Danes obhajamo veliki praznik Gospodovega spremenjenja, ki ga vzhodni kristjani imenujemo »poletna velika noč«.
Evangelist piše, da je »Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza ter jih same popeljal na visoko goro«. Ob tej priložnosti trije Jezusovi najbližji učenci doživijo prav posebno izkušnjo, vidijo spremenjeno Jezusovo obličje: »njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč«.
Matej tudi ugotavlja, da je imel Peter, potem ko se je Jezus spremenil, moč vzklikniti: “Gospod, dobro nam je biti tukaj!”. Peter, tisti, ki ga je Jezus postavil kot skalo, temelj Cerkve (prim. Mt 16,18), tisti, ki je malo prej izpovedal: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (prim. Mt 16,16), posreduje na avtoritativen način in imenuje Jezusa »Kýrios«, »Gospod«, s čimer naredi še eno izpoved vere. Peter bi rad, da bi bil ta trenutek vznesenosti trajen. To je skušnjava, da bi zgradili trajne šotore – “Tu bom naredil tri koče, eno zate, eno za Mojzesa in eno za Elija” – (Mojzes in Elija sta tam, da pričujeta, da je Jezus njihova izpolnitev, tisti, ki potrjuje postavo in preroki), pozabljamo, da smo še vedno romarji proti novemu Jeruzalemu, ki ga je obljubil Bog. Zdaj ni čas za gradnjo šotorov, saj moramo biti vedno na poti, da bolje razumemo svojo vero, motive za našo krščansko izbiro, saj nenehno se moramo širiti in oznanjati evangelij, tudi v trpljenju.
Od časa do časa, ne samo ob tej priložnosti, Jezus odpelje svoje učence na stran, da jih oživi, podpre s svojim prijateljstvom in besedo. Gospod nas tudi kliče stran, ne zato, da bi ušli obveznostim, ki nas preganjajo, ampak da bi bolje videli, bolje razumeli in se nato z več poguma in velikodušnosti vrnili k svojemu običajnemu delu, celo pripravljeni začeti znova, na svoje mesto zraven naših bratov in sester, prevzeti odgovornost za njihove preizkušnje, njihova pričakovanja, njihova upanja.
Ko zaslišijo Očetov glas: »To je moj ljubljeni Sin, nad njim imam veselje« in ko prejmejo ukaz: »Poslušajte ga«, tri učence zgrabi velik strah in padejo z zemljo, toda Jezus se takoj približa in se jih zaupno dotakne ter jih vabi, naj vstanejo in naj se ne bojijo. Končno Jezus zapečati to videnje z molkom: »Nikomur ne pripovedujte o tem videnju, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.« Trije učenci so imeli izkušnjo, da so stali pred Bogom, da so stali pred Jezusom, Mesijem, Božjo besedo, ki je postala človek: zdaj so poklicani, da zaupajo v Jezusa in ga poslušajo, gledajo na njegove kretnje, da ga posnemajo. , da mu sledijo, da še naprej premišljujejo to slavo, v veri in ne več v videnju (glej 2 Kor 5,7), do dne, ko jo bodo dokončno doživeli Kraljestvo.
S poslušanjem Božje besede in v nenehni molitvi skušajmo doživeti Boga, premišljevati veličastno Gospodovo obličje, ki bo nekega dne tudi naše obličje, ker mu bomo podobni, da bomo imeli moč prepoznati zdaj v naših preizkušnjah navzočnost Gospoda, ki nas ljubi, ki nas ne zapusti, in prepoznati iznakaženo Jezusovo obličje v trpečih, v zatiranih, v našem bližnjem.
