Zadnji dan nam bodo sodili po ljubezni
Zadnjo nedeljo bogoslužnega leta Cerkev obhaja kraljevanje in gospostvo našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki se razteza na vsakega človeka, na Cerkev, na človeštvo, na vse stvarstvo. On je Alfa in Omega, začetek in konec, luč in življenje. Jezus pred Pilatom razglasi, da je kralj, medtem ko je bežal pred množico, ki ga je iskala, da bi ga razglasila za kralja. Njegovo kraljestvo ni po takratnem ali današnjem vzoru: ni prišel tiranizirat, nalagat davkov, ampak služit, dati svoje življenje za vse. Zato je njegovo kraljevanje predstavljeno kot skrb dobrega pastirja, ki išče svoje ovce in skrbi zanje. Sam vodi svoje ovce čez travnate pašnike in v mirne vode; njegova palica daje varnost in tolažbo, tudi če moramo iti skozi temno dolino trpljenja, osamljenosti, tesnobe, bolezni, starosti, celo smrti. Gre iskat izgubljeno ovco, ker mu je mar za usodo vsakega človeka, še posebej, če je ponižen, ubog, grešen. Ko z zaupanjem in veseljem ponavljamo psalmistove besede: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka«, se zaupajmo varnim in močnim rokam ter srcu, polnemu ljubezni tega pastirja. Njegovo zemeljsko življenje je bilo zaznamovano s skrbjo, z ljubeznijo in to zahteva tudi od nas, ki se imenujemo njegovi “sledilci”, njegovi učenci. Gospod je z nami ne samo v tem zemeljskem življenju, ampak za vedno, ker je on, ki je »prvina izmed umrlih, vstal od mrtvih« (prim. 1 Kor 15,20). Gospoda Jezusa, ponižanega do smrti, je Oče poveličal in bo prišel, se razodel kot Gospod in kot sodnik ob koncu časov in njegova sodba se bo osredotočala na ljubezen. Sveti Janez od Križa je rekel, da bomo ob koncu časov sojeni po ljubezni. Ne na abstraktni, čustveni ljubezni, ampak na konkretni ljubezni, ki se prevede v kruh, vodo, obleko, ob prisotnosti solidarnosti s tistimi, ki so v stiski.
Jezus z uporabo podobe preroka EzekiJela pravi, da bo Sin človekov »ločil enega od drugega, kakor pastir loči ovce od kozlov, in bo postavil ovce na svojo desnico in kozle na svojo levico«. Ta sodba pa se ne zgodi na koncu sojenja: tukaj je predstavljena le obsodba, saj je celotno naše življenje kraj prav posebnega “sojenja”. Evangelist ugotavlja, da prvemu, opredeljenemu kot »Pridi, blagoslovljen mojega Očeta«, Kralj/Sin človekov daje Kraljestvo v dediščino s to motivacijo: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in sem dal si mi piti, tujec sem bil in si me sprejel, nag in si me oblekel, bolan in si me obiskal, v ječi sem bil in si me obiskal.” Za to, da tega ne stori drugim, je pridržana nasprotna usoda.
Merilo te ločitve ni sestavljeno iz moralnih ali teoloških vprašanj: ne, odrešenje je preprosto odvisno od tega, ali smo služili našim bratom in sestram ali ne, od odnosov občestva s tistimi, ki smo jih bili pripravljeni srečati na svoji poti. In presenetljivo je začudenje, ki ga izražajo tisti, na katere se obrača Sin človekov: »ko smo te videli lačnega in smo ti dali (ali ti nismo dali) jesti, ali si bil žejen in smo ti dali ( ali vam nismo dali) dali) piti? Kdaj smo te kdaj videli tujca in te (ali pa te nismo) sprejeli, ali nagega in te (ali te nismo) oblekli? Kdaj smo te kdaj videli bolnega ali v ječi in te prišli (ali ne prišli) obiskat?«, ki mu je sledil odločen odgovor: »Resnično, povem ti: vse, kar si storil (ne) enemu od teh mlajših bratov moj, naredil si (nisi naredil) meni.” No ja, Jezus Kristus se je hotel poistovetiti z ubogimi, ki nimajo tistega, kar je potrebno za dostojno življenje (prim. 2Kor 8,9); s tistimi, ki jih tlači krivica, ki vlada na zemlji…: tisti, ki služijo ubogim, služijo Kristusu, tega nikoli ne pozabimo! Zadnji dan bodo vsi, kristjani in nekristjani, sojeni po ljubezni in od nas ne bo zahtevano nič drugega kot da damo račun za ljubeče služenje, ki smo ga vsak dan izvajali do naših bratov, zlasti do tistih, ki so najbolj potrebni. In tako bo sodba razkrila globoko resnico našega vsakdanjega življenja, ne glede na to, ali živimo ljubezen tukaj in zdaj: »Naučimo se torej premišljevati tako veliko skrivnost in služiti Kristusu, kakor on hoče, da bi se njemu služilo« (sv. Janez Krizostom).
