VELIKONOČNO TRIDNEVJE
VELIKI ČETRTEK
Če bi Jezus danes organiziral večerjo, kot je bila zadnja večerja pred 2000 leti, koga bi povabil na gostijo? Slavni fotograf David LaChapelle (nekateri ga opredeljujejo za Fellinija fotografij) je želel na svoj način odgovoriti na to vprašanje s svojim izjemnim delom “Zadnja večerja”, kjer imamo Jezusa z dolgimi lasmi kot hipy, z rdečo tuniko in modro draperijo, ki pada čez levo ramo, z odprtimi dlanmi in rokami, iztegnjenimi naprej (kot Jezus iz zadnje večerje Leonarda da Vincija), sedi na sredini mize s prtom, potiskanim z barvnim sadjem, obdan z 12 tetoviranimi mladimi moški različnih ras, reperji, razbojniki, ulični prodajalci, ki pijejo pivo in jedo hamburgerje. Na vratih je Marija Magdalena (tip Barbike), ki bo vstopila v to tesno sobo v primestni soseski, sobo, okrašeno ali bolje rečeno neokrašeno s sivimi tapetami in neonsko svetlobo. V mnogih svojih delih LaChapelle uporablja krščanske podobe in poskuša posodobiti nekatere svete prizore, kot je ta “Zadnja večerja”, ki je del serije šestih fotografij z naslovom “Jezus je moj domači fant”. Rezultat je osupljiv, fotografije montirane kot slike, nasičenih barv, v slogu kiča s komično in nadrealistično govorico (spomnimo, njegova mojstra sta bila Andy Warhol in Jeff Koons) v ravnotežju (ali morda neravnovesju) med svetim in svetim, skoraj bogoskrunstvo, ki meji na bogokletje. Vendar je v vsaki od njegovih upodobitev nekaj fascinantnega, kot v tej zadnji večerji, kjer te mlade pritegne svetloba, ki izhaja iz Kristusove figure: “Verjamem, da bo na koncu luč zmagala nad temo” LaChapelle bo povedal v intervjuju. S to serijo fotografij je, kot je dejal, želel “rešiti Kristusove nauke pred fundamentalisti, ki z Jezusovimi besedami sodijo in obsojajo, ne pa povzdigujejo”.
II.
Te LaChapellove besede in njegova zadnja večerja so me spodbudile k razmišljanju v teh dneh velikega tedna. Če dobro pomislite, je bil prvi prestopnik sam Jezus, ki se je družil z neokusnimi ljudmi, kot so cestninarji in prostitutke, ne da bi jih kdaj sodil. Za njegovo mizo so na tisti veliki četrtek pred 2000 leti sedeli ribiči, davkarji, uporniki, tožniki, neverniki, krivoprisežniki in izdajalci, ljudje, ki so vsi trenutek pozneje izginili v Getsemaniju. Kljub temu, da je Jezus vedel, kaj se bo zgodilo kmalu zatem, je ob večerji dal svetu največji dar, ki ju je lahko dal človeštvu: dar evharistije z daritvijo svojega telesa in krvi ter dar duhovništva, ki je dal tistim, njegovim nezanesljivim prijateljem moč spremeniti kruh in vino v njegovo telo in kri. Toda zakaj je Jezus zaupal to božjo nalogo tem nič dobrim ljudem, saj je dobro vedel, da ga bodo takoj zatem zapustili? Zagotovo je bilo v Izraelu veliko bolj zanesljivih, bolj pobožnih, svetih in čistih ljudi od te skupine krivoprisežnikov. Zakaj je Jezus izbral slednje in ne svetega in čistega? Morda zato, ker res drži, da Bog ne izbira sposobnih ljudi, ampak naredi izbrane sposobne. Iz tega razloga menim, da je ta upodobitev LaChapella bolj resnična kot tista klasična ikonografija, ki predstavlja apostole okoli mize zadnje večerje s hieratično ali serafinsko postavo in z avreolami na glavah.
