Življenje je poklicanost
Jezus že od začetka svojega javnega poslanstva okoli sebe gradil skupnost. Možakarje kliče, naj mu sledijo in z njim delijo svojo strast in usodo. To ni le nujno nadaljevanje, ki je namenjeno prinesti neko čast novega gospodarja, pokazati njegovo avtoriteto in modrost. Jezus namesto tega išče pravo občestvo življenja. Zato je še posebej ganljiva izmenjava pogledov med prvima učencema po zgledu Krstnika in galilejskim ‘rabinom’, ki stopi v vodev Jordana. Obrazi se iščejo, pogledi se srečajo, pojavi se želja, zavibrira vprašanje. Iskanje človeka se sreča z iskanjem Boga. Oba iščeta drug drugega. V Jezusu se srečata. Vsekakor. Danes slavimo čudež človeškega življenja. V Jezusu pravzaprav najdeš odgovor in pot do tega, da končno prebiva v miru globoke človeške tesnobe, to je trema vsakega človeka, ki hodi skozi zgodovino v iskanju smisla. V Betlehemskem otroku so bili za vedno prekrižani prostori, ki so ločevali nebesa od zemlje. Toda ta pretresljivi Božji čudež ni dovolj, če ostane daleč od vsakdanje in zelo osebne zgodbe vsakega Božjega otroka.
To je skrivnostni izziv vsakega človeškega življenja, ki je poklicanost.
V poklicanosti vsak moški in vsaka žena odkrijeta, da prihod Boga na svet ni vprašanje, ki bi zanimalo človeštvo nasploh in ki bi ostalo vtisnjeno na straneh same od sebe ločeno od osebne zgodovine. Prihod Boga na svet je namesto tega najpomembnejši dogodek za vsakoga osebno življenje, za moj današnji obstoj. Vsak od nas je vpleten v čudež učlovečenja. Jezus vstopa v naše edinstveno in neponovljivo bivanje, kot si goreče želi, da bi lahko storil z obstojem vsakega človeka, ki se je rodil in se bo rodil na tej zemlji. Samo Bog ve, kako tako dobro obdržati skupaj kot univerzalno in posebno. Samo Bog zna obrniti svoj pogled z enako parajočo nežnostjo na vsakega od svojih otrok in vsakemu dati neizrekljivo izkušnjo, da se počuti edinstvenega in privilegiranega v Božji navzočnosti. Bog me gleda in me prosi, da pogledam Njega! Dano nam je torej v odkritju našega življenja kot poklicanosti, skrivnosti poti, ključ problema in temeljnega kamna. Zakaj sem na svetu? Kaj je smisel mojega obstoja? Od kod prihajam in kam grem? V teh vprašanjih, ki v tisočih tonih in tisočih harmonijah kličejo k nebu, včasih glasno, včasih z bolečino utišano, se izraža vsa žeja po neskončnem, ki prebiva v človekovem srcu. To so sanje o sreči, to je hrepenenje po svobodi, vtisnjeno v nas, ker je ustvarjeno po podobi in podobnosti Svete Trojice.
Tukaj je odgovor: sreča in svoboda sta razmerji, sta vez z učlovečeno Trojico v Jezusu. Bog se je povezal z mojim veseljem in z njim je moje življenje lepo! Samo z Njim! Ne samo, da ni protislovja med mojim spoznanjem in mojo svobodo ter njeno vitalno prisotnostjo v mojem svetu vsakodnevnih odnosov, ampak ravno moj odnos z Jezusom daje globino mojega praznovanja. Živeti življenje kot poklic pomeni odgovoriti na njegov klic, ki me vabi, da tkem vez, gradim intimnost, da bivam v njegovi hiši, ki je njegovo srce, njegovo telo, njegova oseba. Kako zelo se bojimo intimnosti! Koliko spodrsljajev tvegamo, če se vanj najprej ne naseli s svojim ljubečim pogledom in svojim prodornim in zvestim glasom! On je dom, v katerem se gasi naša žeja po ljubezni: po sprejemanju in dajanju. Nič se ne da storiti: ko vstopimo v Jezusovo hišo, ko se vsaj za trenutek ustavimo pri njem v njegovem domu, ga ne moremo več pozabiti. Znamenje ostaja neizbrisno, ne glede na to, koliko se trudimo distancirati od njegovega spomina in vse skupaj zapečatiti. Zato ni druge poti za izpolnitev našega življenja, kot da hodimo po poti Njega, ki nas, ko gleda na nas, prebada z ljubeznijo. Hoditi za Jezusom je lepota življenja, ker ohranja to isto življenje na sledi neskončnega, h kateremu težimo. Izogne se nekakšnim popustom, dvigne nas v višine, spodbudi v višine, ki bolj ustrezajo naši človeški in božji naravi, ranjeni od greha, a nikoli ukročeni. Vsi drugi odnosi postanejo dragulji lepote, če živijo v Njem. Tudi stiske se spremenijo in odrešijo.
Veselja ob srečanju in povezanosti z Jezusom ni mogoče zadržati. Tudi za nas, tako kot zanj, postane življenjska nuja, potreba po resnici, da gradimo skupnosti, iščemo druge, s katerimi bi delili norost ljubezni, pletemo nove intimne vezi občestva. Spreminjajo naš obstoj, prevajajo se v vidne in konkretne spremembe: naše ime se zdaj, tako kot cela naša oseba, vrača v njegovo, vse njegovo, kot pri Simonu Petru in drugih. In ali ni to navsezadnje tisto, kar smo vedno iskali? Ali ni pripadanje tisto, kar smo si želeli? Iskanje vsakega človeka je dokončno zaključeno, ko se brez več odpora in obotavljanja, ‘trdoglavi’ (glej Lk 9,51), odpravimo za Gospodom.
