Stal je med njimi
Evangelisti radi poudarjajo, da želi vstali Jezus biti ‘sredi’ svoje Cerkve. Ne na robu, ne na pragu, ampak čisto »v sredini«. To pravi Luka, ko opisuje prvo prikazovanje v dvorani zadnje večerje; Janez, očividec, je to dvakrat ponovil (glej Janez 20, 19.26).
‘Sam Jezus je stal med njimi’ (v. 36). ‘Ostati’ ni nekaj samoumevnega. Še posebej za nas, ki živimo v tekoči družbi in smo tako tekoči v svojih odnosih, tako nestanovitni in nagli, tako navajeni, da življenje teče, kot da bi bilo nenaden hudournik in ne mirna reka milosti, ki jo je opisal prerok Ezekiel (glej Ez 47 ,5). V kulturi ‘zadeni in beži’ gredo na to pot le tisti, ki se odločijo ostati – proti toku. Jezus ga naredi za dokončen slog. Pravzaprav je vstal in nikoli več ne bo umrl. Njegovo bivanje med svojim ljudstvom je večno. Vendar ga ne razumemo kot čisto abstraktno dimenzijo, skoraj tako, kot da je zadovoljen, da ostane z nami v nostalgičnem spominu na pretekle čase.
Jezus ni spomin: on je prisotnost! Živ, konkreten, pravi živi Jezus!
Nam, ki ga nismo poznali, ko je hodil po ulicah Palestine, se včasih zdi težko, da bi ga lahko prepoznali kot prisotnega v naši tako imenovani postmoderni dobi. Toda paradoksalno je bilo težko tudi njegovim tovarišem v pustolovščinah: ko je prišel in ‘stal sredi’, so bili ‘pretreseni in polni strahu’ (v. 37) in nato nezaupljivi od veselja in ‘polni začudenja’ (v. 41) . Vrtinec občutkov, razburjenje čustev, notranji boj. Morda prav tista, ki prime vsakega človeka, ko je treba vstopiti v pristen odnos, brez mask in pretvarjanja. Še bolj odnos z Jezusom.
Njegovi starši so ga, čeprav so delili z njim sanje in pričakovanja, razočaranja in neuspehe, kljub temu, da so videli dramo njegove križane ljubezni, poznali le po govoricah, kot Joba! In zamenjujejo ga za duha … ali pa bi morda nezavedno raje, da bi bil tak … Ta zamisel se zdi grozna: a ali tudi intimno ne upamo, da v našem obstoju ni preveč pretresov ? Mar nismo tudi mi zagovorniki ‘statusa quo’, vsaj glede na osebne izkušnje? In ali ni morda zato, takoj ko pride do prave spremembe zaradi novega srečanja z drugim, raje pobegnemo na druge bregove, da nas drugi ne ‘prisilijo’ k spremembi?
Kako težko je sprejeti veselje dobre novice, ko ta novica spremeni naša življenja!
Jezus pa je zares. Kot je ostalo prej. Tako kot je bilo v resnici v maternici matere; kakor je bilo v resnici med njegovim ljudstvom v Galileji; kako je bilo resnično pomešano z upi in prizadevanji njegovega ljudstva in vsega človeštva. Jezus je bil na križu in ni bil duh. Zato je vstali Jezus med svojim ljudstvom, svojo Cerkvijo in s svojo zvestobo nakazuje pot pristne preobrazbe. Prav tako je: njegova trajnost kot varna skala, na kateri je zgrajena vsa zgradba, naredi naše življenje in življenje Cerkve prostor za bivanje. A hkrati nas izziva k nenehnim spremembam. Soočeni z življenjem, ki je premagalo smrt, ne moremo več živeti kot prej. Sebična zaprtja, udobno pritoževanje, očitki svetu, da je grožnja in pred katerimi se raje branimo, nimajo več vrednosti ali opravičila v logiki Njega, ki je, ker je ‘Tisti, ki je, ki je bil in kdo bo prišel« (Apd 1,8). Življenje, svet, človeštvo dobijo novo globino. Ni več dopustno, da dneve preživljamo kot duhovi, ujeti v klišeje in ponavljajoče se vzorce, ki nas kot marionete šibijo in ločujejo od resnice drug drugega.
Jezus je v sredini.
Ne na eni strani, ne med drugimi. Jezus ljubeče zahteva svoje mesto. Kot orientacijska točka, bolje rečeno kot ‘kamen spotike’. Kdorkoli je v sredini, z vsem svojim mesom, z vso svojo težo, kar je – po hebrejsko – slava, ne more mimo ravnodušen. Danes je neviden telesnim očem, toda – kot učijo mojstri Duha – nihče ne more ubežati vprašanju o njem, skratka, daje malce zdrave sitnosti tam med svojim ljudstvom, v svoji Cerkvi . Nujno se moramo ukvarjati z Njim in z lažnimi podobami, s katerimi si neprestano polnimo glave.
Ne, Jezus ni duh.
Zato se ne izmuzne kot fantazija, temveč nežno in trdno vstopi v naš obstoj. S slogom, ki ga je vedno zaznamoval in ki ga zdaj lahko prepoznamo kot nezgrešljiv slog Boga. To je slog skupne mize. Jezus jé s svojim ljudstvom, deli ves vrvež in ga s svojo bratsko in preprosto navzočnostjo spreminja v mir. Vstali Jezus sedi za mizo, vstane in postreže, kruh razlomi, poje in razdeli, daruje kelih daritve in veselja. In to počne za vedno.
V dvorani zadnje večerje je slutiti polnost nebes.
Pravzaprav tam Sin še naprej živi kot Služabnik, ker je služenje značilno za Ljubezen. In nam, zaskrbljenim in prestrašenim gostom pri mizi, bo dokončno ponudil milostno jed, ki jo pričakujemo v dvoranah naših krščanskih skupnosti. Za to mizo tudi nas prosijo in ponudijo, da ostanemo nekaj časa. Ker v blaznosti dneva, v tesnobi tedna, v strahu, da smo le duhovi, znova odkrijemo počitek, ki poustvarja in doživimo preobrazbo, ki nam povrne pravo težo našega dostojanstva. Smo ‘duh, duša in telo’: tudi mi smo poklicani, da živimo v slavi vstalega, ostajamo kakor mladike, priraščene na trto.
