DVA SINOVA
Evangelij nam predstavi priliko o dveh sinovih, poslanih delat v vinograd. Smo v poglavju. 21 Matejevega evangelija, zgrajena med veselo dobrodošlico, ki so jo učenci namenili Jezusovemu vstopu v Jeruzalem, ter polemiko z velikimi duhovniki in drugimi verskimi avtoritetami. Z današnjim besedilom smo še vedno na temi poziva k delu v vinogradu, tako kot prejšnjo in prihodnjo nedeljo, seveda vsakič z drugačnimi odtenki.
Sin, pojdi danes delat v vinograd = to ni suženjski ukaz, ampak povabilo, naslovljeno na sina, ki je kot tak poslan v vinograd. Poudarek na današnjem dnevu je vredno razumeti, ker se nanaša na pomembnost sedanjega časa, edinega, ki je na voljo, dobrega trenutka: če bi danes poslušali njegov glas! (Ps 95,7; prim. Heb 4,8). V svetopisemskem izročilu je podoba vinograda zelo pomembna, saj je simbol božjega ljudstva.
Prvi sin: Nočem. Potem pa se je skesal, in je šel = ta prva vprašana oseba je najstarejši sin in bi moral biti tisti, ki je najbolj povezan s svojim očetom. In namesto tega povabilo kategorično zavrne: Nočem. Potem pa se v njem zgodi nekaj, kar ga pripelje do popolne spremembe smeri in kar lahko opišemo z eno besedo: skesal se je. Zanimivo je, da je na mestu prvega sina tisti, ki je najbolj oddaljen od očeta. Poslušalec, ki se po religioznosti počuti »prvega«, bo morda nekoliko zmeden.
Obrnil se je k drugemu in rekel isto. In je odgovoril: »Ja,grem«, vendar ni šel = oče pokliče torej vse svoje otroke. Ta drugi mu ugodi z besedami, potem pa ne uboga. Do očeta ima pokorniški, a ne iskren odnos. Malo podobno tistim, ki jih Jezus svari: ne pride v nebeško kraljestvo vsak, kdor me kliče Gospod Gospod, ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta… (Mt 7,21). Kdo od obeh je izpolnil očetovo voljo? Odgovorili so: Prvi = vprašanje povezuje in krepi tisto, ki ga je Gospod postavil na začetku: Kaj se vam zdi? In odgovor je enostaven, očiten. Tako je Jezus skozi preprosto in kratko prispodobo v svojih sogovornikih, ki so – spomnimo – voditelji ljudstva, vzbudil presojo in zdaj lahko iz izmišljene zgodbe preide v resničnost.
Jezus jim je rekel: »Resnično vam povem: cestninarji in vlačuge vas prehitevajo v božje kraljestvo, kajti Janez je prišel k vam na pot pravičnosti, pa mu niste verjeli; namesto tega so mu verjeli cestninarji in prostitutke. Ti si, nasprotno, videl te stvari, potem pa se nisi niti toliko pokesal, da bi mu verjel« = Gospod avtoritativno ponuja pravo branje situacije. Cestninarji in prostitutke, torej grešniki, tisti, ki so na napačni strani, so na voljo za spreobrnjenje, medtem ko duhovniki, pismouki in farizeji, torej tisti, ki se imajo za pravične, niso na voljo. Ali je bil Janez poslan, da navdihne spreobrnjenje in kdo mu je verjel – tisti, ki so stigmatizirani kot grešniki. Namesto tega se voditelji niso odpovedali svoji domnevi pravičnosti. Zato jim Jezus pove, da so cestninarji in prostitutke, kategorija prezira vrednih in zaničevanih ljudi, pred njimi, pred njimi v pogledu na nebeško kraljestvo.
POT DANAŠNJE BESEDE
V prvem berilu preroka Ezekiela odmeva orakelj, osredotočen na oznanilo osebne odgovornosti tistega, ki greši. Prisotno je preseganje ideje, da so otroci kaznovani za grehe očetov in to predstavlja veliko osvoboditev od zatiranja grehov, ki niso lastni. Doktrina osebne odgovornosti daje vsakomur svobodo: za nepravične obstaja možnost, da se spremenijo in obrnejo k dobremu, za pravične pa tveganje, da se obrnejo k zlu. V Božjih očeh nihče ni za vse življenje označen za grešnika in nihče nima dovoljenja za pravičnost za vse življenje. Dobra novica je v tem, da je spreobrnjenje vedno možno, medtem ko morajo pravični paziti, da ne padejo.
