JEZUS DOBRI PASTIR
Zaščiteni z »dajanjem« z »jezusovim imenom«
Gotovo nam je še v spominu, keko je potekala svetovna kampanja cepljenja ob Covidu 19. Da bi rešili življenja in gospodarstvo, smo morali pospešiti proces “čredne imunosti” vsakega nacionalnega prebivalstva. Tak jezik nas primerja s čredo ovac, zbrano čredo, ki tava v tej katastrofalni pandemiji. Privedeni smo bili k temu, da smo zaupali izključno v učinkovitost znanstvenih spoznanj za pridobitev “odrešitve” našega obstoja.
»Pastir«, za katerega se zdi, da lahko reši naše težave, je postala tista mednarodna skupina raziskovalcev, ki je v gospodarskih interesih farmacevtskih multinacionalk izdelala različne vrste cepiv. Tehnično-znanstveni odbor, ustanovljen za usmerjanje izbire vladne ekipe, je moral biti povezan z njimi. Znanost je postala zmagovalna dejavnost, ko strokovnjaki sodelujejo in delijo rezultate svojih raziskav, pri čemer v središče postavijo spoštovanje do bitij in ne malikovanja ekonomskega dobička. V tem kontekstu nam bogoslužje Besede v velikonočnem času predlaga evangeljsko oznanilo o Jezusu, »dobrem pastirju« njegove ljubljene črede. V sedanjem tehnokratskem kontekstu se lahko vprašamo, kaj ponuja vstali Kristus, ki se danes človeštvu predstavlja kot »dobri pastir, ali lepi pastir«.
Zaščitite se z “imeti”.
Človeško bitje, ki želi avtonomno nadaljevati brez hipoteze o “Bogu” v svojem časovnem in frenetičnem obstoju, z zaupanjem le v moč tehnično-znanstvenega znanja, išče zaščito in “odrešitev” z osredotočanjem na “imeti”: “imeti” cepiva, »imeti« sredstva ekonomskega zavarovanja za prihodnje nepredvidene dogodke, »imeti« varnostna jamstva, »imeti« pravice, »imeti« subvencije in osvežilne pijače od države, »imeti« zaloge hrane v izrednih razmerah, »imeti« svobodo iti ven in se zabavaj, “imej” legalno pokrit hrbet. »Zaščititi se« postane sinonim za »rešiti se z imeti«, s tveganjem, da ne moremo več prepoznati Božje pobude in prisotnosti v zgodovini in življenju. »Odrešenje« je zreducirano na neposredno izkušnjo življenja tukaj in zdaj, brez kontemplativnih vzgibov proti končnemu cilju, ki nas čaka po pragu naše telesne smrti.
“Imeti Jezusa”.
Božja beseda te nedelje nam razkriva kaj je bistveno »imeti«, »imeti«, ki naredi razliko, ki jo je treba skrbno negovati, da smo jo pripravljeni dati vsakomur, ki ga srečamo, še posebej tistim, ki živijo z »izgubami« ki so večje od našega, namreč: “imeti Jezusovo ime”. Peter in Janez sta šla v jeruzalemski tempelj »k molitvi ob treh« (Apd 3,1). Moški, ki je bil pohabljen od rojstva, je prosil miloščine na vratih templja in jo prosil pomoč tudi od obeh apostolov. Peter mu reče: “Nimam ne srebra ne zlata, kar pa imam, ti dam: v imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta vstani in hodi!” (Apostolska dela 3,6). Peter je v samoobrambi pred voditelji ljudstva, ki so jih aretirali zaradi tistega čudeža (slišali smo danes), rekel: »V imenu Jezusa Kristusa iz Nazareta, ki ste ga vi križali in katerega je Bog obudil od mrtvih, ozdravljen stoji pred vami« (Apd 4,10). Vsak od nas se lahko poistoveti s tem invalidom, še posebej, ko nas življenjske okoliščine onemogočijo, ohromijo in onemogočijo nove korake naprej. Morda se je zgodilo: izguba, ki jo je težko sprejeti; ločitev, ki ostane odprta rana; depresija, ki paralizira naše najlepše in pozitivne energije; bolezen, zaradi katere izkusimo vso našo krhkost in ranljivost. Peter daje edino, kar ima, kot bistveno: »Jezusovo ime«. »Jezusovo ime« ima moč, da tiste, ki ležijo pohabljeni zaradi krhkega stanja, vstanejo in »gredo na pot«.
