s prilagajanjem soočimo s travmami, ki jih življenje in negativne situacije postavljajo pred nas, in iz česar imamo možnost da se ponovno rodim močnejši; pogosto v nasprotju s konceptom “odpora”, razumljenega kot močno in naporno nasprotovanje istim travmam, navidezno znak moči in neomajenosti, vendar pogosto brodolom v situacijah popolnega propada, ker potem, na določeni točki, če se ne prilagodite temu, da se vam življenje dogaja, na bolje in ne predvsem na slabše, vaš odpor popusti in strmoglavite. Tako kot libanonska cedra, ki se v viharju po načelu »frangar, non flectar« (»zlomil bom, a ne upognil«) močno zoperstavi silovitosti vetra, ne da bi se priklonila njegova moč. Po drugi strani pa se gorčični grm upogne k tlom, soočen z silovitostjo vetra: nasiljem, ki ga je zaradi svoje majhnosti navajen že od semena, saj ga prenaša sem ter tja najbolj nepredstavljive kraje in sposoben, prav zaradi svoje prožnosti, kaliti tudi sredi najbolj suhih skal in dati senco tam, kjer je le suša. Kako se to zgodi, je težko razumeti: kmet, ki seje, tega ne ve, zemlja, ki to sprejme, tega ne ve, niti samo seme tega ne ve. Vendar se to zgodi in seme vzklije.
Ne pustimo se malodušiti v različnih življenjskih okoliščinah, če se na videz zdimo nepomembni in nemočni ljudje; ne skrbimo, če se za razliko od ljudi, ki so vsi v enem kosu, pustimo odnesti silovitosti vetra, ki nas premetava z ene strani na drugo; ne počutimo se slabo, če nam rečejo, da smo vzdržljivi v vsaki neugodni situaciji in se ne znamo z odporom upreti temu, kar nam nasprotuje; predvsem pa si vbijmo v glavo, da najlepše in najmočnejše stvari ne nastajajo iz senzacionalnih, fenomenalnih, mogočnih in razkošnih stvari, temveč iz navidezne ničnosti grdih stvari, malo pomembnih, nekoristnih v očeh ljudi. Svet, a ljubljen in dragocen v božjih očeh, poudarja pravljica o grdem račku, ki postane čudoviti labod, še marsikaj naučiti: in če je res – kot je rekel slavni italijanski kantavtor – da “nič ne nastane iz diamantov”, cvetje pa iz gnoja«, še toliko bolj drži, da logika Božjega kraljestva temelji prav na majhnosti, nepomembnosti, ničevosti in – po domače povedano – na vzdržljivosti.
Morda bi bilo danes drugo branje, vzeto – kot običajno – iz Pavlovih pisem, »ad hoc«, če bi se vrnili k branju ene od prvih vrstic, ki jih je Pavel zapisal kristjanom v Korintu: »Kajti Božja norost je modrejša od ljudi in Božja slabotnost močnejša od ljudi.” (prim. 1 Kor1,25) in “Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu neplemenito po rodu in zaničevano, tisto, kar ni bivajoče, da bi onesposobil bivajoče, da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso. Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev, da bi se – kakor je pisano – tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.” (prim 1 Kor 1,27-31)