III.
Apostoli niso postali veliki zato, ker jih je poklical Jezus (poklican je bil tudi Juda Iškarijot), temveč zato, ker so imeli pogum, da so se spremenili: iz krivoprisežnikov in izdajalcev so se spremenili v priče in mučence. Vera in ljubezen sta tisti, ki spreminjata. Samo pogum moraš imeti, da se spremeniš. Juda ni imel tega poguma. Če bi drugi apostoli izdajalci, namesto da bi prosili za odpuščanje in se spremenili, tudi sami sebi vzeli življenje, bi bilo vsega konec, ne bi imeli duhovništva, ne bi imeli evharistije, ne bi imeli odpuščanja grehov, ne bi imeli Cerkve in niti ne bi imeli glave telesa Cerkve, ki je Jezus, pravzaprav je vse stavil na te uboge ljudi. Ker še danes stavi na nas, enake reveže.
IV.
Končno: David LaChapelle je bil po obisku Sikstinske kapele leta 2006 navdušen nad tem in se je odločil spremeniti svoje življenje: opustil je svet oglaševanja in se popolnoma posvetil umetnosti (posnel je svojo mojstrovino “The Deluge”, Potop), upokojil se je na samooskrbni kmetiji na Havajih, kjer je zgradil cerkev za ljudi na ranču. Pravzaprav bo rekel, da »tehnologija nadomešča Boga in tega ne moremo dovoliti. Boga moramo postaviti na prvo mesto.” Na začetno vprašanje: “Če bi Jezus danes organiziral večerjo, kot je bila zadnja večerja pred 2000 leti, kdo bi sedel z njim?” LaChapelle je podal svoj odgovor, ki se ne razlikuje tako od tistega, ki nam ga daje evangelij, ko nam pove, da bo gospodar zadnje pojedine za svojo pojedino poslal zbrat zapuščene na križišču ulici. LaChapelle je želel utelesiti evangelij v tistih, ki živijo na robu družbe, kot je to v svojem času storil Michelangelo Merisi, ali pa Caravaggio, ki je v upodobitvah apostolov in Madone reproduciral obraze najmanjših v svoji družbi to je čas, ko je pogosto obiskoval ljudi v barakarskih četrtih predmestja, in daje enako pozornost do ubogih kot papež Frančišek, ko nenehno govori o »zavrženih« sveta. In kakšen je naš odgovor? Bolj pa nas skrbi, ne toliko za odgovor na vprašanje, koga bo Jezus povabil, ampak za to, da bomo tudi mi med povabljenimi na gostijo, brez predpostavke, da bomo zasedli prva mesta (to so za tiste, za katere jih je Bog ohranil). Dovolj je, da smo tudi mi na zadnji zabavi in kjer koli bo v redu, pa četudi samo v omari za metle.
