Moj zaklad
“Dragi moj …” s svojim krohotajočim glasom sikne Gollum, popolnoma navdušen nad močjo prstana, ki ga želi obdržati za vsako ceno! Gollum je ključna oseba v zgodbi J.R.R.-ja ‘Gospodar prstanov’. Letos smo imeli celo oratorijsko zgodbo posvečeno pisatelju Tolkienu, ki v domišljijskem svetu, poseljenem s fantastičnimi liki, pripoveduje o spopadu med dobrim in zlim, vse pa se vrti okoli čarobnega prstana, ki si uspe polastiti tistega, ki ga ima, in se tudi ta postavi na stran zla. To se zgodi ubogemu Smeagolu, ki se po prstanu, ki ga je skoval Temni gospodar Sauron, da ga ne bi izgubil, spremeni v dvoumnega Golluma in prav zaradi svojega pohlepa bo tudi on končal uničen skupaj s prstanom v Orodruinovem ognjenem breznu. Gospodar prstanov je postal filmska saga po zaslugi režiserja Petra Jacksona, ki je prav zaradi strašnega prstana dobro upodobil Golluma v njegovi nepretrgani dvoumnosti med dobrim in zlim. Jezus, ko govori o nebeškem kraljestvu, torej o prisotnosti in delovanju Boga v svetu, uporabi dva primera, ki sta na nek način povezana s to Tolkeinovo zgodbo. V prispodobi o človeku, ki najde zaklad na polju, je presenetljiva odločenost tega človeka, da se polasti polja, ki skriva zaklad. Človek je pripravljen tudi goljufati, da bi imel tisto polje, ki ni njegovo. Zaklad, ki ga je izkopal, skrije, ne pove ničesar, še manj lastniku, in vse proda, da bi ga kupil. Ta zaklad je njegov zaklad, čeprav morda do njega ne bi imel pravice. Tako kot je iskalec biserov, ki najde biser, ki ga je iskal, in da bi ga naredil za svojega, pripravljen tvegati vse, kar ima.
Zdi se, da v teh evangelijskih zgodbah res vidim pohlep Golluma in vseh tistih, ki so v Tolkienovi sagi pripravljeni storiti vse, celo izgubiti sebe, da bi imeli ta zaklad. Ampak Jezus želi izkoristiti to globoko željo po zakladu, da nas spodbudi k vprašanju, koliko nam je res mar za Boga v našem življenju. Ali so Bog, njegova Beseda, njegova prisotnost in delovanje v moji zgodbi res zame zaklad? Kaj sem pripravljen dati za ta zaklad? Se res počutim kot “moj dragi” – my precious?
Očitno Jezus ne misli na Boga kot na abstraktno idejo, temveč na Boga kot izbiro življenja, kot konkretno »kraljestvo« v svetu. Imeti Boga za zaklad svojega življenja ni preprosto in abstraktno »verjeti, da Bog obstaja«, ampak imeti Boga kot konkretno referenčno točko za vsako svojo konkretno izbiro vsak dan, v vsaki situaciji. Bog, kakor nekako prstan iz Tolkienove zgodbe, ki obsede tistega, ki ga ima, želi “obsedeti” tudi mene in globoko spremeniti moje življenje. Toda medtem ko je prstan, ki ga je skoval Sauron, za zlo, me Bog želi popeljati k dobremu in prek mene na dobro spremeniti človeško zgodovino. Jezus me torej vabi, da skrbno kopljem v zemljo svojih dni, v odnose, ki jih imam z ljudmi, v svojo krščansko skupnost, ki ji pripadam, tudi v to, kar je v mojem srcu, in odkrijem Božji zaklad, dragoceni biser njegove navzočnosti. Kopati moram globoko in skrbno iskati, da ne bi vedno ostal površen in raztresen kot drža duhovnega življenja, sicer tvegam, da ne bom opazil Božjega zaklada, ki je pod mojimi nogami ali nosom.
Na koncu svojih govorov Jezus doda še eno podobo z besedo »zaklad«. Če postanem učenec kopača in bogoiskalec, se moje življenje na koncu spremeni v sobo, polno dragocenosti, ki se kopičijo in postanejo vedno na voljo meni in tistim, ki me srečajo. Če sem Jezusov učenec, se naučim najti in ceniti dragocenost Boga v svojem življenju, ki samo po sebi postane pravi zaklad, ki ga drugi lahko najdejo.
In v globini svojega srca bom slišal božji glas, ki me drži za roko in pravi “moj zaklad!”.
