Trije »S« spreobrnjenja z vero v evangelij.
Čas ki ga živimo in ga nekateri že poimenujejo čas »III.svetovne vojne«, predstavlja neizprosno tiktakanje ure našega minljivega obstoja, ki ga zaznamuje gotova in nepričakovana meja smrti. Vsak od nas čuti izziv, da dan za dnem skrbno izbira smer, ki jo bo dal svojemu edinstvenemu in neponovljivemu življenju, ki se mora poleg smrti kot obzorja soočiti tudi s krhkostjo lastnega fizičnega, psihološkega in duhovnega človeškega stanja. Uveljavljanje naše svobode se izvaja v priložnosti sedanjega trenutka, da ga intenzivno živimo v soočenju s prihodnjimi možnostmi, s seboj pa nosimo prtljago spomina na naše pretekle izkušnje. Pustimo se izzvati s prvimi besedami, ki jih je Jezus izrekel v Markovem evangeliju, in z njegovim prvim dejanjem, ki je bilo klic nekaterih njegovih učencev: ribičev Galilejskega jezera, Petra in Andreja, Jakoba in Janeza.
»Čas se je izpolnil, Božje kraljestvo je blizu« (Mr 1,15a).
Da bi dobro uresničevali svojo svobodo, danes vstali Kristus govori naši vesti in nas prosi, da se zavemo primernega časa: »Čas se je dopolnil« (Mr 1,15a), »kairós« je poln, dopolnjen je! Pomeni, da vsi živimo v »polnosti časa«. To pomeni, da odkar je Božji Sin prevzel naše človeško stanje, zgodovina človeštva in vsega stvarstva ni več preprosto štetje dni, mesecev in let. Ni več samo kronometrično minevanje časa našega življenja, saj vemo, da »oblika tega sveta mine« (1 Kor 7,31b). Vsak trenutek, vsak naš obračunan in minljiv dan je že v celoti zapolnjen z navzočnostjo Jezusa, Božjega Sina. Če je v času misijona Jezusa iz Nazareta v Galileji njegova mimobežna fizična prisotnost pritegnila pozornost in lahko motivirala spremembo življenja v Petru, Andreju, Jakobu in Janezu ter v mnogih drugih je danes živa navzočnost vstalega Kristusa povsod, ni več lokalizirana na robu Galilejskega jezera, ampak jo zagotavlja Sveti Duh, ki živi v vsakem od nas in je prisotna okoli nas. Vse v nas in okoli nas je že »kristjan«, ker Bog Oče kraljuje po Kristusu, ki je mrtev za nas in za naše odrešenje, že vstal in postal središče bivanja vseh bitij, še posebej pa nas ljudi.
Vstali Kristus nam je pravkar oznanil: »Božje kraljestvo je blizu« (Mr 1,15b). Bližina ne pomeni “odsotnosti, ki čaka na skorajšnji prihod”, temveč “prisotnost, ki še ni popolnoma odkrita in še ni popolnoma izkušena”. Zavedajmo se, da smo že tukaj in zdaj pomilovani, napolnjeni z zastonjskostjo Očetove ljubezni in njegove želje po občestvu z vsakim izmed nas, zastonjkostjo, ki jo razodeva celotno Jezusovo zemeljsko poslanstvo, predvsem pa njegova smrt in vstajenje. Da bi odgovorili na izziv, da dan za dnem dobro izbiramo smer našega edinstvenega in neponovljivega življenja, ki se sooča s pragom smrti in ga premaguje v perspektivi večnega življenja občestva, se vstali Kristus predstavlja pred nami kot najvarnejša in bolj obetavna možnost. Zanj, z njim in v njem naše življenje lahko živimo polno v vseh fazah: zdravja in bolezni, blaginje in revščine, počitka in utrujenosti. Od vsakega izmed nas je odvisno, ali bomo uresničili dve zapovedi: »Spreobrnite se in verujte v evangelij« (Mr 1,15c).
»Spreobrni se« (Mk 1,15b): trije »S« spreobrnjenja. »Spreobrniti« lahko pomeni tri medsebojno prepletene izkušnje, tri »S« spreobrnjenja: »takojšnjo spremembo«, »občutek na poti« in »hojo za Jezusom kot enega izmed poklicanih«.
Prvi »S« spreobrnjenja: takojšnji trenutek spremembe.
