Jezus v puščavi puščav
Kot v tistih znanstvenofantastičnih filmskih zapletih, kjer protagonisti zaidejo v časovno zanko, ki jih popelje nazaj v preteklost, nas tudi liturgija te prve postne nedelje vrne na začetek Markovega evangelija. S prejšnjo nedeljo smo že skoraj “izstopili” iz prvega poglavja, toda epizoda Jezusa, v kateri ga skuša satan v puščavi, nas vrne k temeljnemu odlomku v zgodbi o Jezusu iz Nazareta. To je pot, na katero nas vsako leto vodi Cerkev, to je, da nas na začetku štiridesetdnevne priprave na veliko noč popelje z Jezusom v puščavo. Markovo besedilo nam pove, da Jezusa »potisne« Božji Duh v tej zelo posebni izkušnji, takoj potem ko nam pripoveduje o svojem krstu v reki Jordan, med katerim mu glas iz nebes govori in potrdi Očetovo popolno in večno ljubezen: “Ti si moj ljubljeni sin, naj teboj imam veselje”. V resnici imamo samo eno vrstico puščavske izkušnje v Markovem evangeliju in nič več, vendar je tam vse, kar potrebujemo ob dvomu o naši veri in našem življenju.
Najprej puščava.
Lepo bi se bilo za trenutek ustaviti in se ob tej besedi »puščava« in vprašati, kaj nam pride na misel, kaj se sproži v naših spominih in občutkih srca. Za Izraelca puščava zagotovo ni tako strašna kot za nas, ki živimo na zemljepisnih širinah kjer ni puščav, zato je puščava (tako peščena kot skalnata, kot je v deželi Izrael) le fotografska podoba. Za Sveto pismo je puščava kraj, v katerem je izraelsko ljudstvo šlo iz suženjstva v svobodo na pot, ki je trajala štirideset let, a ne zaradi slabih cest, temveč zato, ker je to potovanje zahtevalo celo generacijo (kar je simbolično povedno 40 let), da se iz ljudstva brezpravnih beguncev spremeni v Božje ljudstvo s postavo in prostorom za življenje kar je predstavljala obljubljena dežela. Za ljudi je bila puščava nenehna preizkušnja izbire med suženjstvom in svobodo, med varnostjo, čeprav v verigah, in izzivom novega sveta, čeprav zahteva predanost in stane napor. Jezus se na začetku svojega odrešenjskega delovanja, tudi ob vstopu v puščavo, potopi v to zgodbo izraelskega ljudstva, ki ga je tudi prišel osvoboditi. Jezus v puščavi povzema celotno svoje življenje in življenje vsakega človeka, ki ga vedno znova zamika, da bi se vrnil nazaj po svojih stopinjah in sprejel suženjstvo greha in sebičnosti ter opustil zahteven predlog Boga, ki osvobaja. Toda na kaj nas spominja beseda “puščava”? Kajti tudi v puščave, ki jih mislimo in doživljamo, je vstopil Jezus, da bi bil z nami in jih z nami premagal.
Nekoč sem na ulici po naključju srečal človeka in ko sem ga vprašal, kako se počuti, sem za masko in par besedami ugodja v njegovih očeh videl puščavo žalosti in strahu. Skrb zaradi bolezni, pomešana z osebnimi težavami, je v njegovem srcu ustvarila puščavo. In to se je videlo skozi njegov pogled. Koliko drugih puščav vidimo, ne le v mestih, ko v pragozdu hitečih ljudi, ki se ne poznajo in ne pozdravljajo ne vidimo človeka, lahko je to tudi po naših družinah, ko vsakdo beži v svojo sobo za svoj telefon ali pa računalnik v virtualno stanje umetne inteligence in GTP-ja. Puščava je tudi v bolniški sobi, kjer se bolnik počuti samega v soočanju s svojimi boleznimi. Puščava je tudi v tistih družinah, kjer je komunikacija in gesta naklonjenosti usahnila. Tudi v župnijskem življenju lahko vidimo puščavo, saj je cerkev prazna ne samo zaradi oddaljenosti, ampak tudi zato, ker so se mnogi odtujili ali pa virtualno sledijo sv. maši na spletu, medtem ko kuhajo nedeljsko kosilo, ali pijejo kavo.
Marko v svojem evangeliju pravi, da je Jezus obkrožen s skušnjavcem, divjimi zvermi in tudi angeli, ki mu služijo. V teh angelih, ki tolažijo Jezusa, vidim vse tiste, ki v vsaki človeški puščavi podpirajo tiste, ki so v preizkušnji. So tisti, ki že samo z besedo, s pogledom, z majhnim dejanjem dobrodelnosti dosežejo tiste, ki so sami, in jim dajo občutek, da tudi v svoji puščavi niso zapuščeni od Boga in da ostajajo ljubljeni, tako kot mi ko odhajamo od cerkve ko izkoristimo vsaj droben trenutek, da se pošalimo, izmemjamo poglede in stisnemo roke v pozdrav. Jezus bo prišel iz puščave še močnejši in z zavezo, da bo vsem oznanjal Božji evangelij, veselo novico ljubezni. Puščava ga ni premagala, ampak okrepila.
To mi daje upanje, da tudi v mojih puščavah in v človeških puščavah, s katerimi se srečujem, zadnja beseda ne bo imel skušnjavec ali celo ugriz divjih zveri, ampak bo zadnja beseda angelov in Boga Očeta, ki tudi meni, in vsem nam daje v srcu čutiti “Ljubljen si…”