VELIKI PETEK
Tišina velikega petka se razblini v zaspanost, ki zaznamuje dramo Kristusovih zadnjih stavkov. Kaj pomeni: “Končano je.”? Pravi: Morda bi preprosto želeli videti, da je zgodba končana, da je zdaj dokončno zaprta, nič za povedati, nič storiti, nič dodati. Erich Fromm bi rekel “konec”, evangelist pa uporablja besedo, ki jo najdemo v korenu grškega glagola: “I will have to”. Zdaj lahko ta majhna beseda pomeni tako “konec”, razumljen v kronološkem smislu, kot “vrh”, najvišji dosegljiv vrh zelo visokega vrha. In prav to je največji pomen latinskega prevoda “Consummatum est” – Dopolnjeno je. Ljubezen je dosegla svojo popolnost. Razpelo je doseglo najvišji vrh Svete gore ljubezni: izročil se je Očetu, brez zadržkov in brez obžalovanja: »Oče, v tvoje roke izročam svoje življenje«; odpustil je svojim sopražnikom: »Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo«; skesanemu razbojniku je odprl vrata raja. Skratka, Jezus je na križu spremenil največjo bolečino v največjo ljubezen; neupravičeno popolno nasilje je spremenjeno v popolnoma brezpogojno predanost. D.Bonhorffer je pred obešanjem v nedeljo 8. aprila 1945 zjutraj izrekel te zadnje besede: »Konec je. Zame je to začetek življenja«, nekaj časa prej pa je zapisal: »Ko Božja ljubezen ni omejena le na to, da je človek v grehu in bedi, ampak ko prevzame nase tudi usodo, ki obvladuje vsakogar, življenje in smrt: to je, ko Jezus, ki je Božja ljubezen, resnično umre, potem lahko človek postane prepričan, da ga Božja ljubezen spremlja tudi v smrti … Bog ljubi ljudi do te mere, da vzame naše smrt z njih in zanje … In Samo zato, ker Jezus na križu v ponižanju izkazuje svojo in Božjo ljubezen do sveta, smrti sledi vstajenje. Smrt se ne more upreti ljubezni: ljubezen je močnejša od smrti. (Pesem 8.6)
Don Andrea Santoro je nekaj dni preden je bil umorjen v Trebizondu zapisal: »Tukaj sem, da živim med temi ljudmi in dovolim Jezusu, da to stori tako, da jim posodi svoje telo … Človek postane deležen odrešitve le, če ponudi lastno meso. . . Zlo sveta je treba prenašati in deliti bolečino ter jo v celoti vsrkati v svoje meso, kot je to storil Jezus.« Skratka, maša velikega petka je ohranila nedotaknjeno starodavno litanijsko molitev, o kateri govori že Justin Mučenec in ki je prvotno sledila vsakodnevnemu branju evangelija, prav tam, kjer še danes duhovnik pred daritvijo vabi ljudstvo k molitvi: Oremus. Tukaj so nepozabna liturgična besedila, tako da jih lahko berete s strani (npr.: Domine miserere; Kyrie, eleison itd.), če vidite besede na prvem mestu, glejte besede. To je čas svetega Gregorja Velikega. Nekater so v svetopisemskih lekcijah molili za različne člane izraelske skupnosti in za različne potrebe tistega časa, toda besedilo je zaradi svoje posebne terminologije razkrivalo čase svetega Leona Velikega.
VELIKA SOBOTA
Gostje v osrčju Trojice. Vrednost Jezusovega telesa
To noč smo že pozdravili obvestilo o praznem grobu. Truplo križanega ni bilo več v grobu. Žene so uredile vse za spoštljivo maziljenje tega križanega telesa. Dramatičen spomin na kri, ki je tekla iz ran, je razkrilo neizrekljivo skrivnost popolnega darila. To telo je bilo treba počastiti z dragocenim nardovim oljem, ker je sporočalo ljubečo bližino Očeta vsakemu človeškemu obstoju, začenši z najbolj trpečimi in najbolj oddaljenimi, zaznamovanimi z ranljivostjo in razdvajajočo sebičnostjo odločitev brez spoštovanja do Stvarnik in ljudi. Grob je prazen: prvi znak vstajenja. Evangelist Janez z opisom natančnosti, s katero je bil prt zložen in postavljen na ločeno mesto, rešuje Marijo iz Magdale strašnega suma, da je nekdo odnesel Jezusovo truplo.Tat se ne potrudi, da bi prt skrbno zložil, ker pobegne in pusti pečat svojega bogoskrunskega dejanja. Znamenje praznega groba spoštuje našo svobodo, ker ni neizpodbiten dokaz vstajenja: lahko verujemo in lahko ostanemo obešeni med dvomom in sprejemanjem. Od treh oseb v evangeljski zgodbi je samo ljubljeni učenec, ki je za Petrom vstopil v prazen grob, »videl in veroval«. Vsak od nas se lahko poistoveti z njim, ali s Petrovim utrujenim korakom in tišino, ali celo z Madaleninim neobvladljivim čustvom. Prikazovanja vstalega človeka, ki so jim bili priča apostoli: to je potem drugo znamenje vstajenja.
