»Krvni pakt« diakonije
Praznovanje »krvne pogodbe« na pobočju gore Sinaj, ki jo je doživel Mojzes z ljudstvom je bilo Izraelsko ljudstvo na poti v obljubljeno deželo. Iz suženjstva v Egiptu se je Izrael osvobodil tako, da je šel skozi razdeljene vode Rdečega morja. Od tod PASHA ali prehod. Mojzes vodi svoje ljudstvo v nadaljeavnju skozi puščavo polotoka Sinaja in ko se je v imenu ljudstva povzpel na goro, je prejel tablo desetih zapovedi: bile so bistveni pogoji, da so izraelska plemena še naprej živela svobodno in v miru. Potreben je bil konsenz vseh ljudi, zaveza, da bi priznali Boga kot edinega Stvarnika in Odrešenika in se zavezali živeti z medčloveškimi odnosi, ki temeljijo na spoštovanju drugih, po navedbah Gospodovih besed.
Druge Mojzesova knjiga poroča, da je Mojzes takoj, ko je stopil z gore Sinaj, šel ljudstvu povedat vse Gospodove besede in vsa pravila. Vse ljudstvo se je odzvalo v en glas in reklo: ‘Spolnjevali bomo vse zapovedi, ki jih je dal Gospod!’« (2 Mz 24,3). Ta skupna obljuba, da se bomo zavezali k spominjanju in izvajanju desetih zapovedi, ni bila dovolj. Obhajati ga je bilo treba liturgično z dvema obredoma: s slovesno razglasitvijo knjige zavezništva in nato s praznovanjem »krvnega pakta« z nekaj darovanimi biki. Živali so bile zato žrtvovane na oltarju, ki ga je za to priložnost zgradil Mojzes, z dvanajstimi stelami, ki so predstavljale dvanajst rodov ljudstva. Kri bikov je bila uporabljena za obhajilno daritev: ena polovica je bila razmazana po oltarju, da bi predstavljala Božjo zvestobo zavezi, druga polovica pa je bila uporabljena za škropljenje tam prisotnih ljudi. Šlo je za pravi »krvni pakt«, značilen za mnoge kulture ljudstev. Pakt je temeljil na knjigi zaveze, predvsem na besedah desetih zapovedi: »Mojzes je vzel knjigo zaveze in jo prebral pred ljudstvom. Rekli so: »Kar je rekel Gospod, bomo storili in vas bomo poslušali.« Mojzes je vzel kri in z njo poškropil ljudstvo ter rekel: ‘Glej kri zaveze, ki jo je Gospod sklenil z vami na podlagi vseh teh besed!’« (2 Mz 24,7-8).
Obhajanje »krvne zaveze« pri zadnji velikonočni večerji Jezusa z apostoli
Jezus, preden ga je Juda Iškarijot »izročil« judovskim oblastem (kot nas spominja Mk 14.10.18), in preden so ga judovske oblasti »izročile« Pilatu (Mk 15,1) ter preden ga je »izročil« Pilat množici, ki naj bi jo križali (Mr 15,15), je hotel s svojimi učenci obhajati velikonočno večerjo, prav na prvi dan nekvašenih kruhov, ko so se zbrale vse družine izraelskega ljudstva, da bi se spomnile osvoboditve iz Egipta in se zahvalile Bogu za tisti dogodek, ki jih je kot božje ljudstvo “rodil” iz voda Rdečega morja. Toda Jezus se je pri tisti judovski večerji želel spomniti tudi na praznovanje zavezništva, ki ga je sklenil Mojzes pod goro Sinaj s tisto »krvno zavezo«, kot smo slišali iz Druge Mojzesove knjige. Mojzes je ta obred izvedel s krvjo bikov, žrtvovanih na oltarju dvanajstih kamnov. Vsebina “krvne zaveze” so bile Gospodove besede, potrjene v knjigi zaveze, zlasti v desetih zapovedih. Jezus je izvedel obred »krvne pogodbe«, pri čemer je uporabil kelih vina, tistega, ki se je uporabljal za velikonočno jed, ki so ga liturgično popili štirikrat, v zahvalo spominu na osvoboditev iz egiptovskega suženjstva. Jezus je izvršil obred »krvne pogodbe« tako, da je izrekel nepričakovane besede za svoje učence in za vse nas, človeštvo, vključeno v besedi »mnoge«, ko je molil blagoslov z vinom zadnjega kroga čaše. To vino je postalo njegova kri: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge« (Mr 14,24). Ni šlo več za »kri«, vzeto iz žrtvovanja živali. Nova »krvna pogodba«, ki jo je Jezus sklenil med tistim pashalnim obedom, v spomin na starodavno »krvno pogodbo«, ki jo je sklenil Mojzes pod Sinajem, ni več temeljila na besedah iz knjige zaveze, ampak je temeljila na njegovi lastni osebi, namerno narejena tako, da ga predstavlja nekvašen kruh te judovske večerje. Da, Jezus se je popolnoma zavedal, da je prišel na svet kot »dokončna Očetova Beseda« (Jn 1,14), »Beseda«, ki je kvalitativno popolnejša od desetih zapovedi. Resnico, da je »dokončna Očetova beseda«, je bilo treba sankcionirati z zastonjskim darom samega sebe za resnično osvoboditev vsega človeštva iz suženjstva sebičnosti, vzroka greha in smrti. Po besedah ev. Marka 10,45 je Jezus že rekel, da je resnica o tem, da je »dokončna učlovečena Beseda Očeta«, v njegovi želji, da postane služabnik vseh: «Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi služil. in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.” Pravzaprav evangelist Luka, za razliko od evangelista Marka, poroča o slavni razpravi o tem, »kdo naj bi bil največji med dvanajsterimi« prav v kontekstu tiste zadnje večerje. Jezus, potem ko je na kruhu in vinu, torej na svojem telesu, izrekel besede »za novo zavezo v njegovi krvi« (Lk 22,19-20), je rekel: »Jaz sem med vami kot tisti, ki služi«. (Lk 22, 27c). In vemo, da evangelist Janez pripoveduje samo o dejanju umivanja nog (Jn 13,1-13) in poslovilni govor-oporoko (Jn 13,31-17,24) te večerje.
