Komentar k Gen 22,1-2.9.10-13.15-18; Ps 115; Rim 8,31-34; Mk 9,2-10
Liturgija prejšnje nedelje nam je predstavila boj, ki ga Kristus izvaja, da bi razkril zlo, boj, s katerim se mora soočiti vsak kristjan, da bi živel po evangeliju. Jezus živi štirideset dni sam v puščavi in se bojuje s satanom, ki izstopa poražen, saj se Kristus odloči slediti Očetovi volji in do konca opraviti svoje poslanstvo, da bi dosegel odrešenje vseh ljudi. To nedeljsko bogoslužje nas spominja, kako Jezus izgubi vse za Očeta, da bi prejel vse od Očeta. Bog od človeka zahteva vse, ker mu želi dati največ, je “novi” Bog, ki človeka ne obsoja, ampak mu odpušča, mu pomaga, hodi z njim, ga usmerja na pravo pot, Bog, ki blagoslavlja, da bi mi postali blagoslov za vse. Jezusovo spremenjenje se zgodi v tolažbo učencev, ki ne razumejo in so vse bolj razočarani nad dogodki in besedami Jezusa, ki oznanja svojo smrt in vstajenje. To Jezusovo razodetje nam oznanja, da je prišel novi čas, čas odrešenja za vse človeštvo po veličastnem Kristusovem vstajenju, ki se bo zgodilo samo z njegovim trpljenjem in smrtjo na križu.
Znamenje te nedelje je svetloba.
Prvo berilo, vzeto iz Prve Mojzesove knjige, nas spominja na Izakovo daritev. Bog postavi Abrahama na preizkušnjo. Pokliče ga in mu ukaže, naj vzame svojega sina, edinega sina, edinorojenega sina, ki ga je imel zelo rad, in naj gre v deželo Morijo ter ga daruje kot žgalno daritev na gori, ki mu jo bo pokazal. Po treh dneh hoje so prispeli na kraj, ki ga je pokazal Bog, in ko je pripravil oltar, je nanj položil svojega sina Izaka, vzel nož, da bi ga žrtvoval in v tistem trenutku ga je Gospodov angel ustavil. Angel je nato rekel, da je Bog poznal Abrahamovo vero in mu bo zato dal veliko blagoslovov ter ga napolnil z velikim rodom, enakim zvezdam na nebu in morskemu pesku, in z vsemi narodi po njem. Mnogi učenjaki pravijo, da je ta zgodba legenda, ki ga posebej nademo v katekizmih krščanskega uvajanja in govorijo o Abrahamovi veri in skušajo otrokom in mladim pojasniti, da je njegova vera v Gospoda nedvoumna, če bi ga Bog prosil za tako čudno žrtev, bi bil Abraham pripravljen to izvesti. Že ob prvem klicu zapusti vse, rodovitno zemljo, bogastvo, živali in odide po božjem ukazu, zdaj pa vzame svojega sina edinorojenega in uboga Gospoda, ne razmišlja o tem, čeprav je to nerazumljiva zahteva kar od njega Gospod zahteva. V tem smislu Sveto pismo govori o Abrahamu kot o “očaku vere”. Je Abraham za nas zgled neomajne vere ali je le lik iz Stare zaveze?
Z refrenom psalma, povzetega iz psalma 115/116, »Hodil bom pred Gospodom v deželi živih«, želi ljudstvo poudariti zaupanje, ki ga ima v Boga. V verzih pravi, da je veroval tudi takrat, ko je bilo vse negativno, ko je bil preveč žalosten, a smrt njegovih vernikov je Gospodu dragocena. Prosim, Gospod, zlomil si moje verige, zato bom daroval zahvalno žrtev in klical Gospodovo ime. Izpolnil bom svoje obljube Gospodu v njegovi hiši pred vsemi ljudmi.
V drugem berilu, iz Pisma Rimljanom, apostol Pavel govori bratom in jih spominja, da Bog svojemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za vse, Bog ne sodi, opravičuje in odpušča človeku in to tako da Jezus, ki sedi na Očetovi desnici, posreduje za nas.
Evangelist Marko nam ponuja vznemirljivo zgodbo o spremenjenju Jezusa, ki se s Petrom, Jakobom in Janezom povzpne na goro Tabor in tu se zgodi videnje njegovega spremenjenja, vidijo ga v belih oblačilih, tako belih, da jih ne bi mogel oprati nihče. Pogovarja se z Mojzesom in Elijem, simboloma postave oziroma prerokov, ki govorijo o eksodusu, ki čaka Kristusa v Jeruzalemu. Za Petra bi bilo lepo ostati za vedno na gori z Gospodom, rad bi naredil tri šotore in živel v svojem bleščečem videnju v miru in tišini na tistem kraju, toda oblak je zatemnil nebo in videli so le Jezusa, a od zgoraj je Božji glas rekel: “To je moj ljubljeni Sin, poslušajte ga.” To Jezusovo razodetje nam oznanja, da je prišel novi čas, čas odrešenja za vse človeštvo po veličastnem Kristusovem vstajenju, ki se bo zgodilo samo z njegovim trpljenjem in njegovo smrtjo na križu. Tisti, ki ljubijo gore, zlahka razumejo željo apostolov, da ostanejo z Jezusom za vedno, ne da bi se soočili z njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Tisti, ki se povzpnejo visoko, se približajo nebu in se skoraj zdijo bližje Gospodu, čigar navzočnost čutijo v tišini in lepoti narave, ki jo je Bog ustvaril za ljudi, toda kristjan mora živeti v svetu in se soočati z vsakodnevnimi boji življenja.
Družinski razmislek:
– Abraham, ko ga Gospod pokliče, odgovori: “Tukaj sem”: ko nam Gospod spregovori, kaj odgovorimo?
– Bogoslužna pesem se glasi: »Tukaj sem Gospod, prihajam, zgodi se tvoja volja«. Ali smo pripravljeni vsak dan storiti, kar Gospod želi od nas?
– Verjamemo? Ali imamo vero?
– Ali verujemo po veri ali po tradiciji?
– Peter, Jakob in Janez so razočarani in žalostni, ker še vedno ne razumejo, kaj jim je Jezus govoril. Smo sposobni prisluhniti Kristusu, ki nam govori v tišini naše duše?
– Jezus želi, da na svetu vsak dan živimo pot, ki jo je Bog izbral za vsakega izmed nas, boriti se moramo, da uživamo njegov spremenjeni obraz. Ali se tega zavedamo?
