Komentar k 2 Kr 36,14-16.19-23; Ps 136; Ef 2,4-10; Janez 3:14–21
Na to nedeljo v Janezovem evangeliju izstopata dva lika: Nikodem in Jezus. Dva človeka, dve kulturi v primerjavi in v dialogu, dve različni verski občutljivosti. Srečanje med Jezusom in Nikodemom, ki nam ga Janez predstavi v tretjem poglavju svojega evangelija, je vse to. In veliko več. Jezus je pravkar prejel krst v Jordanu. Postavil se je v vrsto, čakal v vrsti, ne da bi se pretvarjal, da bi poiskal priliko pred drugimi. V vrsti z grešniki, z ljudmi, ki iščejo, morda z radovedneži. Človek kot mi. Z zavestjo, da je človek med ljudmi. Šele ko ga je Janez krstil, je zaslutil svoje poslanstvo. Nikodem je verski voditelj, vplivna, starejša, verjetno bogata oseba. Potrebuje nekoga, ki mu bo ogrel srce, ali pa je to le radovednost (vendar je radovednost vrednota, sploh za ljudi v nenehnem iskanju). Ponoči gre k Jezusu.
Če greš v Taizé, se nikoli ne boš naveličal peti skupaj z drugimi romarji: “La ténébre n’est point ténébre devant toi: la nuit, comme le jour, est lumière …”.
Obstaja noč in noč. Vsak od nas jo doživlja vsak dan. Tam je zvezdna noč in luna, ki sveti. Luna, ki vabi k božanju. Tam je temna noč, noč srca, noč strahov in tesnobe. Obstaja noč, preživeta v nočnih klubih, in je noč, ki vzbuja strah v begunskih taboriščih na vsakem mestu in vedno. Neskončna noč migrantov, stlačenih v čolne na odprtem morju. Noč joka, potem ko so harfe obesili na drevesa, kot poje psalm 137/136. Toda tudi v najtemnejši noči se vedno najde utrinek svetlobe, razpoka, skozi katero se prelije majhna svetloba. Noč, ko prosiš za majhen žarek svetlobe. Noč, v kateri lahko končno izdamo pesem, ki jo imamo v srcu, kajti »kdor seje v solzah, bo žel v petju« (Ps 126/125). Koliko noči v našem življenju! Nikodem gre ponoči k Jezusu, ne da bi učil mladega preroka, ampak da bi ga vprašal. Vprašanje svetlobe. Vprašanje vere v dvomu. Ker dvom ni nasprotje vere: je njen kvas. Nikodemovo vprašanje je religiozno vprašanje o odrešenju – osrednji, čeprav največkrat nepriznani problem vsakega človek. Vprašanje, ki tišči v sebi, ki si skuša utirati pot; neizraženo vprašanje; večino časa odstranjen.
Toda Nikodem ve, kako preseči strah. “Rabi… vemo, da si tisti, ki ga je poslal Bog…”. Končno je obramba padla: vpliven član velikega zbora, nosilec posebne vloge, s spoštovanjem pristopi k Jezusu iz Nazareta, ki si je malo pred tem drznil vstopiti v tempelj, da bi provokativno razburil mirno soglasje, s katerim je bila skrunitev kraja ovekovečena, namenjeno čaščenju Besede in ne denarja in trgovine. “Učitelj …”. Nikodem ni več »človek-z-vlogo«, ampak je preprosto človek, saj je že začel zmagovati v svoji prvi bitki, tisti proti strahu, tistemu večnega konflikta noči in dneva, z dvomom napihnjene varnosti bivanja v resnici. Na voljo torej za dojemanje tiste Resnice, ki si s trudom utira pot v zavest, ki počasi deluje samo s svojo Prisotnostjo. Dejanje poguma je gesta, s katero se običajno začne avantura vsakega ubogega kristjana. Ne gre igrati retorično, ampak poskusimo si predstavljati prizor. Noč je. Mirna noč, morda zvezdnata, kot jo pogosto opazimo na vzhodu. Hodita dva človeka, zdaj dva prijatelja, pa čeprav sta si tako različna. Dialog dobro pride, ko intimnost prevzame mesto začetnega nezaupanja, ko se skrajšajo medosebne razdalje in se da priti »na kocko«, govoriti »o najvišjih sistemih«. In kaj je težje od iskanja resnice? In za enega od njih je eksistencialna tesnoba, ki jo je povzročila ta raziskava – tesnoba, ki mu je obsesivno in formalistično privrženost Postavi nikoli ni dovolila premagati – omilila argument – paradoksalno za farizeja – ki temeljijo na osebnih in personalizirajočih argumentih (»vere«) Božji osebi. “Verjemite mi, nihče ne more videti Božjega kraljestva, če ni ponovno rojen.” »Toda kako je možno, da se človek ponovno rodi,« odgovori Nikodem, »ko je star?