Jezusova »krvna zaveza« je torej po Janezu na njegovi diakoniji za odrešenje človeštva.
V tistih »mnogih«, za katere je Jezus daroval vse svoje življenje kot trpeči služabnik, »kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol« (Iz 53,7b), smo vsi mi. Vsi smo bili enkrat za vselej odrešeni smrti in greha s »krvno zavezo« brezplačnega daru Božje ljubezni, ki jo je Jezus izkusil s svojo smrtjo in vstajenjem. V teh »mnogih« so vsi, dobri in slabi, pravični in grešniki, verni in izdajalci ali zanikovalci, ker sta pri prvi evharistiji sodelovala tudi Juda »izdajalec« in Peter »zanikovalec«. V naši katoliški Cerkvi lahko tvegamo, če pomislimo, da mora imeti za dostop do evharističnega obhajila tako da se mora spovedati, biti »čist« in mora biti v »popolnem« položaju kanoničnega občestva s krščansko skupnostjo. Potem ko je Jezus daroval tisto zadnjo večerjo, je Juda izpolnil dar, ki ga je že tiščal v njegovem srcu, in Peter je kot vemo trikrat zatajil svojega Učitelja. Mi danes, ki se zavedamo svoje krhkosti in nedoslednosti, imamo ponižnost, da se postavimo pred Kristusa, ki se daruje v evharističnem obhajanju s svojim telesom in svojo krvjo v znamenu kruha in vina, hvaležni za dar pripadnosti krščanski skupnosti, Danes se želimo zahvaliti Očetu in pritrdilno odgovoriti na vprašanje, ki nam ga je zastavil pisec Pisma Hebrejcem: «Verujemo, da »Kristusova kri, ki se je, gnan od večnega Duha, daroval Bogu brez madeža. – bo očistil našo vest smrtnih del, ker hočemo služiti živemu Bogu« (Heb 9,14)«. To pomeni, da hočemo ustvariti enak slog diakonije, kot je bil Jezus duhovnik-služabnik v času njegovega zemeljskega življenja, vedoč, da delo očiščevanja naše vesti in naših sebičnih dejanj ni odvisno izključno od naše dobre volje, ampak na našo pripravljenost na delovanje Svetega Duha v vsakem od nas.
»Krvna zaveza« Kristusove diakonije in naše diakonije
»Krvni pakt«, ki ga je odobril Mojzes pod Sinajem, je bil uporabljen za liturgično podpisovanje z žrtvovanjem bikov, obljube poslušnosti samo izraelskega ljudstva desetim zapovedim in drugim normam knjige zavezništva. Toda dobro vemo, kako težko je bilo pripadnikom tega ljudstva ubogati, zanašajoč se le na svojo svobodno pobudo. Namesto tega naj bi »krvna pogodba«, ki jo je Jezus nepričakovano obhajal pri zadnji večerji, po njegovi smrti in vstajenju služila liturgičnemu podpisu obljube vseh krščenih, da želijo biti Kristusovo telo na svetu, za uresničitev Očetovega kraljestva v tkanju vseh odnosov, zlasti medčloveških, v slogu diakonije. Tako tudi mi danes sprejemamo Kristusovo telo in kri, da smo, združeni v ljubezni, Kristusovo telo v svetu. Pod vodstvom Svetega Duha želimo tkati odnose velikodušnosti in spoštovanja, izhajajoč iz srečanja s samim Kristusom, ki je navzoč v ubogih sveta, kot nas želi spomniti diakonska služba v naši krščanski skupnosti. Diakoni so zato, da nas spomnijo, da je v vseh ubogih trpečih služabnikih živa in resnična Kristusova navzočnost, tako kot mi prepoznamo njegovo živo in resnično navzočnost v posvečenih vrstah kruha in vina v naših cerkvah, skozi izvajanje posvečene službe duhovnikov. Češčenje Najsvetejšega v cerkvi ali v procesiji na ta dan Gospodovega telesa postane pristno, če ustreza premišljevanju samega Jezusa Kristusa v življenju ubogih sveta. Naj bo to naš kelih odrešenja, ki ga želimo dvigniti k Očetu po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu v edinosti s Svetim Duhom.
