Ljubezen je ljubezen
»Ljubezen je ljubezen« je slogan, ki se danes pogosto uporablja pri obravnavi različnih vprašanj v zvezi z civilnimi zvezami, homoseksualnimi zvezami, sobivanjem in spolnostjo na splošno. »Ljubezen je ljubezen«, torej je vse pozitivno, ko se rodi iz ljubezni. Za mnoge pa je to znak popolnega relativizma, kot da je vse v redu brez pravil in vrednot. Je res tako?
Drug rek, ki se pogosto citira v teh situacijah in ima zelo globoke korenine v krščanski misli, je “ljubi in delaj, kar hočeš”. To je izraz, ki ga je uporabil sveti Avguštin, veliki oče Cerkve, ki je živel med 4. in 5. stoletjem, v komentarju pisma svetega Janeza apostola. Izraz je del mnogo bolj zapletenega diskurza, v katerem Avguštin pravi, da je ljubezen prava gonilna sila vsakega dejanja. Za kar koli se človek odloči, ga vodi ljubezen. Problem je, kaj človek ljubi: sebe, materialne stvari ali Boga? In ali so si te ljubezni nasprotne? Sveti Avguštin piše: »Zato se ti enkrat za vselej predlaga kratka zapoved: ljubi in delaj, kar hočeš. Če molčiš, molči iz ljubezni: če govoriš, govori iz ljubezni; če popravljaš, popravljaj iz ljubezni; če odpuščaš, odpuščaj iz ljubezni. Naj bo korenina ljubezni v tebi; in iz tega korena ne more izhajati nič drugega kot dobro…« (»In epistolam Ioannis ad Parthos«, govor VII, 8)
Nekega dne so Jezusu postavili vprašanje, ki je bilo takrat za Jude vprašanje vprašanj. Katero je med vsemi stotinami verskih in življenjskih pravil najpomembnejše, ki jih vse drži skupaj? Katera je »velika« zapoved med vsemi zapovedmi? Jezusa, kot pravi evangelist, postavljajo na preizkušnjo njegovi nasprotniki, a če dobro pomislimo, je to preizkušnja, na katero postavljamo svojo vero tudi sami, ko se sprašujemo »kaj pa je smisel verovati?« Kaj pomenijo vsa moralna in verska pravila, ki jih imamo in se nam velikokrat zdijo skoraj absurdna in v nasprotju s tem, kar si v resnici želimo za svojo srečo?”. V nas je mali »doktor prava«, ki dvomi o Jezusu, ki ga imamo v sebi, in ga sprašuje, kaj je smisel naše vere. Odgovor je presenetljivo preprost in neposreden: glavna zapoved, ki drži skupaj celotno življenje vere z njenimi pravili, obredi in moralo, je ljubezen. Ljubiti Boga in druge kot samega sebe drži vse skupaj in daje smer, h kateri je treba usmeriti pot. Ljubiti Boga najprej, ljubiti to, kar je ustvaril, ljubiti njegove besede v Svetem pismu, ljubiti to, kar nam predlaga v naši vesti, vse to napolni stvari, ki jih počnemo, s pomenom. Da bi dal večjo konkretnost zapovedi (ljubezni do Boga), ki bi tvegala, da bi bila zelo teoretična, jo Jezus združi z zapovedjo, za katero pravi, da je »podobna«, tj. enake narave, ki jo spominja na konkreten način in je ljubiti bližnjega do te mere, kot ljubimo sebe. Ljubezen je obzorje, h kateremu stremimo, ne kot zapoved, ki nas z bolečino kazni “sili” v stvari, ki jih ne želimo, ampak je “nuja”, ki smo jo zapisali v sebi. Z ljubeznijo gre vse, kar naredimo ali ne naredimo, vsako žrtvovanje in predanost ter vsak odnos, ki se ga lotimo, v pravo smer.
»Ljubezen je ljubezen« je načelo, ki velja tudi za Boga, ki je, kot nas spominja Sveto pismo, Ljubezen. Bog je Ljubezen in zato je vse, kar je ljubezen, lahko le dobra stvar. Ljubiti najprej Boga, torej ne sebe in še manj materialne stvari, nam pomaga, da smer ljubezni držimo visoko in ne zaprti vase (sebičnost) in stvari (pohlep). Ljubiti Boga pomeni ljubiti velike stvari v življenju, ideale, univerzalno bratstvo, dobrodelnost za vse, mir. Ljubezen do bližnjega s tem zelo širokim obzorjem, ki je Bog, nas nato vodi, da presežemo strahove in zaprtja. V tem težkem obdobju za vse moramo resnično dvigniti svoj pogled in svojo ljubezen ter pogledati onkraj omejitev in težav. V drugem bratu in sestri moramo ljubiti Boga in v tej vzvišeni ljubezni biti sposobni tudi tiste žrtve, ki so v korist vsem.
“Ljubezen je ljubezen”, Bog je ljubezen, in če ljubiš kot Bog, potem boš naredil vse, kar želiš, in vedno bo dobro.