«, »Zagotavljam vam, da nihče ne more vstopiti v Božje kraljestvo, če ni rojen iz vode in Duha. Meso je rojen iz mesa, Duh je rojen iz Duha …«. »Staremu« Nikodemu Jezus daje ključ, da postane »odrasel« v veri. Nikoli ne bomo mogli postati odrasli, če ne bomo obnovili navideznih nasprotij med prerokbo in zakonom, med duhom in črko, med vero in razumom, med nočjo in dnevom, jih premagali in vstavili v prenovljeno etično občutljivost. Na tej poti nas vodi veter Duha. Tisti isti Duh, ki “piha, kjer hoče, človek ga čuti, a ne more reči, od kod prihaja in kam gre…”. Ni lahko, toda naloga vsakega moža in vsake »vere« – katere koli vere – je postati poslušalec glasu Duha, ki diha v nas in za nas. In ljubiti svet. »Bog je svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da se tisti, ki verujejo vanj, ne pogubijo, ampak imajo večno življenje …«. Morda se je Nikodem spomnil prav teh besed, ko je – spet po Janezu – nosil s seboj zelo težko amforo, polno mire in aloje – skupaj z Jožefom iz Arimateje zavil Jezusovo telo v povoje in ga pokopal (Jn 19, 39-40). . Bog je ljubil in ljubi svet. Naš svet je poln nasprotij in stisk, v katerem se dobro in zlo, noč in dan tesno prepletata. Bog ga ljubi takšnega. Tudi mi moramo tako ljubiti ta svet, ne tako, da bežimo pred njim, ampak tako, da se vanj učlovečimo, kot se je Kristus. Bog ljubi svet in ne želi njegove obsodbe, ampak njegovo osvoboditev. Osvoboditev sveta je naloga, ki nam jo je zaupal. Osvoboditev je težka, tvegana, zahtevna beseda. Ampak to je naše darilo in naša naloga. Tako da svet, ko se osvobaja, raste. In z njim raste tudi Bog, saj Bog ni negibno bitje starodavnih filozofov: je Bog ljubezni, ki tako kot vsaka prava ljubezen ne more drugače, kot da raste.
To je vera, ki jo Jezus izpričuje Nikodemu in mu v srce ne položi tesnobe, ampak tisti nemir, ki ne razjeda, ampak nas naredi, da postanemo odrasli v veri. V srce mu ni dal strahu, ampak pogum. Če želimo svojemu življenju dati človeški (in torej krščanski) pečat, postati odrasli v veri, zavračati dvoumnosti »krščanskih civilizacij«, »Boga z nami«, ampak moramo enkrat za vselej odpraviti kulturo strahu. ; imej malo poguma. Pogum Nikodema, ki se je morda vrnil domov ob zori. Strah je pomanjkanje vere v resnico, ki deluje v vesti vsakega človeka; gre za pomanjkanje zaupanja v prenovitveno delovanje Duha. V ozračju strahu se bo naše delovanje, prav delovanje Cerkve, od časa do časa razkrilo, odvisno od okoliščin, plaho, agresivno, represivno. Le v kulturi poguma se lahko uresniči prava svoboda Božjih otrok, ki delajo v luči. Ta četrta postna nedelja se imenuje Laetare. Tudi mi, četudi nam je srce polno obupa, snemo lire z vrb ob bregovih rek in se veselimo, saj skupaj ne stopamo proti tuji deželi, temveč proti deželi osvoboditve. In skupaj z duhovnikom zapojemo vstopno antifono našega nedeljskega srečanja: “Veseli se, Božje ljudstvo. Zberite se vsi, ki ljubite Gospoda.
Vriskajte od veselja vsi, ki ste bili žalostni, Gospod vas bo potolažil.”
