Sonce in nevihta
Jezusov vstop v Jeruzalem zasije z bolečo lepoto. V Jezusu vse govori o ljubezni: tri leta po poteh Palestine, številno in neizrekljivo trpljenje ljudi, vsaka beseda nežnosti in ognja. Danes vstopa v Božje mesto obdan z instinktivnim in spreminjajočim se veseljem ljudi. Vsi navijajo. Sestavni del zabave so tudi otroci. Oljčne in palmove vejice, preproge in vzkliki, pesmi in navdušenje. To je dan ljudskega praznovanja. Ob strani, trdi in trdovratni, stojijo sploščeni Jezusovi nasprotniki, tisti, ki so vedno vsako besedo njegovega življenja obtoževali in vsako potezo imeli razlog za obsodbo. Boleča lepota. Jokajoče veselje. Pohvala, ki postane pritožba. Jezus vstopi v Davidovo mesto in se spominja solznih in neutolažljivih solz nekoč, ko je, ko je razmišljal o Sionu, videl njegov sijaj in nezvestobo, njegovo trdoto in trdovratnost. Danes hozana in navdušenje odmevata nad Jezusom. Jutri bo Jezus moral upogniti hrbet biču in lice tistim, ki mu trgajo brado. Moral se bo podrediti žalitvam in pljuvanju, On je najlepši med človeškimi sinovi. V njegovi duši že odzvanja najbolj tragično vprašanje v zgodovini, najbolj prodoren in gluh krik: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«. Jok, ki nas zadene s strašljivo turbulenco. Je to konec vsega? Je to lahko potrditev iluzije? Naše srce je izgubljeno, brez kompasa ali zvezd, ki bi nam pomagale razumeti, kam hodimo. Kdo je Jezus iz Nazareta, ki vstopa kot kralj v mesto svojih prednikov? Bog je tisti, ki se izprazni in prevzame stanje služabnika, da postane eden izmed nas. Bogočlovek je tisti, ki izbere poslušnost do smrti na križu. Njegov prestol je podloga zemlje, po kateri se plazi kot črv. To pa je edina »višina« v dosegu božjih oči. Oče ga dvigne iz zaničevanja, sprejme iz ljubezni, povzdigne Sina in mu da ime, ki je nad vsakim drugim imenom. Pred njim se bo pripognilo vsako koleno na zemlji in pod zemljo in vsakdo bo na koncu oznanil: “Jezus Kristus je Gospod!”. Počutim se popolnoma drugače v primerjavi s »tem Jezusom«, ki sem ga pogosto zamenjeval z močjo, z uspehom, z zmagoslavnimi napovedmi, z nestrpnostjo, da ga branim. Vse, kar mi govori Beseda, se zdi tako nenavadno in malo verjetno, da me vodi v puščavo, da nimam nič s »tem človekom«.
Tudi jaz se pridružim »družbi« dvanajstih, ki je vesela, a vedno čuječa. Preveč stvari so slišali o njem. Preden se zapletete v slabo avanturo, se je bolje distancirati. Pojdi in poišči »tega Jezusa« v sebi, v svoji skupnosti, pri tistih, ki se razglašajo zanj, pa ga ne najdeš. Vsi se držijo na varni razdalji. Bolje je, da se ne kompromitirate, da ne boste na koncu vpleteni v prepir in poraz. Ne preostane mi drugega, kot da tvegam bližnje srečanje z Njim, brez kalkulacij, pa naj bo kar bo. S svojo skupnostjo odpiram pripoved o Gospodovem trpljenju, ki jo zaznamuje vznemirljiva občutljivost evangelista Marka. To so moja srečanja. Najdem njegovega prijatelja, ki je učitelja že menjal za denar. Pustil sem se šokirati nad srhljivim prizorom nekoga, ki je sposoben Jezusu zastaviti edino predrzno vprašanje, sploh v tistem trenutku: »Učenik, ali sem jaz tisti, ki te bom izdal?