Rimski cesar Mark Avrelij, je dejal: »Vsi smo ustvarjeni za skupno delovanje in nasprotovanje drugemu če je proti naravi. Življenje je običajno, vsaka funkcija je družbena.« (gl. Misli, II, I), in to je izjava, ki se popolnoma prilega nedeljskim berilom, v katerih se znova uporablja tisto, kar je bila takratna družbena predstava, tj. poljedelsko-pastirska. V Janezovem evangeljskem besedilu beremo: »Kakor mladika ne more sama obroditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.« Kristus če povzamemo sporočilo današnje nedelje, nas pravzaprav poziva, naj mislimo, ljubimo, ravnamo kakor on, pri čemer ga jemljemo za vzor ne zunaj nas, ampak v nas; on vzor kot vodnik, ki hodi naprej ali ob strani, predvsem pa v nas, da bi njegov Duh deloval v nas in bi mislili, delovali in ljubili, kot da smo on sam.
Izrazimo se po “pavlovsko”: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.« (Gal. 2,20), ne da bi pozabili na čudovit izraz H.U. von Balthasarja: »Naša najintimnejša dejanja verovanja, ljubezni, upanja, naša razpoloženja in občutki, naše najbolj osebne in svobodne odločitve, vse to nezmotljivo, kar smo, je tako prepleteno, da je On končni subjekt, na temelju subjekta, kar mi smo.” Krasno povedano, mar ne.. Zato nam prvi del evangeljskih besed jasno pokaže pot limfne izmenjave božje milosti in človeške introjekcije Kristusa in ne obratno.
Drugi del pa je podpora, dejanje, s katerim je naša limfna izmenjava vedno močnejša in trajnejša: obrezovanje, torej korekcija, da so naša dejanja vse bolj v skladu z njegovim ukazom: ljubite se, »kot« vas ljubim jaz«, ker bodo iz tega razumeli, da ste moji učenci … in zato bo trta ob svojem času dala in daje svoj sad. Vse to lahko vsak dan uporabljamo v vsakdanji realnosti kot par, kot družina, kot skupnost, na različnih področjih, na katerih smo poklicani delovati. V vsakem dualnem odnosu med posamezniki in/ali kolektivu vsak od nas ne deluje zase, ampak deluje tako, da njegovo delovanje najde vsebino v sprejemanju drugega in vpliva nanj samega ter vodi do konkretnih dejanj, ki so posledica za osebno in skupno dobro.
V Cerkvi ima vsak od nas svojo vlogo in svoje poslanstvo, ki ni odvisno od nas, četudi nekateri cerkveni »voditelji« na to pozabljajo, a to, kar delamo, kar govorimo, kar mislimo, mora in bo moralo najti njeno edinstveno referenco v Bogu Očetu, Bogu Sinu in Bogu Svetem Duhu, tako da je celotno duhovno telo Cerkve izraz Božje ljubezni in slave. Živeti krščansko, ne mislim katoliško, pomeni živeti v polni edinosti in zvestobi Kristusu Jezusu in ta zvestoba, živeta v konkretnem odnosu bližine, intimnosti kot lakmusov papir.
Na koncu se spomnim svetega Frančiška Asiškega, ki je vzkliknil: »Moj Bog in moje vse«, drugi sveti Frančišek Saleški pa je zapisal: »Božja ljubezen mora prevladati nad vsemi našimi ljubeznimi in kraljevati nad našimi strastmi. To je tisto, kar Gospod zahteva od nas: da je od vseh naših ljubezni njegova najprisrčnejša, tako da obvladuje vse naše srce; najbolj ljubeč, da zasede vso našo dušo; najbolj univerzalen za uporabo vseh naših zmožnosti; najplemenitejši, da napolni ves naš um; najtrdnejši, da uporabimo vso svojo moč in živahnost.«
Zato se lahko upravičeno vprašamo:
– Ali znam kot posameznik, kot par, kot družina, kot skupnost misliti, delovati, govoriti v interesu drugih, da se božja ljubezen kaže v tem, da sem kristjan?
