Verniki ali akterji v veri?
Na moji življenjski poti je bil trenutek, okoli 18. leta, ko sem bila na tem, da uberem čisto drugačno pot od sedanje. Bil sem v zadnjih letnikih srednje šole in moral sem se resno začeti odločati o študiju in s tem tudi o delovni prihodnosti. Očitno sem čutil, da mora odražati moje strasti in sposobnosti, za katere sem menil, da jih lahko bolje razvijem, zato sem se skoraj odločil, da se lotim študija, na Akademiji za gledališče, saj je svet scenografije poseben, tako gledališki kot filmski. Svet odrske fikcije je res čudovit, saj omogoča poigravanje z zgodbami in liki, poustvarjanje okolij in situacij, ki so lahko zelo blizu resničnosti, skoraj kot da se zdijo resnične, ali zelo oddaljene in neverjetne, ki so v resnici nemogoče. In tako v gledališki fikciji in morda še z večjo verodostojnostjo v kinematografski vidimo igralce, ki se gibljejo v zgodbah, okoljih in kostumih, ki simulirajo nekaj, kar v resnici ni resničnost, a kar s to fikcijo prijetno »prevara« gledalce, za katere se zavedajo, da so “prevarani” za čas trajanja fikcije. Samo božja pota niso naša pota in sanjarjenje o tem me je minilo.
V nedeljski evangeljski zgodbi se nadaljuje spopad med Jezusom in njegovimi nasprotniki, ki večinoma pripadajo verski kasti njegovega časa. Jezus uporablja zelo močno besedo s tistimi, ki ga sprašujejo. Pravzaprav jih imenuje “hinavci”, ko se obračajo k njemu s pohvalnimi izrazi (“Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in po resnici učiš božjo pot …”), pretvarjajoč se, da se želijo učiti od njega. medtem ko v resnici nosijo masko (kot v grškem gledališču), da ga zavedejo in najdejo razloge, da ga obsojajo. Beseda “hinavec” izhaja iz grškega izraza, ki se dobesedno nanaša na igralca (“ypokrites”), ki je v starih časih, kot je danes, tisti, ki igra del zgodbe, ki ni resnična in je včasih zelo oddaljena od igralčeve lastne realnosti. Za Jezusa je glavna težava tistih, ki ga nagovarjajo tudi s pozitivnimi besedami in hvalo, ta, da v resnici igrajo vlogo pravih komikov.
Vprašanje, zaradi katerega je Jezus zaslišan, se nanaša na davek, ki ga je treba plačati rimskemu okupatorju. Jezus se znajde v središču spora, ki je podžgal duše Izraelcev. Bili so tisti, ki so se prilagajali Rimu, ki je vladal ozemlju izraelskega ljudstva, in tisti, ki so temu močno nasprotovali tako iz nacionalističnih kot verskih razlogov. Upoštevati je treba, da so si v tistem času različni cesarji in kralji lastili božansko pravico, zato je na nek način priznati (tudi s plačilom davka) to moč pomenilo postaviti pravega Boga v ozadje.
Z znamenitim izrekom »dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega«, želi jasno povedati, da je vsaka človeška oblast (tako tista legitimna kot tista, ki jo zaseda kot zavojevalec) vedno in v vsakem primeru manj kot Bog. Vsaka moč, ki se ji nekdo obrne in podredi, nikoli ne more biti postavljena na isto raven kot vez in poslušnost, ki ju je treba dati Bogu. In ne kateremu koli “bogu”, ampak Bogu Očetu, kot je Jezus pričal.
Jezusova gesta je pomembna za razlago vsega tega. Jezus prosi za rimski kovanec s podobo Cezarja Avgusta. Kovanec označuje obraz tistega, ki ima v tistem trenutku človeško moč, s pravicami in krivicami, s katerim se moramo navezati. Ustanovljena oblast je postavila svoj obraz na kovanec, da bi ponovno pokazala, kdo je glavni v družbenem življenju. Toda Bog je postavil svoj obraz tudi na neko drugo dragocenost, da bi bilo jasno, koga še bolj ubogati. Ta »božji kovanec« smo mi, »božji kovanec« je vsak človek. Jezus ima v roki kovanec trenutnega cesarja in ga vabi, naj mu da, kar je njegovega, toda Jezus je v svojem obrazu vtisnil sam obraz Boga Očeta, ki mu mora človek dati vsega sebe nad vsako drugo poslušnostjo. Moj obraz, obraz mojih bratov in sester, obraz ubogih in tistih v stiski, vsi ti obrazi nosijo Božjo podobo. Zato moram paziti, da Bogu darujem sebe, brata in sestro, revni in bogati. In božji obraz ni maska za fikcijo, ampak moja najgloblja in najbolj resnična resničnost.
Lahko pa se zgodi, da v resnici doživljam božji obraz na svojem le kot začasno masko, kot kratkotrajno predstavo v nekem verskem trenutku, ne pa kot pravo in vsakodnevno identiteto. Kot vernik se torej lahko znajdem kot akter v vrtincu vere, morda celo tako dober, da se prepričam, da je res, a v resnici ne traja dolgo.
Tista beseda »hinavec«, ki jo Jezus odkrito izreče svojim nasprotnikom, postane zame budnica, budnica tudi v teh časih, ki so tako težki za vse, za celotno človeštvo, ki živi pod pokrovom jedrske nevarnosti. Kajti Cerkev in svet danes bolj kot kadarkoli ne potrebujeta »akterjev vere«, ampak prave vernike, ki ne oznanjajo evangelija, ampak ga vsak dan živijo.
