Vas pa sem imenoval prijatelje
Pri pripravah na krščansko poroko je izbira svetopisemskih branj ena najpomembnejših stvari, pravzaprav najpomembnejša, da bo liturgija postala resnična točka prihoda in ponovni začetek življenja osebne vere zakoncev. Tudi po navdihu tega, kar kot narod in svet v teh dneh počnemo v boju proti različnim neumnostim v naši družbi, je treba Božjo besedo globoko “vbrizgati” v to, kdo smo in kaj živimo, da bi občutili “božje razkuževanje” preko njegove besede in življenje – dejanje Kristusove navzočnosti – Bog prihaja v naš odnos. Morda so besede, ki jih je Jezus kot oporoko namenil svojim učencem pri zadnji večerji, prave besede za življenjski načrt zakoncev in dajejo pravo perspektivo za to, da se odnos gradi kot družina. Ta odlomek evangelija je znotraj tistega Učiteljevega govora, ki se je začel z zelo učinkovito podobo vinske trte in mladik. Jezus vztraja pri poučevanju svojih učencev o vezi med njim in njimi, ki je v osnovi vez ljubezni. Ta vez je »odsev« vezi ljubezni, ki obstaja v samem Bogu. Doživeti prave vezi ljubezni pomeni z drugimi besedami “razumeti in videti” Boga samega.
»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni … To sem vam povedal, da bi bilo moje veselje v vas in bi bilo vaše veselje polno« Jezus zapoveduje svojim učencem, naj ljubijo drug drugega, ker ve, da je v tej ljubezni življenje za njegovo ljudstvo, in v ljubezni najdejo tisto globoko veselje, ki ni trenutna radost, ampak globok in trden mir, ki ostane tudi v žalosti in v težkih trenutkih, ki so v življenju neizogibni.
Toda ljubezen je izziv in pogosto se je neverjetno bojimo in se je izogibamo.
Jezus spominja svoje učence, da med njim in njimi ni vez kot med služabnikom in gospodarjem, ampak prijateljska vez. “Ne imenujem vas več služabnike … ampak sem vas imenoval prijatelje …” Vero pogosto doživljamo z držo služabnika. Mislimo, da je dobro živeti vero predvsem to, da poznamo ukaze Boga Učitelja, jih čim bolje izvršujemo, se bojimo kazni in upamo na nagrado. V življenju služabnikov je v središču odnosa z gospodarjem ukaz, ki ga je treba upoštevati, pri čemer ni pomembno, ali je pravi ali napačen, saj se ga je pač treba držati. Navsezadnje je biti služabnik »lažje«, ker ne vključuje nič drugega kot trud slediti ukazom brez vpletanja srca, uma in življenja. Gospodar in služabniki imajo na koncu različne življenjske perspektive in cilje…
Toda Jezus noče služabnikov, hoče prijatelje in hoče, da njegovi prijatelji poznajo in delijo z njim predvsem njegovo srce, njegovo videnje Boga in sveta in da imajo pri srcu, kar ima on pri srcu. To pomeni, da naša vez z Jezusom ne more biti razrešena v neki verski praksi in v edini skrbi za življenje po pravilih, ampak mora biti kot vez ljubezni. Tako kot vez med dvema zakoncema, ki se odločita za skupno življenje. Resnična ljubezen do Jezusa spreminja naše služenje drugim in nam omogoča, da ga ne doživljamo kot opravljanje dolžnosti, da bi se izognili kazni, ampak kot način, da izkusimo Božjo radost v svojem življenju. Življenje vere kot vezi prijateljstva in ljubezni nam omogoča, da dosežemo veselje, ki ga kot ljudje iščemo vsak dan.
Cerkev je npr. italijanskega sodnika Rosaria Livatina, ki ga je leta 1990 v starosti 38 let ubila mafija, razglasila za blaženega, to je za primer prave vere. V tem mladem sicilijanskem sodniku imamo zelo konkreten primer, kaj to pomeni ljubiti po Jezusovi zapovedi in živeti v njegovem prijateljstvu: služiti pravičnosti tudi za ceno svojega življenja, verjeti, da se v tem služenju doseže prijateljstvo med Jezusom in učenci in pridobi pravo veselje, ki ni v denarju, karieri in še manj v nasilju.
