Ali želimo biti Babel (Babilon) ali binkoštni kristjani?
Apostolska dela nam tako opisujejo binkoštni dogodek. Najprej so tu zunanji znaki. Najprej ušesu zaznavno znamenje: »Nenadoma je zagrmelo z neba, skoraj kakor silen vihar«; nato pa drugo vidno znamenje: »Prikazali so se jim kakor ognjeni jeziki«; in končno resničnost, ki je ni mogoče videti, a je namen vsega: “Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom”. Kaj pomeni, da so bili »napolnjeni s Svetim Duhom«? Kaj so apostoli čutili v tistem trenutku? Imeli so izjemno izkušnjo Božje ljubezni, počutili so se preplavljene z ljubeznijo, kot bi jih preplavil ocean. Kako to vemo? O tem nam zagotavlja sveti Pavel, ko pravi, da je »Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (prim. Rim 5,5). Prvi učinek, ki ga Sveti Duh povzroči, ko pride na človeka, je, da se počuti, da ga Bog ljubi z najbolj nežno ljubeznijo. Vse drugo (odpuščanje grehov, milost, teološke kreposti) je vsebovano v tej ljubezni. Zato se komunikacija med Bogom in človekom ponovno odpre, je kot nov začetek vsega.
Kaj pa je znak, da se je na svetu zgodilo nekaj novega? Jeziki! Pravzaprav se zgodba nadaljuje z besedami: “In začeli so govoriti v drugih jezikih, tako kot jim je Duh dal moč, da so se izražali.” Nenavadno je, da to govorjenje v “novih in drugačnih jezikih”, namesto da ustvarja zmedo, kot bi pričakovali, nasprotno ustvarja čudovito razumevanje in enotnost. Sveti avtor piše, da so »tedaj živeli v Jeruzalemu verni Judje iz vseh narodov pod nebom […] Parti, Medijci, Elamiti, prebivalci Mezopotamije, Judeje in Kapadokije, Ponta in Azije, Frigije in Pamfilije, Egipta in Libije blizu Cirene, Rimljani, ki so tu živeli, Judje in spreobrnjenci, Krečani in Arabci” in “vsak jih je slišal govoriti v svojem jeziku o velikih Božjih delih”. S tem je Sveto pismo želelo poudariti nasprotje med Babelom in binkoštim dogodkom. V Babilonu vsi govorijo isti jezik in na določeni točki nihče več ne razume drugega, nastane jezikovna zmeda; na binkošti vsak govori drug jezik in se vsi razumejo. Kako to? Če želite izvedeti, samo poglejte, o čem so govorili graditelji Babela in o čem so govorili apostoli na binkošti. Prvi pravijo drug drugemu: »Pridite, zgradimo si mesto in stolp, katerega vrh bo segel do neba, in si naredimo tako ime, da se ne razkropimo po vsej zemlji« (prim. 1 Mz 11: 4). Te ljudi navdušuje želja po moči, hočejo si “ustvariti ime”, iščejo svojo slavo. Na binkošti apostoli namesto tega oznanjajo “velika Božja dela”. Ne razmišljajo o tem, da bi si ustvarili ime, ampak o tem, da se Bog vrne v središče; voljo do moči je nadomestila volja do služenja; zakonu sebičnosti, zakonu ljubezni. Vsebuje sporočilo življenjskega pomena za današnji svet. Tako imenovani »mediji« so veliki protagonisti tega trenutka. Zdaj govorimo o globalni komunikaciji, torej brezmejni, v kateri lahko vsakdo komunicira z vsemi. Pomislimo na mobilni telefon, WhatsApp, Facebook, Instagram, Twitter itd., ki nam omogočajo, da vse to počnemo med potovanjem, med letom, povsod, tako da je komunikacija praktično nemotena.
Za začetek bi rad povedal, da vse to skupaj pomeni velikanski napredek, za katerega moramo biti hvaležni Bogu in tehniki, ki je to omogočila. Ob tem pa bi rad izpostavil tveganje celotne te orgije komunikacije, ko postane sama sebi namen, zaprta za vsako komunikacijo drugačne narave. Toda kakšna komunikacija je to? Komunikacija, ki bi ji lahko rekli »potrošniška«, v smislu, da teži k porabi in izčrpavanju same sebe. Izključno horizontalna, površinska komunikacija, pogosto zmanipulirana in podkupljiva, torej gre v bistvu za bogatenje posameznikov in korporacij. To je nasprotje, »ustvarjalni« komunikaciji, bistvu komunikacije, torej tisti, ki v kroženje mnenj vnaša kakovostno nove vsebine in nam pomaga, da se poglobimo vase in dogajanje. Novice, ki jih izvemo iz družbenih medijev, pa so pogosto efemerne (nepomembne) ali celo lažne novice. Komunikacija torej postane komunikacija brez občestva. Pogovor med gluhimi. Znana je šala o dveh gluhih, ki se srečata. Eden vpraša: “Stari, greš na lov?”. In drugi: “Ne, jaz grem na lov.” On pa: “Ah, sem mislil, da greš na lov.” Nihče očitno ni razumel, kaj je rekel drugi.
No, izkušnja, ki izhaja iz te horizontalne komunikacije, je izkušnja sklepanja. Bolj ko komunikacija raste, več je izkušenj nekomunikativnosti. Kaj to pomeni? Veliko se pogovarjamo na družbenih omrežjih, virtualno; vendar ne govorimo več z osebo ki je pred nami iz oči v oči. Danes vsi želimo govoriti a nihče noče poslušati. Vsi želimo pustiti, da naš “jaz” prevlada. Zato prihaja do vojn, delitev, sporov med ljudmi, do razklanih in zmedenih družb. Zakaj vse to? Ker smo Boga zavrgli in se brez Boga ne razumemo več; brez Boga je pot sovraštvu odprta na stežaj; brez Boga ni bratstva. Prav to se dogaja na naši ljubi celini, ki je zavrgla Boga. Samo pomislite na zadnjo Evrovizijo, ki je namenjena babelski eliti. Človeka prime srh.
Zato znova odkrijmo pomen binkošti. Ponovno odkritje pomena krščanskih binkošti lahko našo sodobno družbo reši pred vse globljim pogrezanjem v babelski jezik jezikov. Babel in Binkošti sta dve gradbišči, ki sta v zgodovini vedno odprti in potekata. Po svetem Avguštinu je v prvem zgrajen Babilon, »Satanovo mesto«, v drugem je zgrajen Jeruzalem, »božje mesto«. Vsaka naša civilna ali verska, zasebna ali javna pobuda je postavljena pred izbiro: ali bodi Babelj ali binkošti. Babel je, če v njem razmišljamo o tem, da bi si ustvarili ime, da bi se potrdili; binkošti pa, če z njo potrjujemo tudi druge in predvsem Boga. Babilonska pa je povsod tam, kjer je sebičnost in manipulacija drugih; medtem pa so binkošti, ko je povsod ljubezen in spoštovanje. No, zbrana z Marijo, kakor ob njenem rojstvu, Cerkev danes moli: «Veni Sancte Spiritus! – Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernikov in prižgi v njih ogenj svoje ljubezni! » in nam pomagaj, da bomo vedno binkoštni.
