Radovednost, ki rešuje
Jeremija obljublja novo zavezništvo med Bogom in človekom, ki bo popolno in dokončno ter napoveduje, da se bo izpolnilo na najboljši in najodločnejši način. Po besedah preroka bo Bog pravzaprav prenovil človekovo srce tako, da bo vanj vlil željo po srečanju z Gospodom in pripravil njegovo dušo, da ga izkusi. Uresničitev tega inovativnega zavezništva se zgodi v osebi Jezusa iz Nazareta, ki ga zdaj vidimo, kako gre ob prazniku v Jeruzalem, potem ko je vanj vstopil v slovesni in veličastni obliki (kar bomo videli naslednji teden). Na tej zabavi se je zbralo veliko ljudi iz vseh delov takrat znanega sveta in vsi so se srečali na prijetnem in koristnem druženju. Med vsemi temi ljudmi Filip govori o »nekaterih Grkih«, ki želijo videti Jezusa. To naj bi bili ljudje, ki so se pred kratkim spreobrnili k veri v Izraelovega Boga, ki so opustili strogost modrosti in znanstvene subtilnosti, ki ju je nalagala poganska miselnost in zdaj prosijo da bi “videli Gospoda”. Ta glagol v Janezovem jeziku izraža željo, da bi presegli neposrednost čutov, izključuje željo po zanašanju zgolj na zunanjost fizičnega videnja, ampak vključuje “razumevanje”, “vedenje”: ti ljudje se torej želijo poglobiti v lik Nazarečana, o katerem so slišali relativno nedavno, in prosijo, da ocenijo in pretehtajo njegovo sporočilo in novost življenja, ki jo prinaša vsem.
Kakšen je Jezusov odgovor na to željo? Povsem zadovoljiv odgovor, ki ponazarja način, kako dokončno uresniči zavezništvo, o katerem je bilo govora na začetku, ki se doseže v obupu in malodušju, pa tudi v pogumu in v gotovosti, da bo plodno. Jezus namreč oznanja, da je prišla njegova »ura«, to je ugoden trenutek, ki mu ga je določil Oče, v katerem bo razvrednoten in obešen na križ. Tu bo opredeljen celo kot preklet, saj je bilo v takšnem stanju tisti, ki so se znašli na drevesu (Gal 3, 13). Vse to bo neizogibno. To pomeni, da se bo moral sprijazniti s tem, da se bo nad njim izvajala sramota in okrutno mučenje, od katerega ne bo izvzet: »Kaj naj rečem? Oče, reši me te ure? Toda zato sem prišel v to uro.« Neizogibno je, da ga je treba preganjati, sramotiti, poniževati in usmrtiti, ker se s tem dopolni »ura«, v kateri Oče uresničuje svoje načrte zanj. Kljub temu Jezus meni, da ta njegova zelo žalostna in neugodna usoda nima zadnje besede: smrti bosta sledila vstajenje in poveličanje. Povzdignjen in poveličan bo do te mere, do katere je bil ponižan in izničen. Poleg tega bo njegovo trpljenje zdravilo za vse nas in njegova smrt bo postala naše življenje. Kristus pravzaprav umira, da bi nam dal življenje in da bi ga imeli v izobilju, medtem pa je tudi sam križ element povišanja za nas ljudi, saj se v njem uresničuje zavezništvo, to je gotovo in dokončno srečanje med nami in Bogom. Križ je orodje, s katerim Jezus poleg tega, da se povezuje z Očetom, neizogibno uvaja človeka tudi v intimno Očetovo življenje in hkrati človeka postavlja pred samega sebe. Tu je torej izčrpen odgovor grškim sogovornikom: Giambattista Vico je dejal, da je »radovednost, hči nevednosti, mati znanosti, ki rodi čudenje«; v dušah teh Grkov, ki se želijo približati Jezusu, je nedvomno začudenje, ki izhaja iz razumevanja skrivnosti, ki sama že govori zase in za katero razumejo, da si jo morajo prisvojiti in se z njo poistovetiti. Jezusu se morajo pridružiti samo s ponižno in ležerno držo vere in sprejemanjem tega, kar naj bi razumeli kot dar. Dar čudeža, ki vodi k odrešenju. Razodetje, ki ga je Jezus dal helenistom in navsezadnje vsem ljudem, vključuje novost življenja tudi v današnji razsežnosti: hoditi za Jezusom in biti z njim križan ter nato poveličan in povišan vodi tudi v kvalifikacijo sedanjosti in vsakdanjega življenja; pravzaprav je vsakdanje življenje polno in vznemirljivo, ko »živi v nas Kristus« (prim. Flp 1, 21).
Jezus se torej lahko predstavlja le kot pšenično zrno, za katero je nujno, da se sooči s temo zemlje, da vzklije in obrodi sad. Tako kot se zrno izgubi med grudo zemlje, ki ga pogoltne kot zelo majhno nepomembno stvar, potem pa se razmnoži v številnih drugih klasjih, znanilcih neštetih drugih zrn, tako se mora tudi Sin človekov Jezus Kristus soočiti z ničnostjo in izguba, bolečina in neodobravanje, skratka tema, v katero nas vodi skupna izkušnja, da bi zase in za vse pridobili dar poveličanja in končnega veselja.
To je obvezna faza, ki se imenuje križ in ima v sebi preambulo vstajenja.