Pričevanje Petrovega odkritega oznanjevanja, ki ga sprejemamo ob poslušanju Apostolskih del, nam lahko pove, da je pot spreobrnjenja možna tudi za vsakega izmed nas. Obstaja velika razlika med »Petrom« iz evangelija in »Petrom« iz Apostolskih del: v evangeliju je bil Peter še vedno strt in ga je obremenjevalo obžalovanje zaradi trojne zatajitve Učitelja; v Apostolskih delih pa je bil Peter že ponovno vzpostavljen v občestvu z vstalim Kristusom in je vso krhkost svojega človeka izročil delovanju Svetega Duha. Peter ima zdaj pogum, da se javno izpostavi, brez strahu, obsoja dogajanje in oznanja prikazovanja vstalega Kristusa. Tako prazen grob kot pričevanje apostolov, ki so videli vstalega Kristusa, sta dve znamenji, dani naši svobodi. da bi se lahko vsak od nas pogumno odločil, da bo vse svoje življenje osredotočil na Kristusovo ime, pritegnjen in spremenjen z odločilno izkušnjo njegove smrti in vstajenja.
Pomen smrti na križu
Smrt na križu sporoča presežni dar Očeta, združenega s Sinom, ki nam daje Svetega Duha, da bi nas povabil, da odkrijemo novo in večno zavezništvo občestva in se ji pridružimo. Njegove smrti na križu, gledamo le na trpljenje, ki ga je pretrpel, varujemo božansko in brezplačno pobudo popolnega daru ljubezni. Poglejmo navzgor, ne da bi se osredotočali na škandalozno in nesmiselno podlost odra za križanje. Vsi se znajdemo nepripravljeni in nezaslužni ob tako veliki ponudbi novega in večnega občestva Očeta, združenega s Sinom, ki vliva v naša srca brezplačno Ljubezen, ki jih je vedno držala združena, tudi v uri, ko se je zdelo, da so sebične sile hudega določile “zmago” za njuno ločitev, kar je “kričalo” razpelo, ko je molil: “Moj Bog, zakaj si me zapustil?”.
Gostje v osrčju Trojice
Vstajenje s tem človeškim telesom trpečega služabnika nas odpira gostoljubju vse naše človeškosti v Bogu. Telo, preoblikovano v svetlobi križanega Jezusa, ki ni namenjeno strohnelosti groba, nas odpira v premišljevanje osupljive resnice. Edinorojeni Očetov Sin nam s tem človeškim telesom, vstalim in večno živim, razodeva, da je v srcu Trojice ves naš človeški obstoj za vedno gostoljuben, prepoznaven po celotni teksturi naših povezovalnih in razdiralnih, brezplačnih in sebičnih odnosov, obstoj, zaznamovan z izkušnjami dobrega in zla, zdravja in bolezni, blaginje in revščine, miru in zmede. Božanska navzočnost Svetega Duha v vsakem od nas je zagotovilo »tukaj sem« Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu v tukaj in zdaj našega bivanja. Življenje velike noči postane za nas ta občutek gostovanja v srcu Trojice in nikoli več v prepuščenosti slepi usodi niča po pragu naše smrti.