Ime “Jezus” namreč pomeni “Bog rešuje”. Izgovarjati »ime Jezus« zagotovo ni čarobna beseda, ki reši vse zapletene situacije v trenutku. Na vsak čudež, o katerem govori Sveto pismo, je treba gledati kot na indikativno znamenje sporočila upanja in zmage dobrega nad zlim. Dolžnost je »imeti« cepivo, »imeti« tisto, kar je potrebno za dostojno življenje, bistveno pa postane »imeti Jezusovo ime«, brez njegove magične uporabe. »Imeti Jezusa« pomeni, da se odločimo nenehno klicati njegovo ime v naši individualni, tihi molitvi, ker je to način, na katerega lahko v vsakem izmed nas okrepi tako vero v njegovo vstajenje kot zaupanje v dar Svetega Duha, ki je bil izlit v naša srca po vstalem Kristusu od dneva našega spočetja. »Imeti Jezusovo ime« pomeni vsak dan gojiti molitev srca, si uspeti izboriti sveti prostor in čas za naše tekanje med številnimi okvirji, ki zapolnjujejo vsakdanje življenje. Lahko še naprej živimo skrhani zaradi težkih situacij, zaradi bolezni, pod težo nepremostljive izgube, a nenehno klicanje Jezusovega imena nas naredi, da ostanemo v isti situaciji z novim pogledom, s pogledom zaznavanja sebe, da čutimo sebe, da se vidimo v občestvu in nikoli več izolirani ali potisnjeni v razdvajajoči in izključujoči individualizem.
Klicanje Jezusovega imena nas odpira izkustvu sinovstva.
»Pogled zaznavanja, čutenja in videnja samega sebe v občestvu« ustreza srečni izkušnji univerzalnega sinovstva, kot nam ga je opisal apostol Janez: »Kako veliko ljubezen nam je dal Oče, da se imenujemo Božji otroci in res tudi smo!” (prim. Jn 3,1a). Nenehno klicanje Jezusovega imena v naši individualni in samotni vsakodnevni molitvi je izbira “zateči se h Gospodu, namesto zaupati v človeka in v močne”, ki se zanašajo samo na varnost “imeti” le zase (Ps. 118.8-9). Klicanje Jezusovega imena v nas nenehno oživlja brezplačni dar Svetega Duha, ki nas spodbuja k premišljevanju lepote in nežnosti božjega očetovstva, zaradi česar si ganjeno ponavljamo: »Abba, Oče« (Rim 8,15), tudi v situacijah »brez ljubezni«, ločitve in velike preizkušnje. Najučinkovitejše cepivo naše celotne eksistencialne pustolovščine na tem svetu je “občutek ljubljenosti in nikoli zapuščenosti od Očeta, združenega s Sinom, v Svetem Duhu”.
Jezus v občestvu z Očetom.
To je bila izkušnja samega Jezusa. Svojo zemeljsko pustolovščino je živel kot ljubljeni Sin, ne kot samotar, ampak kot nekdo, ki je bil »izročen« Očetovi volji: »Oče me pozna in jaz poznam Očeta« (Jn 10.15b ). Biti Sin, ki ga Oče ljubi, in nenehno živeti v občestvu z Očetom je bilo resnično jamstvo Jezusove zaščite, ko je v celoti prevzel naše človeško stanje. Od svoje izkušnje občestva z Očetom, to je te enosti brezplačne ljubezni, Jezus, ki ga vodi in podpira Sveti Duh, ni ničesar obdržal zase, ampak se je popolnoma posvetil odnosu z vsemi nami, možmi in ženami v ta svet, tako kot »dobri pastir pozna svoje ovce in njegove ovce poznajo njega« (Jn 10,15a). Človeštvo, ki želi biti samozadostno, se vedno poskuša zaščititi z načelom »imeti«. Jezus se je zaščitil tako, da je »dal samega sebe« za nas in za naše odrešenje, tako kot dobri pastir, ki »da svoje življenje za ovce« (Jn 10,15d). V Jezusu zato ne razmišljamo o tem, da bi se zaščitili z »imeti«, ampak da bi se zaščitili z »dajanjem«. Potem ko je s svojo smrtjo na križu res dal vsega sebe za nas, zvesto izročen Očetu v niču smrti, je bil pečat njegovega varstva oziroma odrešenja večna oživitev njegovega življenja, to je njegovo vstajenje: jaz ga dam od sebe. Imam moč, da ga dam in moč, da ga spet vzamem nazaj. To je ukaz, ki sem ga prejel od svojega Očeta« (Jn 10,18).
Zaščiteno z “dajanjem”.
Prosimo Jezusa, dobrega pastirja, da doživi isto izkušnjo. Namesto da bi se zatekli v varnost »imeti«, izberemo pustolovščino darovanja sebe kot Jezusa kot »dobremu pastirju«. Z močjo in lučjo Svetega Duha, ki je prisoten v vsakem izmed nas, se zaščitimo tako, da se z veseljem počutimo kot »odpadki«, ko naš dan zasipavamo z brezplačnimi dejanji, ki jih ne priznavamo, ne plačamo, ne cenimo. To storimo ob pogledu na Jezusa, ki se je “zaščitil” tako, da je dal samega sebe za nas in za naše odrešenje, zavedajoč pa se, da je bil kot »zavržen kamen« vržen v smrt na križu, a je postal »vogelni kamen« (Ps 118,22).