«. Z Jezusovim bolečim in ljubečim odgovorom: »Ti si rekel«. Začuden sem nad potezo, ki spremeni kruh v telo in vino v Gospodovo kri. In jih osebno razdeli vsakemu od svojih prijateljev. Tudi Jezus strmi v moje oči. Kaj mi hočejo povedati? Kaj me želijo vprašati? V kateri temi mojega srca se ustavijo? Poslušam Petrovo naivno gotovost, da se počuti močnega kot skala, čeprav se bo čez nekaj ur upognil kot vejica pred žensko, ki jo zanima njegov aramejski govor. Stojim ob treh izbrancih, da bdim v uri agonije, vendar me premaga težek in nekoliko strahopeten spanec tistih, ki jim v trpljenju ljubljene osebe manjka poguma in ljubezni. Učitelj ima lep način reči: “Naj gre ta kelih mimo mene”. Bolje, da ne slišiš ničesar. Bolje je ne slišati besed zapuščenosti v Očetovem naročju. Kot v zadihanem nizu ujamem nizanje dogodkov. Petra, ki je zdaj izgubil obris Jezusove identitete in ga zanika. Veliki duhovniki in sinedrij, ki uresničijo svojo zaroto, značilno za tiste s trdim srcem. Pljuvanje in klofute, medtem ko Jezus postane trdna krotkost, ki se ne zlomi. Guverner Rima Pilat, ki je pozabil celo na najosnovnejši zakon cesarstva. Sam se čutim poklicanega, da podam svojo izjavo o glasovanju: “Baraba ali Jezus, imenovan Kristus?”. Baraba je manj neprijetno pred javnim mnenjem. Učitelj strastne ljubezni je zdaj kralj, da se temu smeji ves arzenal tistih, ki so ga poprej slavili. Kralj, ki je vreden le kazni, ki mora biti poleg krutosti tudi smešna.
Jezus se vzpenja na goro križanja. Tema ob polnem soncu. In v tišini krik, ki se še danes kot neskončen odmev lovi po poteh zgodovine in življenja vsakega človeka: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«. Zadnje dejanje: Jezus je ponovno zavpil z močnim glasom in izdihnil. Rad bi bil stotnik, pogan in malikovalec, da bi z njim naredil najdrznejšo izpoved vere, kar jih človek lahko pomni: “Resnično, ta je bil Božji Sin!”. Ta smrt razodeva Božjega Sina, ker vsebuje vso nezaslišano in noro ljubezen božjo. Jezus, ne vem, kam naj se postavim v scenarij tvoje ljubezni do človeka in smrti. Če bi bilo po moje, bi si izmislil “še eno stvar”, da bi ostal v tvojem mestu, medtem ko si ti, zdaj brez kakršne koli lastnine, vržen iz obzidja in se ponižno priklanjaš teži mojega greha. Ti se odloči, Jezus, zame. Prepričan sem, da mi boš rekel: »Če hočeš iti za menoj, vzemi svoj križ in pojdi za menoj«. Jezus, takoj te želim opozoriti. Prihajam. Ne vem pa, kako bo moj tempo zaostajal za tvojim. Ne vem, če se bom ustavil, da bi zadihal, ker je moč tvoje ljubezni prezahtevna. Ne vem, ali se ti bom v določenem trenutku približal in ti tiho, ne glede na tvojo bolečino, rekel: »Jezus, ne morem več, grem nazaj. Našel boš pogumnejšega, ki bo prišel s teboj do konca!”. Ti, Jezus, me gledaš z nežnostjo, ki me zlomi. Mešaš se z mojimi občutki, s strahovi, ki me paralizirajo, z vsemi slabimi spomini na moje nezvestobe. Ni zidu, ki bi preprečil, da bi bil vaš pogled močnejši od katere koli prepreke.
Prekinem svojo molitev. Ti si, Jezus, tisti, ki zdaj moli k meni: »Ali ne moreš eno uro bdeti z menoj? Ali ne razumeš, kako zelo potrebujem tvojo ljubezen? A poskusite razumeti, kako nastane Ljubezen. Ne pozna zamud, niti drobtinic. Ljubezen je vse. Poglej me, ne da bi pogledal stran. “Jaz sem ljubezen” je tvoj odgovor. Ti prideš v vsakem primeru. Jezus, ne glej rdečice na mojem obrazu. Mogoče začenjam nekaj razumeti. Dovolj je, da hodim s tabo. V osrčju temne noči Ti si Luč, celo mojim motnim očem.