VELIKA NOČ GOSPODOVEGA VSTAJENJA
Kdo bo odmaknil kamen od groba, kdo nam bo pomagal, da bomo spet videli telo božjega gospodarja v tem mrzlem in ledenem grobu, kot so vsi grobovi na tej zemlji? Tri ženske, ki so poslane k Jezusovemu grobu, ne vedo, kaj naj storijo, da bi gospodarja spet videle na tistem mestu, kjer so ga pred nekaj urami pokopale. Vendar se podajo v podvig, ki ga sami ne bi mogli doseči. Tega se zavedajo in so v to trdno prepričani. Ko prispejo do Jezusovega groba, se prizor, ki ga vidijo, razlikuje od njihovih najtemnejših pričakovanj. Jezusov grob je odprt in kamen je bil odmaknjen, premaknjen in lahko gledajo v ta grob, ki ni več temen in mračen, ampak poln svetlobe, vidijo, kaj je ostalo po Jezusovem begu iz teme telesne smrti. V tistem trenutku so razumeli, kar je Jezus že povedal in večkrat ponovil, namreč, da bo po treh dneh vstal. In tako se zgodi. Jezusove besede imajo neizpodbitno resnico, zlasti ko se dotikajo velikih tem naše vere. In velikonočna skrivnost Kristusove smrti in vstajenja je središče in jedro vseh naših verovanj. Sveti apostol Pavel nas v svojem prvem pismu Korinčanom spominja, da »če Kristus ni vstal, je vaša vera zaman in vsi smo še v grehih«. Težki kamni naših grobov so grehi, ki se jih ne moremo osvoboditi. In grehi so tudi naše nezaupanje in upanje v tistega, ki nas je rešil in nas bo tudi rešil tudi pred temnimi napovedmi nove vojne v Evropi, ki se na nek način že dogaja. Neprekinjen pokol, ki je napolnil grobnice pokopališč in povečal upepeljevanje umrlih zaradi vojnih spopadov v Ukrajini in v prihodnosti še kje drugje, da ne govorimo tudi o posledicah Covida in drugih bolezni, ki jim še imena ne vemo.
Kdo bo odstranil kamenje teh naših strašnih misli okoli smrti, ki nas premalo odpirajo življenju in vstajenju? Mi, ki smo bolestno navezani na zemeljsko življenje, na svoje življenje, ne da bi nas kaj dosti skrbelo življenje drugih, o smrti in vstajenju sploh ne razmišljamo. Apostol Pavel, pevec Gospodove pashe, nas v pismu Kološanom spominja, da če smo vstali s Kristusom, moramo iskati tisto zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na Božji desnici k stvarem zgoraj, ne tistim na zemlji. Kdo pa zares obrača svoje misli k večnemu, ko je na mizi potica in gnjat? Zato je treba odstraniti nagrobnike sebičnosti, brezbrižnosti, strahu, pomanjkanja poguma, ki nam ne omogočajo, da bi uživali v veselju te velike noči. Če ne odstranimo vseh teh ovir, se težko srečamo z vstalim Kristusom. Vzemimo primer teh treh žensk, ki gredo k Jezusovemu grobu, kot nam pripoveduje evangelij velikonočne vigilije v kratkem odlomku, ki ga je zapisal sveti Marko in ki je razglašen na veliko noč in ki ga je mogoče ponovno predlagati v Velikonočno jutranjo mašo, da bi razumeli, katere najboljše drže lahko povzamemo v pomen našega preporoda, da bi bili resnično možje in žene vstalih z Vstalim.
Sveti Marko natančno, podrobno in jedrnato kot vsak dober kronist piše novico o Kristusovem vstajenju. Piše, da so »po soboti Marija iz Magdale, Marija Jakobova in Saloma, potem ko so kupile aromatična olja za odišavljenje telesa mrtvega Jezusa, zgodaj zjutraj odšle h grobu ob zori in medtem ko sem hodile, kot vedno tudi mi, ko smo v družbi in imamo skupen projekt, pa se zaskrbljeno sprašujemo: “Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?” Upravičeno so mislile na zunanjo pomoč, morda na kakšnega mimoidočega človeka. In kaj se je zgodilo namesto tega? Ki so dvignili pogled, ker so hodili s pogledom uprtim v tla, da ne bi tvegali padca, pa tudi v občutku skromnosti prispele do kraja Jezusovega pokopa, na tisti lončarski njivi Jožefa iz Arimateje, in opazile, da je bil kamen že odvaljen, čeprav je bil zelo velik.« Ženske so po naravi iskalke resnice in se ne zadovoljijo z videzom, vedno se poglobijo v vse stvari. No, takoj so zagledale mladeniča, ki je sedel na desni, oblečen v belo obleko. Bil je angel.
