GOSPODOV VNEBOHOD
Želja po lahkotnosti
Živimo v družbi, kjer obstaja velika želja po lahkotnosti.
Pravo in potrebno zanimanje za vse, kar je povezano z ekologijo, izraža našo željo po planetu, ki ni več obremenjen z onesnaževanjem, smogom, strupi in zlorabami narave. Pozornost do prehrane z nenehnim iskanjem organskih, polnozrnatih in predvsem »lahkih« živil govori o naši želji po »razbremenitvi« tistih odvečnih kilogramov, ki nam jih je dobro počutje neizogibno naložilo; dobro počutje, ki ga, paradoksalno, nato iščemo z zdravstvenimi praksami – kot sta šport in gibanje – odgovorne za odpravo dobrega počutja, ki se je v presežku nakopičilo po obsegu našega telesa. Tudi v upravi (zlasti »res-publica«, javnih zadev) postaja vse bolj nujna potreba po brezbrižnosti pri vodenju praks, ki jih pretirana birokracija ni poenostavila. Navsezadnje se ne moremo več počutiti obremenjene zaradi mnogih obremenjujočih stvari v življenju; zato se resnično želimo otresti ne toliko tistih gravitacijskih sil, ki – na srečo – držijo naša telesa dobro zasidrana v tla, temveč tistih sil navzdol, ki obtežijo dušo in nam pogosto preprečujejo, da bi pogledali višje.
Tudi v teh mesecih, v teh letih zdaj, ki nas silijo, da se ukvarjamo s tisočimi omejitvami; tudi ta pomlad, ki težko prihaja; tudi ta naš dih, zdaj že vajen in navajen samorecikliranja znotraj kosa blaga, nam daje vedno bolj perečo željo po “lahkih” stvareh, ki nas osvobodijo. V bistvu nam vzbujajo željo, da dvignemo oči in pogledamo v nebo, kjer – morda – vse te gravitacije ni in kjer je doma lahkotnost. Tistega dne, ob štirideseti obletnici njegovega pasijona, ko je bil za mizo s svojimi učenci (verjetno tudi »na prostem«, glede na to, kaj se bo zgodilo ravno takrat, ko so se pogovarjali z njim), Učitelj uspe pritegniti njihove poglede k sebi tistih Enajst, kot že mnogokrat: a tokrat, medtem ko ga gledajo, je visoko dvignjen in nato umaknjen izpred njihovih oči, kot se pogosto zgodi tudi nam, ko nam oblak zapre pogled, ravno ko razmišljamo o lepoti nebeških stvari. In vprašanje jima zastavita dva moža v belih haljah, morda ista, ki ju je pred štiridesetimi dnevi v njegovem grobu, ki je ostal nerazložljivo prazen, vprašal: “Zakaj iščete med mrtvimi tistega, ki je živ?”. Tedaj jim učenci niso mogli dati nobenega odgovora; tako kot danes, ko omamljeno gledajo v nebo in ne morejo odgovoriti na novo vprašanje: “Možje Galilejci, zakaj gledate v nebo?”.
Možje v belih haljah, če vam niso odgovorili, dovolite, da danes odgovorimo na vaše vprašanje: morda danes vemo, zakaj gledamo v nebo. Gledamo v nebo, ker ne moremo več gledati v zemljo; gledamo v nebo, ker potrebujemo lahkotnost; gledamo v nebo, ker želimo ponovno zadihati; gledamo v nebo, ker so tam zgoraj še vedno odgovori na naša vprašanja, ki jih tukaj ne moremo več najti; gledamo v nebo, ker nam – četudi ga pogosto zakrivajo oblaki, polni dežja – nam lahko vsake toliko časa podari tiste barvne prebliske, ki jih, če pogledamo v tla, ne najdemo več, ker smo jih asfaltirali v vsak vogal s sivino; gledamo v nebo, ker nam je lepo sanjati, vsaj tako; gledamo v nebo, ker če je naše telo s silo gravitacije dobro zasidrano v tla, si naša duša želi lahkotnosti. In nič ne storimo narobe, če po toliko mesecih polovičarskih pogledov, skrajšanih vdihov, prepovedanih rokovanj in zavrnjenih objemov začnemo ob pogledu v nebo sanjati, upati in se veseliti.
Še toliko bolj zdaj, ko vemo, da ste na tistem nebu, kamor so si privoščili pripeljati toliko ljudi, ki smo jih imeli najraje.