V evangeliju vidimo, kako se prerokba izpolnjuje. Božji Sin se približuje in jé z grešniki, vstopa v njihove domove, jih vabi, naj mu sledijo, saj ga je Oče poslal iskat in rešit izgubljeno (prim. Lk 19,10). Pismouki in farizeji pa so godrnjali nad tem Jezusovim slogom, saj je bila družba zanje trdno razdeljena na dvoje, na pravične in grešnike. Gospod pripoveduje prispodobo o dveh sinovih prav tem verskim voditeljem, da bi jih soočil z njihovo razdvajajočo in izključujočo vizijo, ki je mnogim odrekala možnost dostopa do odrešenja. Božja vizija je drugačna: odrešenje je za vse, obstaja možnost kesanja in spreobrnjenja tudi za tiste, ki se borijo ali se nočejo držati Očetove volje. Po drugi strani pa se ga mnogi formalno držijo, a brez prave naklonjenosti in svobode kot otroci.
Drugo berilo, iz Pisma Filipljanom, nas sooči s končno točko današnjih beril. Na prvi pogled se zdi, da nima veliko opraviti s tem, vendar nam daje zelo globoko noto. Apostol piše: »Bratje … napolnite moje veselje z istim občutkom in z enako ljubeznijo, ostanite soglasni in složni … Imejte v sebi enaka čustva kot Kristus, ki se mu ni zdelo v privilegij biti kakor Bog, ampak sam se je izpraznil in prevzel stanje služabnika.« Sveti Pavel povezuje edinost (isti občutek, enoumje) s ponižnostjo po Kristusu. To je ponižnost, ki nikogar ne zaničuje, temveč se poniža, da bi služila drugim. Le če prevzamemo Kristusova čustva, lahko gradimo in živimo edinost v ljubezni. Če je Beseda zapustila božji prestol (njegovo pravo mesto), da bi se ponižala v učlovečenju, ali ne bi morali sestopiti s piedestalov svoje ponosne prevzetnosti (neprimernega mesta) in vstopiti malo bolj v resnico o sebi?
POKESAJTE SE
V drugem delu evangelija se vztraja pri kesanju, pri čemer se ugotavlja, da se to dogaja pri tistih, ki so označeni za grešnike, ne pa pri tistih, ki se sami označujejo za pravične. Kesanje je izkušnja srca, močno evangeljska izkušnja, danes malo cenjena in pridigana. Tema je za sodobnega človeka, ki se noče počutiti krivega, pravzaprav malce zoprna. Kesanje je izkušnja strtega in prebodenega srca, ko pred Božjim usmiljenjem vidi/spozna svoj greh, je trenutek velike milosti, ki človeka spremeni. Zelo živo podobo kesanja najdemo pri Petru, ko se sreča z Jezusovim pogledom, potem ko ga je ta zatajil (prim. Lk 22,61-62), in tudi pri grešnici, ki stoji ob Jezusovih nogah (prim. Lk 7,38). Pri obeh je kesanje izraženo do solz. Za stare očete so solze dar, za katerega je treba prositi, očiščenje, nekateri so jih imenovali drugi krst.
Kesanje ni le hipno dejanje ob enem samem grehu, ampak je občutenje samega sebe, je zavedanje, da si grešnik pred Očetovo dobroto. Pomislimo na molitev cestninarja v templju (prim. Lk 18), ki jo je prevzel ruski romar v slavni zgodbi Nemytova. Molitev Gospod Jezus, usmili se me grešnika, se je ujemala z njegovim dihanjem in oblikovala njegovo notranjost. Pristno kesanje vedno vodi v samoobtoževanje in spreobrnjenje. Lahko rečemo, da nas današnja Beseda vse vabi k spreobrnjenju, k tisti ponižnosti, ki je priznanje naše osebne resnice o grešnosti, ki v vsakem trenutku potrebujejo Božje usmiljenje. V tej resnici smo takrat, ko se ne počutimo višje od kogar koli, ko razgaljamo svojo hinavščino, ko iščemo in prepoznavamo dobro in Božjo navzočnost v vsakem človeku.
Na koncu pustimo tudi danes v nas odzvanjati Jezusovo vprašanje: Kaj se vam zdi?