Ko so se soočili s to nepričakovano podobo, je bil njihov prvi odziv strah. Bile so zares prestrašene. Da bi premagal ta razumljivi trenutek intelektualne in verske zmede, jim je mladenič, oblečen v belo, reče: »Ne bojte se!” Očitno je bilo, da so šli tja iskat Jezusa, z vso potrebno opremo, da povrnejo nekaj čistosti, beline in dišave telesu, ki je zdaj potopljeno v smrt in se ne vrne v življenje. Angel je tisti, ki jim sporoča veliko novico kakor tiste noči v Betlehemu, ko je prišel na svet sam Odrešenik: Jezus iz Nazareta, križani, ki ga iščete, je vstal, ni ga tukaj. Vstala oseba ne more ostati tam. Mrtev človek bi lahko tam ostal tam za vedno, toda Vstali Jezus in njegova hiša in njegovo bivališče ni grob, ampak nebo.
Novica je bila dana in razširjanje je obvezno za tiste, ki poznajo kakršno koli resnico, zlasti na področju vere. Angel ukaže trem ženskam, naj gredo in povedo Jezusovim učencem in zlasti Petru, vodji apostolskega kolegija, da bo Jezus šel pred njimi v Galilejo. Tam ga bodo videli, kot jim je rekel.” In znano je, da so tri ženske šle sporočiti veliko in pričakovano novico o Kristusovem vstajenju. Od žalosti do veselja, od smrti do življenja, od malodušja in razočaranja do zaupanja in upanja v Kristusa, notranji prehod opravijo žene in apostoli z razsvetljujočo milostjo Svetega Duha, ki vzbuja v vseh akterjih tega čudovitega prizor vstajenja, življenja, upanja in veselja, velika želja, da ne bi več govorili o smrti, ampak o življenju, vstajenju, miru in sreči.
Če mora letošnja velika noč nam kristjanom zapustiti vsaj sporočilo, je to eno in edino: odvalimo z močjo vere in razuma različne nagrobnike, ki so nas leto dni tlačili in naredimo prostor upanju, za zaupanje, do popolne prepustitve volji Gospoda, ki vodi pot svetovne zgodovine, onkraj naših absurdnih trditev, da bi ga nadomestili, v majhnih ali velikih podvigih. Naj bo to res velika noč upanja v boljšo prihodnost za nas in za vse, vendar z Gospodovo pomočjo, saj brez njega ne moremo storiti ničesar. Naj bo to molitev, ki nas spremlja na ta dan in vedno, saj velika noč za vsakega od nas ni samo danes, ampak vedno, vsakič, ko življenje in milost zmagata nad smrtjo in grehom.
Ob zori tega posebnega dne, kakor ženske in učenci naj tečemo do tvojega groba. O blagoslovljeni Jezus, obnovi ti našo vero v svojem vstajenju. Lepo in veselo je videti, Jezus, tvoj prazen grob, iz katere te niso odnesle svetoskrunske roke, in iz temine groba si prišel živ z božansko močjo, za vedno si zmagal v dvoboju s to smrtjo ki je zaznamovala zgodovino človeštva. Učitelj Jezus, Vstali od mrtvih, kot si obljubil svojim apostolom, daj nam milost, to veliko noč, naj jo ne zatemnijo strahovi vojne, marveč nam daj ponovno odkriti veselje do življenja, tukaj in onstran življenja. Ti zmagovalec smrti, daj nam pogum in moč premagati vsak zametek smrti, potrtosti in malodušja ki se lahko skriva v naših mislih in srcih, odstri v nas luč tvojega vstajenja ko ne vidim znakov življenja in ponovnega rojstva ki spremljajo našo vsakodnevno pot. Gospod, usliši naše ponižne molitve, to veliko noč, in naredi naše življenje plodno in svetlo, po priprošnji Marije, tvoje in naše ljubljene Matere. Amen.
