Čujmo in pojdimo Gospodu naproti
Bližamo se koncu tega bogoslužnega leta in v zadnjih nedeljah bomo prisluhnili trem prilikam iz 25. poglavja Matejevega evangelija, ki zaključujejo Jezusov eshatološki govor in nas vabijo k budnosti v pričakovanju Gospoda, ki prihaja in bo prišel. Danes poslušamo priliko o ženinu, ki počasi prihaja, in o desetih devicah, ki so bile poklicane, da ga čakajo.
Gospod Jezus je mesijanski ženin (prim. Mt 9,15; Ef 5,31-32), ki je prišel skleniti novo in večno zavezništvo Boga z vsem človeštvom v ljubezni in zvestobi (prim. Oz 2,21-22). Potem ko je bil z vsem svojim obstojem pripovedoval Boga, je bil Jezus »odvzet« (prim. Mt 9,15) svojim sledilcem na nasilen način, je doživel krivično in sramotno smrt na križu: Oče pa ga je poklical nazaj iz mrtev, z vstajenjem zapečatil ljubezen, ki jo je doživel. No, v neomajnem upanju na vstajenje je Jezus predvidel in obljubil svojim učencem svoj prihod kot dokončnega moža ob koncu časov, pri čemer je izjavil, da točnega časa tega dogodka ne poznajo ne angeli ne celo Sin, ampak samo po Očetu (prim. Mt 25,36). Pred to veliko skrivnostjo ne smemo postati malodušni ali zapasti v cinizem, ampak ubogati natančno Jezusovo zapoved: »Bodite budni torej, ker ne veste, kateri dan pride vaš Gospod« (prim. Mt 24,42).
Naša prispodoba je ravno v tem. Deset devic, podoba Cerkve, poklicanih, da se predstavijo Kristusu kot čista devica (prim. 2 Kor 11,2), vzamejo svetilke in gredo naproti ženinu, ki prihaja na praznovanje večne poroke z vsem človeštvom. Jezus takoj določi, da jih je pet nespametnih in pet modrih, bistrih: prve so vzeli s seboj olje, da so v pričakovanju dolgega čakanja znova prižgale ogenj v svetilkah, druge tega niso storile. “Ker je ženin zamujal, so vsi zadremali in zaspali.” Težko je ostati čuječ, biti nenehno napet za srečanje z Gospodom, zato Jezus vztraja pri dejstvu, da je spanje skupno vsem devicam: in kdo od nas lahko reče, da ne gremo skozi ure in dneve pozabe prihoda gospoda? Resnično nihče ni izvzet iz tega tveganja!
Pravzaprav, ko noč prebode krik: «Tukaj je ženin! Pojdite mu naproti!«, se vse device zbudijo, kakor so zaspale, in pripravijo svetilke. Potem nespametne – so podoba tistih, ki svojega življenja niso živeli osredotočeni na večno, ampak na minljivo -, ko vidijo, da njihove svetilke ugašajo, začnejo prositi modre za olje, a slišijo zavrnitev. .: »Ne, da ne pošlo nam in vam…«. Sebičnost? Pomanjkanje dobrodelnosti? Ne, preprosto imaš to olje v sebi ali pa ga nihče ne more zahtevati od drugih: je olje želje po srečanju z Gospodom, je olje vere. Toda prilika ima pomen za nas kristjane. Pravzaprav se lahko zmotimo, ko mislimo, da ko se lučka prižge, se vse prižge samodejno in brez napora. Ne, ne gre! Jezus nam jasno pove, da lahko svetilke ugasnejo. Torej, kaj naj storimo? Moramo “biti previdni”. To pomeni, da moramo nenehno dolivati olje v svojo svetilko, nenehno moramo obnavljati svoj da Gospodu, moramo se pustiti voditi Svetemu Duhu.
Zato je tako ob dobrih kot slabih dnevih, med budnostjo in spanjem, naša odgovornost obnoviti zaloge tega olja, da naše srce gori od želje po srečanju z Ženinom. V zmožnosti ohranjanja te želje, kot da je danes zadnja sodba, to je, ali naj nas Gospod prepozna ali ne, ko pride ob koncu časov.V tem času, ki poteka od vstajenja Gospoda Jezusa do njegovega prihoda v slavi, je krik Cerkve krik neveste, ki skupaj z Duhom kliče: »Pridi, Gospod Jezus! Maranatha!” (prim. Raz 22,17,20; 1 Kor 16,22). In vsak kristjan, ko sliši ta vzklik, naj odgovori z vsem srcem, razumom in močjo: »Pridi!«, vedoč, da je goreča želja po Gospodovem prihodu že tukaj in zdaj prvi sad občestva z ki živi in kraljuje z Očetom in Svetim Duhom na veke vekov. Amen.
