ŽETEV JE NA KONCU
Ljulka imenovana tudi “slaba pšenica”, je trava, ki raste skupaj s pšenico, na videz je podobna, težko jo je ločiti, zamenjujejo jo z žiti, a na koncu proizvede “strupeno moko”. Je ena od protagonistk današnje evangeljske prilike z: sejalcem, pšenico (»lepo« seme), sovražnikom, angeli, žanJci…
V našem srcu, v srcu vsakega človeka, se že od nekdaj gnetejo številna vprašanja: zakaj obstaja zlo? zakaj Bog ni ustvaril človeka, ki bi bil poln samo dobrote, lepote, človečnosti, ki je bila samo lepa..? zakaj ni zlo izginilo po Jezusovem prihodu? Ali moramo takoj zažgati vso »ljuljko«, vse tiste, ki jih imamo za polne »trole«, ki ne mislijo tako kot mi? Sanje o skupnosti, o skupini samo »pravičnih«? Prispodoba je za nas svetleča sled, za ta vprašanja, ki si jih zastavljamo v zvezi z zlom …
Največja skušnjava je poenostaviti: sovražnik je hudič, človeku zunanji značaj; človeštvo je razdeljeno na dobre in slabe, slednje je treba iztrebiti kot plevel. A morda ni ravno tako, bolj natančno, globlje branje nam da razumeti, da je ljuljka v vsakem od nas, v vsakem človeku … In včasih se zameša z “lepim” semenom, ljuljka je naš negativ strani. Lahko se tudi zgodi, da jo skrbno gojimo, na videz je dobra pšenica, plodovi pa so grozni in se vidijo šele čez nekaj časa. Setev ljulke poteka v spanju, ko nismo pozorni, zaspani, dremavi, nepozorni in potem … raste, raste skupaj s pšenico. »Sovražnik« ni zunaj človeka, je v nas, je del naše človeške narave. Ni kriv gospodar, sejalec (Bog, Jezus s svojo dobro novico,…), ampak so naše strasti, naši nagoni tisti, ki nas razčlovečijo (ponos, navezanost na denar, izkoriščanje revnih, drugih). , želja po dominaciji, sebičnost…).
Rešitev? Iztrgati ljuljko z nasiljem? Velik kres, ki požge vse naenkrat? Jezusov predlog nas premakne: ne! Rasti morata skupaj, samo iz sadov se da razumeti, kaj je eden in kaj drugi. V Cerkvi, v naših skupnostih, v naših družinah so in vedno bodo luči in tema, dobro in zlo. Skupnost je tam, kjer je človek, kjer je več ljudi skupaj, kjer je drugi pomemben, kakorkoli že je. Jezus noče skupnosti, ki bi bila ločena od drugih, sestavljena iz samih elit, skupnosti, ki bi se oddaljila od vseh tistih, ki jih ima za nečiste …
Toda Jezus nas opozarja: na koncu je žetev: ali je vse preprosto? Pravičniki na eni strani in na drugi vse zažgati? Morda je tudi tu treba paziti na poenostavitve: v vsakem človeku je dobro žito, v vsakem je ljuljka. V kraljestvu Očeta pa tega ne bo. Tam bo samo plod “lepega” semena. Moramo biti zelo previdni, ko sedaj tvegamo svoja življenja tudi za napačne odločitve.
Danes, v sedanjem trenutku, v kraljestvu Sina človekovega na tej zemlji, v naši skupnosti, v naši skupini, v naši družini poskrbimo, da “lepo” seme vzklije, gradimo tisto, kar vodi v Očetovo kraljestv, za vedno …
Priložnost, ki je ne smemo zamuditi, graditi jo je ttreba dan za dnem.
Poglejmo:
– Kaj so “ljulke”, ki jih gojimo v sebi? Jih lahko poimenujemo? Kako prenehati z gojenjem zla?
– Gojenje “lepega” semena, da zraste: kako lahko to storimo? semena je v izobilju (Beseda, »angeli, ki jih srečujemo v življenju …), ali jim damo dovolj sveže vode?
– Žetev – poslednja sodba: ali nas je strah ali pa jo lahko razumemo kot praznovanje, kjer bodo ostali le »lepi« med nami, človeštvo, ki je samo lepo?
