Komentar k Ex 20,1-17; Ps 18; 1 Kor 1,22-25; Janez 2:13–25
Bogoslužje prejšnje nedelje nas je spomnilo, kako Jezus izgubi vse za Očeta, da bi prejel vse od Očeta. Bog od človeka zahteva vse, ker mu želi dati največ, on je novi Bog, ki človeka ne obsoja, ampak mu odpušča, ga blagoslavlja, tako da je blagoslov za vse ljudi. Jezusovo spremenjenje se zgodi v tolažbo učencev, ki ne razumejo in so vse bolj razočarani nad dogodki in besedami Jezusa, ki oznanja svojo smrt in vstajenje. To nedeljsko bogoslužje nam predstavlja Jezusa, ki ozdravlja odnos med človekom in Bogom. Zdaj je treba Boga častiti v Duhu in resnici. Epizoda o templju, ki jo Janez postavi na začetek svojega evangelija, želi, da razumemo, kako je tempelj kraj, kjer živi Bog, kjer morajo ljudje ostati kot otroci, kjer najdejo njegove darove: Bog želi, da ima človek novo pojmovanje, da je dober in skrben Oče. Znamenja te nedelje so: postava, čudeži, bogoslužje, vsi elementi, ki nam predstavljajo Boga, ki je drugačen od tistega, ki ga Jezus želi, da ga spoznamo.
V prvem berilu, vzetem iz Druge Mojzesove knjige, se nam predstavi zgodba, v kateri Bog Mojzesu da Dekalog. Bog želi ljudem dati vedeti, da jih je izpeljal iz egiptovskega suženjstva, da bi jih osvobodil, da bi jih naredil za svoje otroke, in zato ljudem reče teh deset “besed”: Jaz sem vaš edini Bog, jaz sem ljubosumen Bog, ki kaznuje krivdo očetov za mnoge rodove, toda da sem dober za tisoč rodov za tiste, ki me ljubijo.” In še: “ne izgovarjaj Gospodovega imena zaman, ne pozabi posvetiti sobotnega dne, delal boš šest dni, toda sedmo soboto ti in vsi tvoji družinski člani, vključno z živalmi, ne boste delali, da bi posvetili ta dan v katerem je počival tudi Bog, potem ko je ustvaril nebo in zemljo in vse, ki jih prebivajo, spoštuj svojega očeta in svojo mater, ne ubij svojega bližnjega, ne prešuštvuj, ne kradi, ne prenašaj laži ne pričaj zoper svojega bližnjega, ne poželi hiše svojega bližnjega, ne žene svojega bližnjega, ne njegovega imetja.”
Judje niso govorili o zapovedih, ampak so govorili o desetih besedah razodetja, ki jih je Gospod Bog dal Mojzesu in ki so jih morali upoštevati v življenju in z upoštevanjem jih bodo postali sposobni ljubiti Boga. Sveti Avguštin je rekel: »Ljubi Boga in delaj, kar hočeš«. Ko gre za zapovedi, mnogi ljudje mislijo, da gre za seznam “ne”, skoraj kot da bi bili cerkveni nauki le prepovedi, polni stvari, ki jih ni treba početi, vsiljevanja, ki jih je nemogoče doseči. Bog je ljudem dal postavo, da bi s temi nauki postali svobodni in ne sužnji vse negativnosti, ki obstaja v njih. Če upoštevate, kar je rekel Bog, postanete resnično svobodni živeti v ljubezni, o kateri govori Jezus; Pravzaprav ni odpravil postave, ampak jo je izpopolnil in nam dal novo zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«: če se naučite ljubiti druge na Jezusov način, ne bo težav upoštevati dekalog.
Z refrenom responzorialnega psalma, vzetega iz psalma 18/19 »Gospod, ti imaš besede večnega življenja«, ljudje spoznavajo, da je Gospodova postava popolna, poživlja dušo. V verzih psalmist pravi, da so Gospodove zapovedi pravične, Gospodove zapovedi jasne, razsvetljujejo oči, Gospodove sodbe so vse pravične.
V drugem berilu, vzetem iz Prvega pisma Korinčanom, apostol Pavel govori bratom in jih spominja, da medtem ko Judje prosijo za znamenja in Grki prosijo za modrost, mi oznanjamo Kristusa križanega, On je pravzaprav Božja moč in modrost. Lahko bi si mislili, da je Bog služil samo za to, da dela čudeže, da dosega veličastne stvari, a namesto tega Kristusa najdemo v tišini križa, kjer izkazuje vso neizmerno ljubezen, ki jo goji do ljudi.
Evangelist Janez na začetek svojega evangelija postavlja epizodo, v kateri Jezus izžene trgovce iz templja. Ko se je bližala pasha, je Jezus šel v Jeruzalem, kjer je v templju našel sedeče trgovce, ki so prodajali živali, in menjalce denarja. Ko je naredil bič, je vse pregnal iz templja in jim rekel, naj iz Očetove hiše ne delajo trga. Judje so vprašali Jezusa: »Kakšna znamenja nam kažeš, da delamo to?« in Jezus jim je odgovoril: “Porušite ta tempelj in v treh dneh ga bom znova zgradil.” Jezus ni govoril o templju, ampak o svojem telesu in njegovi učenci so se po njegovem vstajenju spomnili, kar jim je povedal, in verjeli v njegovo Besedo. Ko je bil v Jeruzalemu in so videli znamenja, ki jih je Jezus delal, so mnogi verovali, a on ni zaupal, ker je poznal srca ljudi. Ko Jezus iz templja izžene trgovce, ga očisti, da ljudem razumeti, kakšno mora biti čaščenje Boga, čisto in zvesto; v templju je treba obhajati le liturgijo ljubezni.
Za družinski razmislek:
– Mojzes prejme Dekalog, da bi ga dal ljudem, da se osvobodijo človeške pogojenosti. Kaj je za nas dekalog?
– Ali se zavedamo, da so vsi “ne” Dekaloga dosegljivi v vsakdanjem življenju z uresničevanjem Ljubezni, o kateri govori Jezus?
– Ali so božji nauki del našega zemeljskega življenja ali živimo dneve ujeti v negativne dogodke, s katerimi se srečujemo, ne da bi razmišljali o tem, kaj bi bila najboljša rešitev za kristjana?
– Ali smo, ko vstopimo v Cerkev, prepričani, da nas tam čaka Gospod, da v tišini in molitvi stopi v odnos z vsakim od nas?
– Ali spoštujemo Cerkev, ker je za nas resnično Božja hiša?
– Kristus nam je obljubil, da bo hodil z nami vsak dan do konca našega življenja, z nami je povsod; Nas lahko sodelovanje pri bogoslužjih s krščansko skupnostjo približa Besedi, ki nam pomaga razumeti, kakšna je pot do večnega veselja?
