Izbira je naša!
Nekega dne je neka starejša gospa, ki sem jo poznal, prejela povabilo – povsem nepričakovano – za sodelovanje na pomembnem banketu. Če se prav spomnim, je bila to gala večerja z gosti določenega ranga (tudi slavnimi) za dobrodelno prireditev. Ni treba posebej poudarjati, da so bila njena čustva ogromna: lokacija je bila starodavna palača, ki jo je že leta poskušala obiskati, čeprav je živela v bližini, med gosti večera pa je bil tudi slavni televizijski voditelj, nad katerim je bila strastna oboževalka. Ideja, da bi se lahko skupaj z njim fotografirala in od njega prejela avtogram z osebnim posvetilom, je v njej vzbudila takšno navdušenje, da ni minil dan, ko ne bi povedala tistim, ki so jo srečali na ulici, da se bo čez nekaj tednov udeležil tega dogodka. Kot pravijo, »ni mogla biti več v svoji koži«: in pravzaprav jo je najbolj skrbela prav »koža« oziroma kakšen »make up« bo morala nositi na gala banketu. Kar zadeva “frizuro in ličenje”, se je počutila povsem sproščeno, saj se je zaupala strokovnim rokam frizerja in kozmetičarke, s katerima je ves teden preživela dobršen del svojega prostega časa. Najbolj pa jo je skrbela obleka: dolga ali kratka obleka, večerna ali preprosta, umirjena ali prefinjena, kos visoke mode ali kupljena v mestnem butiku, vpadljiva ali neopažena … dogodek je bil zakoličen sredi sezone, torej… odprite se nebesa! Lahka ali težka, zakrita ali nepokrita, prosojna ali skromna, izzivalna (kljub 70-im letom) ali skrhana… pomoč! Srečanje z njo v vasi je bila tragedija za vsakogar, še posebej pa za sogovornike, ki so komaj čakali na usodni dan te pojedine, da se končno konča vsakdanja muka, od katere vam bom prihranil razprave o obutvi in dodatkih. … Vsi so upali, da bo najbolj znana “samska” (uporabimo ta evfemizem) v državi čim prej prepoznala njen idealen videz za tisti večer.
Morala zgodbe: neodločnost in tesnoba sta bili tako veliki, da sta jo premagali, do te mere, da se je odločila … zavrniti povabilo, ker ni vedela, kaj naj obleče in zato ni želela delati se norca iz sebe! Seveda smo v tem primeru zelo blizu patologiji: a ta skrb, povezana z obleko, je v osnovi pomenila eno stvar, in sicer, da je bil tisti dogodek zanjo tako pomemben in da je bilo to povabilo tako nepričakovano, da se zagotovo ni mogla predstaviti z neprimerno obleko. “Ne bi spoštovail dogodek in tiste, ki so me povabili,” je utemeljila zavrnitev povabila. In ni šlo za formalnost ali bonton, temveč za pomembnost dogodka, dogodka, na katerega ne bi smeli iti nepripravljeni ali celo improvizirati, kar meji na nespoštljivost in prezir do gostitelja.
Poleg tega zagotovo ne moremo misliti, da je Bog udeležbo na banketu Kraljestva predvsem vprašanje bontona ali formalnosti, če se odloči, da bo gosta izgnal iz sobe brez njegove praznične obleke: namesto tega postavlja to za vprašanje spoštovanja in dostojanstva in resen odziv na povabilo, katerega tema je bila prav gotovo ta večerja na nepričakovan na povsem nezaslužen način. Gorje vam, če mislite, da Bog nekoga izloči iz Kraljestva samo zato, ker »ni videti dobro«, pozoren na videz in na zunaj. Prav zares: prav zato, ker Bog gleda v srce, sluti razloge za nekatera vedenja in določene drže, pri čemer odčitava najresničnejše in najgloblje namene, tudi tistih, ki mu skušajo »pametovati«.
Kdo ve, koliko vprašanj se vrti po naših glavah…»Ali smo vsi predmet Božjega odrešenja?«. Vsekakor. “Ampak res vsi?”. Da vsi. “Toda ali ni nevarnosti, da se bo, ko boste vabilo odprli, pojavil nekdo, ki ga ni vreden?”. No, če to postavimo na raven dostojanstva ali zaslug, potem ni več nihče rešen, še najmanj pa gostje prve ure, tisti dobri, vrhunski, ki ne le odklonijo povabilo, ampak celo burno odreagiarjo, ker je Bog v njihovih mislih tako na zadnjem mestu, da ga raje izločijo iz svojega življenja. Kar seveda ni brez posledic, glede na reakcijo kralja, ki jih je povabil: a to so božje odločitve, o katerih ne sodimo mi. Dovolj je, da pomislimo, da nas Bog vse vabi na gostijo odrešenja; in če bi sploh mislili, da njegova odrešitev ostane brez učinka, če odgovorimo z ne, se močno motimo, saj gre iskat drobce človeštva, da jih reši »na križiščih ulic«, na eksistencialnem obrobju človeštva, na mejah človeškega in potiska največje možno število ljudi, da vstopijo v njegovo Kraljestvo, vse, vse, »slabe in dobre« (da, s tem vrstnim redom, skoraj tako, kot če bi rekli najprej slabi in nato dobri), ker odrešitev Boga zagotovo ne moremo ponižati z našim zavračanjem.
“Torej Bog rešuje vse?” Ja, Bog rešuje vse. Oziroma: vsakomur daje možnost, da se reši, ne glede na naše zasluge in dostojanstvo. Toda ko smo se odločili, da bomo sodelovali na banketu odrešenja, ne moremo več ostati “tiho”: reči moramo da in se pred njim postaviti v najlepši obleki, ne ko maša dama iz zgodbe, ki se je na koncu odločila, da zavrne povabilo na gala banket, ampak moramo biti del tistih, ki v življenju opravljajo dobra dela ljubezni do naših bratov, to je najboljši način, da pokažemo Bogu, da verujemo v njegovo odrešenje, da nam je mar zanj in mu izkazujemo dolžno spoštovanje. Sicer pa nas nihče ne sili, da sprejmemo vstop na gostijo življenja: kajti na koncu, ne glede na to, kako dramatičen je izid, je najlepše pri vsem tem to, da nam Bog pusti svobodno izbiro. Vabilo je sedaj v naših rokah.
