Pretirana ljubezen
Zdi se, da Jezus tokrat res pretirava! To, kar govori svojim učencem, je človeško in morda celo versko nesprejemljivo. Kako lahko zahteva, da ga ljubi bolj kot svoje najdražje in celo lastno življenje? Biti Jezusov učenec pomeni ljubiti ga bolj kot svoje življenje, bolj kot tiste, ki so vam dali življenje (vaši starši) in tudi sad svojega življenja (vaši otroci). Vprašanje bi rad naslovil na svojega dragega prijatelja Lorenza, ki čaka na rojstvo svoje prve hčerke od svoje ljubljene žene Carle, s katero se je poročil lani. Kaj bi odgovorili na te Jezusove trditve? Vendar želim zaupati evangeljski besedi, saj vem, da je beseda, ki me noče ogoljufati in da mi, nasprotno, vsebuje skrivnost večnega življenja že tukaj v mojem omejenem življenju.
Najprej je pomembno vedeti, da Jezus govori v kulturnem kontekstu, kjer so bile družinske in družinske vezi zelo močne in so ljudi povezovale pri vsaki odločitvi. Jezus predlaga način življenja človeških odnosov, v katerem je izbira ljubezni nad vsem drugim, tudi za lastno družino šteje tiste, ki niso v krvnem sorodstvu, ampak samo zaradi dejstva, da je drugi človek, poleg tega pa šibek in potreben. Jezus izkrivlja pojmovanje in izkušnjo človeških vezi, jih osvobaja konvencij in uči o vezi resnične ljubezni, ki nikoli ne sme biti samoumevna, ampak jo, nasprotno, nenehno gojimo. Po besedah besedila nas Jezus vsekakor ne vabi, da sovražimo krvne vezi z očeti, materami in otroki, še manj pa k sovraštvu lastnega življenja, ampak nas odločno vabi, da izberemo Njega za izvor in konec vsakega ljubezen in vsaka vez. Jezus učence vabi, naj se z njim ne vežejo formalno in samo tako, da ubogajo navodila in ukaze, ampak s srcem. Jezus sam je iz ljubezni izšel iz Boga Očeta in zapustil udobno božje stanje, da bi postal človek poleg ljudi. Sveti Pavel naredi čudovito sintezo Jezusove zgodbe v 2. poglavju pisma Filipljanom: »… on, kljub temu, da je bil v stanju Boga, ni imel za privilegij biti kot Bog, ampak se je izpraznil tako da prevzame stanje sužnja in postane podoben ljudem.« Jezus je prvi, ki je popolnoma vzljubil človeka, vsakega človeka (torej tudi mene), zapustil je celo to globoko vez z Bogom in njegovim božanskim življenjem. In svojega življenja ni izgubil, ampak ga je dal in je znal čisto in polno ljubiti vse, tudi svojo mamo Marijo! Ljubiti ne pomeni vezati in držati, ampak živeti in prepuščati. In če pomislimo tudi v družinskih odnosih, ko vezi postanejo dušeče in omejujoče, na koncu spremenijo ljubezen v svoje nasprotje in ta vez ljubezni ne daje življenja, ampak ga jemlje. To sprašuje tudi Jezus, ki nas uči, da se z njim povežemo s pravo ljubeznijo, saj le v tej vezi medsebojne ljubezni lahko rastemo in se učimo utirati svojo pot. In z Jezusom vemo, da tudi najmanjša gesta ljubezni ni izgubljena in približuje naše življenje njegovemu in ga torej naredi večnega. Že majhna gesta, narejena z ljubeznijo, je dovolj: tudi dajanje kozarca sveže vode …