Nakazuje, da spreobrnjenje ni prelomnica v življenju, ki se zgodi enkrat za vselej. Lahko se tudi zgodi, da naredite radikalne in pomembne odločitve, ki prekinejo s preteklim življenjskim slogom in začnejo novo fazo; a tudi ko se to zgodi, ostane izkušnja za vedno prizadeta in še naprej vpliva na sedanje življenje. Spreobrniti se pomeni zgrabiti sedanji trenutek, »takoj« (Mr 1, 18,20). Vsak dan se odločimo, da ne bomo fosilizirali, da ne bomo postali togi v navadah, ki blokirajo našo človeško in duhovno rast. Vsak dan je lahko priložnost za rast! Naša identiteta kristjanov in kristjank se nenehno razvija, nenehno spreminja. Simon in Andrej sta »takoj zapustila svoje mreže« (Mr 1,18a); Jezus je »takoj poklical Jakoba in Janeza« (Mr 1,20a).
Drugi “S” spreobrnjenja: občutek na poti.
Klic prvih štirih učencev je prizor spreobrnjenja in vse se odvija v gibanju Jezusovega potovanja »šel je ob Galilejskem jezeru« (Mr 1,16). Gibanje se nadaljuje: »Še malo naprej« (Mr 1, 19a). Gibanje Jezusovega potovanja spominja na gibanje preroka Jona, ki je potoval skozi mesto Ninive in oznanjal spreobrnjenje. Jezusov odhod revolucionira življenja Simona in Andreja, Jakoba in Janeza, ujetih v trenutku rutine njihovega vsakdanjega življenja ribičev, ki mečejo mreže sredi jezera ali jih popravljajo na obali. Nenadoma ugotovijo, da hodijo, kar je dobro definirano: to je hoja za Jezusom.
Tretji “S” spreobrnjenja: hoditi za Jezusom, kot je poklican.
Simon in Andrej, ko sta pustila mreže, sta na Jezusov klic, ki jima je rekel: »Pojdita za menoj, naredil vaju bom za ribiča ljudi« (Mr 1,17) »šla za njim« (Mr 1,18a); Jakob in Janez sta »pustila svojega očeta Zebedeja v čolnu z dečki in šla za njim« (Mr 1,20b). Vsaka izbira v vsakdanjem življenju usmerja našo življenjsko pot. Spreobrnjenje pomeni hoditi po Jezusovi poti, je zahtevna izbira, najpomembnejša izbira v življenju. Tega ne počnejo vsi, kljub številnim priložnostim. Tudi če je individualna, je bolj kot »poklicanost« »sopoklicanost«, saj se Jezus na začetku svojega javnega poslanstva odloči, da ne bo ostal sam. Svojo pot želi deliti s skupino učencev. Hoditi za Jezusom je skupna izkušnja: vsaj dva po dva. Nikoli ni samotna, individualna izkušnja. Spreobrnjenje torej pomeni čutiti vso moč, da hodimo po Jezusovih stopinjah v občestvu s tistimi brati in sestrami, ki z nami delijo isto izbiro. Hodimo skupaj in vsaka zgodba o poklicanosti posameznika k hoji za Jezusom bo vedno rezultat tkanja naših skupnih odnosov s tistimi, ki jih je Gospod postavil poleg nas, da živimo v občestvu izkušnjo hoje, ki se igra dan za dnem “verovanja eevangeliju”
»Veruj evangeliju« (Mr 1,15c).
V uboštvu našega človeškega stanja je naš »da« spreobrnjenju, ki ga razumemo kot »takoj se spremeniti«, »občutek na poti« in »hoditi za Jezusom kot poklican«, podprt z molitvijo klica Svetega Duha in z bogastvom daru kvadriformnega evangelija po Mateju, Marku, Luku in Janezu. Beseda »evangelij« pomeni: »dobra novica«. »Verovati evangeliju« pa pomeni najprej sprejeti dobro novico o obstoju vstalega Kristusa v naši osebni zgodovini in v zgodovini človeštva po zaslugi navzočnosti Svetega Duha v nas. Presenečeni nad tem zastonjskim darom, ki je že prisoten v nas in okoli nas, lahko vsak dan začnemo avanturo odkrivanja lepote obličja Očeta, združenega s Sinom v Svetem Duhu, ki nam ga je posredoval Jezus iz Nazareta na naši poti k izpolnjevanju svojega poslanstva v Jeruzalemu.
Dovolimo si zvesto in pozorno poslušati v evangeliju izpričano Jezusovo pričevanje!
Pustimo se izzvati pri razločevanju vrste podob Boga, ki jo imamo v svojih glavah, in kakovosti naših vsakodnevnih odnosov v luči tega, kar Jezus govori in dela, v luči njegovih srečanj, njegovih odločitev, njegovih prednostnih odnosov, njegovih prilikah in njegovih govorih. Avantura spreobrnjenja postane dan za dnem nov začetek vse do praga naše smrti, ko se bo vsakemu izmed nas v občestvu z vsemi svetimi razodela polnost veselja, ker smo se odločili hoditi za Jezusom.
