Družina je Božji načrt za človeka
Zgodba evangelista Mateja 2,13-23 je razdeljena na tri dele: beg svete družine v Egipt (13-15), poboj betlehemskih otrok (16-18), vrnitev v Nazaret (19-23). Liturgija izpusti osrednji del, osredotočena na beg in vrnitev, oba opisana po isti shemi: nastop angela, ki Jožefu zaupa nalogo, izvršitev ukaza, navedba preroka.
Evangelist s podobo vstopa in izstopa iz Egipta ter sklicevanjem na Sveto pismo predstavi Jezusa kot Tistega, ki se vrača po poti ljudstva: Abraham, Jakobovi sinovi in Mojzes so šli v Egipt in od tam nazaj. Ljudstvo prav v tej deželi suženjstva izkusi svoje prenovljeno stanje ljubljenih in osvobojenih otrok, kot oznanja prerok Ozej (»iz Egipta sem poklical svojega sina«); Kristus je Mesija, v katerem se dokončno uresniči dogodek osvoboditve. Da bi se to zgodilo, mora Sin prečkati tudi vode smrti, ne da bi ta imela zadnjo besedo, in njegovo vstajenje bo prihod v obljubljeno deželo božanskega kraljestva, ki ga je prišel uresničiti. Zgodba torej predstavlja izrazito sklicevanje na izraelsko in Jezusovo pasho, pa tudi na našo. Vstop v Egipt za nas pomeni tudi vstop v nekakšno smrt, a ker je Gospod tisti, ki nas tega osvobodi, postane ta izkušnja začetek novega življenja. Pravzaprav je tisto, kar se nam najbolj gnusi in čemur bi se radi izognili, žrtve, odrekanja in ponižanja, tisti Egipt, v katerem lahko v trpljenju vzdignemo svoj krik k Očetu in se spet počutimo kot otroci, ki z zaupanjem pričakujejo njegovo osvoboditev. Vendar, ko smo zdravi, tvegamo, da bi radi ostali brez Gospoda, zadovoljni s svojimi iluzornimi zadovoljstvi. V negotovih situacijah nam le poslušnost Besedi omogoča, da osmislimo svojo duhovno smrt. Jožef je ponovno predstavljen kot vzor pokorščine, ki je predstavljen kot varuh življenja; iz njegovega pričevanja namreč izhaja, da nas samo poslušnost Božjemu načrtu naredi za pristne pospeševalce življenja, ker sicer delujemo samo po instinktu, ne da bi svoj obstoj in obstoj ljudi, ki so nam zaupani, usmerili v Božjo obljubo.
To je velik izziv za današnje družine: dati prednost Božjemu načrtu in ne potrebam, ki jih povzroča on zahteva današnja miselnost. Sveta družina ostane priseljena v tujo deželo za nedoločen čas, skoraj kot da bi to pomenilo, da moramo potrpežljivo čakati na Božje čase odrešenja in ne na naše, ki so na splošno prenagljeni in lahko vodijo do prezgodnjih in kontraproduktivnih odločitev. Ta vidik je zelo moderen, saj se po njem zgledujejo družine, ki so se bile prisiljene izseliti. Naj se čuti razumevanje in podporo Jezusa, Jožefa in Marije do naših tujih bratov. Ta »tujost« mora ostati kot trajno stanje človeka vere, nenehno poklicanega, da izstopi iz sebe, da bi dosegel občestvo z Drugim in z drugim z obrazom, podobnim mojemu; je tudi nujen pogoj za vsako družinsko enoto, v kateri morajo posamezni člani vzeti sposobnost doseganja drugih kot prvi temeljni izziv. Nato sledi nadaljnji izziv prepoznavanja in soočanja z nevarnostmi, ki ogrožajo življenje in ljubezen družine; tretji izziv pa je v tem, da znamo prepoznati znamenja, ki nakazujejo novo obdobje življenja v popolnem Božjem gospostvu.
Jožef sprejme vse tri izzive in to vero podeli svoji družini. Njegova dvojna pokorščina božanskemu glasniku se izraža v ponavljanju istih glagolov in predmetov obakrat: »vstal je … vzel otroka in mater«. V teh formulacijah opazimo prvi pomemben vidik, in sicer teološki pomen izrazov, ki omenjajo glagol vstajenja in soprisotnost otroka in matere, vedno skupaj, kot da bi rekli, da kdor daje prostor Jezusu in Mariji v življenju je prepričan, da bo vstal od smrti, ki jo prinaša bivanje na tem svetu. Spet opazujemo, kako nas ponavljanje istih dejanj in subjektov opominja na dejstvo, da je svetost družine zgrajena v običajnih stvareh, ki se morda zdijo banalne, a doživete vsak dan bolj zavestno in globlje nam omogočajo, da v prisotnosti skrivnosti, zaradi česar družina ni samo maternica, v kateri se poraja življenje, ampak zibelka, v kateri se ljubezen nenehno razmišlja, živi in služi.
