Biti v veselju = biti sam
Tretja adventna nedelja vabi v veselje, ko se bliža veliki dan: Luč sveta se prikaže v telesu nemočnega otroka. Janeza Krstnika in njegovo pričevanje sta potrebna, da ne bi napačno predstavili pomena tega veselja. Njegova služba je morala ustvariti posebno vzdušje pričakovanja, ki je v Jeruzalemu povzročilo veliko zaskrbljenost. Zaradi tega so poslali kvalificirane odposlance, da bi ga zaslišali (Jn 1,19). Zelo zanimiva stvar: evangelist Janez ugotavlja, da je Krstnik priznal in ni zatajil (Jn 1,20). Toda ko se sooči s tremi vprašanji o njegovi identiteti, se njegovo priznanje spremeni v trojno zanikanje. Kot da bi nam evangelij namigoval, da avtentična priča ni tisti, ki se predstavlja, ampak človek, ki najprej dobro ve, kdo ni.
V zvezi s tem naj na kratko omenim znanega pričevalca vere: p. Emiliana Tardifa. Znana javna osebnost zaradi zdravilne karizme, ki je spremljala njegovo duhovniško službo, se na večkratna vprašanja cerkvenih dostojanstvenikov, laikov in novinarjev p. Emiliano nikoli ni izogibal. In nikoli mu ni bilo mogoče spraviti iz ust, da je nekako dosegel čudeže, ki so se zgodili med njegovim pridiganjem. »Nisem jaz tisti, ki delam, Jezus je tisti, ki še naprej prehaja in zdravi med svojim ljudstvom« – je vedno ponavljal, potem pa pogosto dodal: »Jaz sem samo osel, ki pelje Jezusa, kamor hoče«. Podoba, ki je nisem nikoli pozabil in ki me je duhovno vodila k gojenju iste želje.
Janez zanika, da je dolgo pričakovani Mesija, zanika, da je Elija, ki bi se po običajnem verskem čutu Izraela moral vrniti v življenje pred svojim prihodom; celo zanika, da je prerok, ko se je k njemu v puščavi zgrinjalo celotno ljudstvo, ker so bili prepričani, da je prerok. Evo, kaj nam o veselju pove Krstnikovo pričevanje. Ne morete vstopiti v pravo veselje, če vas skrbi lastna podoba, če iščete soglasje med ljudmi, če iščete in promovirate svojo kariero, če poskušate graditi svoj projekt; z eno besedo, če iščeš in postavljaš sebe v središče. Paradoksalna resnica: tisti, ki tako hodijo, končajo v življenju, ne da bi več vedeli, kdo so. Človek se ne more niti dati niti uresničiti samega sebe s svojo močjo.
Kaj praviš sam o sebi (Jn 1,22)? Vendar Janez daje nepričakovan odgovor. On je razodetje tistega, ki človeku daje pravo identiteto. Njegov odgovor na pereče vprašanje jeruzalemskih poslancev se vedno nanaša na Boga in na poklic/poslanstvo, ki mu je bilo dano. In to kaže, da je bil Janezov edini poklic biti to, zaradi česar je prišel na svet. To pomeni, da se je človek osredotočil na to, da živi tisto poslanstvo, ki ga je goreče čutil v srcu: biti glas besede, ki ni njegova, biti na voljo za projekt, večji od njegovega, biti v službi ljudstva, ki bo pripravljen sprejeti Nekoga, ki je večji od sebe (Jn 1,27). Nekdo, ki je že prisoten, a ga ne poznate (Jn 1,26). Pot do veselja je lahko le sprejem Boga v zgodbo, ki jo piše z menoj in v meni. Kot spominja papež Frančišek v prvi apostolski spodbudi o veselju, poslanstvo v srcu ljudi ni del mojega življenja ali okras, ki bi ga lahko odstranil, ni privesek ali trenutek v svojem obstoju. To je nekaj, česar ne morem izkoreniniti iz svojega bitja, če se ne želim uničiti. Jaz sem poslanstvo na tej zemlji in zato sem na tem svetu (papež Frančišek, Evangelii gaudium, št. 273)
Za sklep: ali želite vstopiti v Božje veselje, pravo veselje, tisto, ki ne razočara? Zasedeni ste in skrbite za svojo poklicanost/poslanstvo. Na dolgi rok nam bo to, da bomo ljubljeni in v službi načrta, ki je večji od nas, omogočilo vstopiti v samo Božje veselje, v samo skrivnost življenja. Janez je razumel, da je veselje doseženo v odkritju, da smo prisotni in dragoceni v tem načrtu, pa tudi v pripravljenosti, da se odmaknemo in prepustimo drugim, da naredijo to kar mio ne zmoremo. Zaradi tega je lahko kot zadnje pričevanje rekel: kdor ima nevesto, je ženin; toda ženinov prijatelj, ki je navzoč in ga posluša, se veseli ženinovega glasu. Zdaj je to moje veselje popolno. On mora rasti, jaz pa se manjšati (Jn 3,29-30). Le izkustvo Božje ljubezni in naš odgovor na to ljubezen nam lahko da vedeti, kdo smo, kakšna je naša resnična identiteta. Vse drugo je navadna navlaka.
