Kaj če smo se motili?
Eden mojih najljubših avtorjev stripov je Charles Schulz, izumitelj Peanuts. Na spletu sem našel strip, v katerem Snoopy piše teološko knjigo in ga Charlie Brown vpraša, ali se je spomnil dobrega naslova. Snoopy se nato domisli popolnega naslova in napiše “Ali se ti je kdaj zgodilo, da se morda motiš?”. Schulzova ironija se tukaj dotika, kot se včasih zgodi, verskega vprašanja in vere, in menim, da je kot naslov za knjigo, ki govori o Bogu in vsem, kar je človek razmišljal in zgradil na veri, naslov Snoopy resnično popoln, ker vzbuja dvome in spodkopava gotovosti.
Osem dni po praznovanju velike noči nam bogoslužje prisluhne in premišljuje odlomek iz evangelija, ki je časovno usklajen z nami. Evangelist Janez nam pripoveduje o dveh podobnih dogodkih, ki se zgodita na isti dan v tednu. Prva epizoda se odvija na dan Jezusovega vstajenja, druga pa osem dni kasneje. Vstali Jezus se kaže prisoten in živ med svojo skupnostjo prvih prijateljev. Že v tem je nauk, da so si Jezusovi učenci že od samega začetka za svoj dan izbrali nedeljo in se vsakih osem dni znajdejo na tistem dnevu, v katerem se je vse zgodilo. Tudi mi danes, osem dni za osmimi dnevi, se zbiramo skupaj in v molitvi doživljamo navzočnost živega Jezusa.
V evangeljski zgodbi evangelist poudarja, da Jezus brez mnogih magičnih ovinkov (ki Janeza ne zanimajo) pride in »je med« svojo skupnostjo. V sredini je le Jezus in nihče drug, vsi pa so okoli in na enaki razdalji. To je zelo učinkovita podoba Cerkve, čeprav je bilo skozi stoletja narejeno vse, da bi se ustvarile in razširile hierarhije, prva, druga in zadnja mesta, časti in privilegiji. In tako se tudi naša današnja nedeljska zborovanja delijo na »bližnje in daljne«, na tiste, ki so »bližje Bogu« in tiste, ki so »daleč« in ostajajo na dnu. In vse se prevede tudi v navzkrižne sodbe, tudi če niso izražene ustno, ampak premišljene. V evangeliju nam je rečeno, da je temeljna struktura skupnosti Jezus, ki živi sredi in vsepovsod. Jezus daje mir vsem enako (“Mir vam bodi”), kar pa ni formalni pozdrav, ampak pravi dar sreče. Vstali Jezus se ne osredotoča na izdaje, v katere so bili vključeni vsi učenci le nekaj dni prej, ko je bil zapuščen. Jezus daje mir in daje Svetega Duha vsem in vsem kaže znamenja svoje prave ljubezni. V skupnosti ni prostora za obsojanje, ampak le za obdarovanje in odpuščanje!
Eden pa manjka, in to je Tomaž, lik iz evangelija, ki je tudi za nas danes temeljni. Ko mu rečejo: »Videli smo Gospoda«, Tomaž ne zaupa in dvomi v to, kar mu je bilo povedano. Njegov dvom ni nezdrav, ker je dvom vseh nas, ki smo nenehno ujeti med verske nauke in konkretno življenje, med verske tradicije in življenjske izkušnje, ki si pogosto nasprotujejo in porajajo vprašanja. Tomaž želi videti in se dotakniti, želi osebno srečanje z Vstalim in želi, da se to srečanje dotakne njegovega življenja in da odgovore na njegova vprašanja. In tako se Jezus znova pokaže kot živ in ga neposredno nagovori ter ga povabi k veri. Ne obsoja Tomaževih vprašanj in dvomov, tako kot ne obsoja naših dvomov in vprašanj. Toda ali sploh imamo dvome in vprašanja?
Tukaj je resnični problem: ne postavljati vprašanj in sprejeti vero z njenimi dogmami, nauki, pravili in obredi, ne da bi pri tem vzbudili radovednost, ne da bi se kdaj vprašali, “kaj pa ima vse to opraviti z mojim življenjem, s tem, kar živim in ali se dogaja okoli mene?”. Brez pravih vprašanj tvegamo, da ne bomo imeli pravih odgovorov. In na koncu izgubimo številne nepričakovane možnosti, s katerimi se Jezus še danes kaže živega zame, za nas.
Vprašanje, kot je tisto iz Snoopyjeve teološke knjige, je tudi izziv za moje bližnje, da so verodostojni s svojim krščanskim življenjem, tako da, če se z menoj pogovarjajo o Bogu, ne ostanejo omejeni na sterilne napovedi in ponavljanje katekizemskih formul. , ampak da se to vidi tudi po tem, kar dela in govori v življenju. In enako velja zame, ki moram s tem, kar počnem in živim, sprožati vprašanja in spodbujati iskanje vere in Boga v bližnjih.
