Ne sramujmo se Jezusa in njegovega evangelija
V evangeljskem odlomku je povabilo, naj se ne bojimo tistih, ki ubijajo telo, nimajo pa moči, da bi ubili dušo. Obstaja tudi zapoved, naj se ne sramujemo Kristusa in njegovega evangelija, temveč naj s svojim življenjem in z njegovo besedo pričujemo zanj pred ljudmi. Oba ukaza spremljajo besede spodbude in zaupanja. Smo v skrbnih rokah Očeta, ki skrbi za ptice neba, še bolj pa za nas, svoje otroke; pozna celo število naših las in noben ne bo izpadel, ne da bi on vedel. Resno pozdravljamo ta ukaz, da se ne sramujemo Jezusa in njegovega evangelija. V uvodni mašni molitvi smo takole nagovorili Očeta: »O Bog, ki izročaš naši šibkosti preroško oznanilo svoje besede, podpiraj nas z močjo svojega Duha, ker se nikoli ne sramujemo svoje vere, temveč jo izpovedujemo z vso odkritostjo tvoje ime pred ljudmi, da jih spoznaš na dan svojega prihoda.” No, ni nujno, da imamo Božje ime vedno na ustih – lahko bi tvegali, da bi ga imenovali zaman – ampak njegovo ime mora izražati naše življenje, ki najde svojo motivacijo in navdih v Jezusovem evangeliju. Slediti Jezusu pomeni biti popolnoma vključen v njegovo življenje, do te mere, da sodeluješ pri njegovem trpljenju, trpljenju pravičnih, ki jih neupravičeno preganjajo tisti, ki ne morejo prenašati njegovega dobrega dela (glej Mdr 2). Če je Jezus Kristus trpel, se za kristjana ne more zgoditi drugače, kajti »učenec ni večji od učitelja« (prim. Mt 10,24) in – to so vedno Jezusove besede – »Če so mene preganjali, bodo tudi vas preganjajo« (glej Jn 15,20). To je resničnost, ki jo na žalost doživljajo kristjani prvih generacij (prim. 1Pt 4,12-19) in še danes, tiho, mnogi kristjani v mnogih delih sveta.
Vendar se Jezus ne omejuje na to, da apostolom predlaga nasilno sovražnost, ki jo bodo morali trpeti, ampak jih vedno znova opominja, naj se ne bojijo, in jim vliva pogum, tisto pogumno odkritost, ki izhaja iz trdne vere. Evangelist je v času celo krvavega preganjanja ko so kristjani v Jezusovih besedah našli spodbudo za vztrajnost, dobro vedoč, da so varni v ljubečih in očetovskih Božjih rokah imeli v mislih besede: »Tudi lasje na glavi so vam vsi prešteti. Torej naj vas ne bo strah.” V tem smislu Jezus spodbuja nas, svoje učence, in nas prosi, naj se niti ne bojimo, da bi bili zaradi njega umorjeni: ljudje nas bodo lahko poslali v smrt, nikoli pa nam ne bodo mogli vzeti pravega življenja, tistega, ki je dano nam po Očetu. Tako nas Jezus vabi, naj ostanemo stanovitni v tej zaupljivi izročitvi Očetu. Zgodovina vseh časov je polna pogumnih ljudi, ki so kljub vsem viharjem ostali zvesti svojim prepričanjem. Poleg nenormalnih stvari, uničujočih vojn, iztrebljanju Judov, raznih »etničnih čiščenj«, je dvajseto stoletje videlo tudi svetle zglede mož in žena, ki so dali svoja življenja, da se ne bi odrekli svoji veri, da bi odločno branili človekove pravice: pomislimo na sv. Marijo Goretti, sv. Maksimiljana Kolbeja pa našega mučenca Lojzeta Grozdeta in mnogih drugih svetnikov. Podprti s temi zgledi se ne zadržujemo pred težavami in nesporazumi: Jezus, zvesta in resnična priča, je ob nas s svojim Duhom, da nas podpira v naši predanosti zvestobi njemu in njegovemu evangeliju. V zadnji sodbi bomo zahtevali odgovor za našo pripadnost Jezusu in za našo ljubezen do njega, ki ni izražena samo z besedami (prim. Mt 7,21), temveč s celotno osebo, ki s svojim načinom življenja kaže, da je vredno umreti in torej živeti zanj: toda ta sodba se začne že danes in je odvisna od naše sposobnosti, da se »zatajimo« (prim. Mt 16,24) in prepustimo Kristusu, ki živi v nas. Le če bomo to vadili, bomo lahko resnično spoznali in ljubili Gospoda Jezusa; sicer ga bomo zatajili pred ljudmi (prim. Mt 26,69-75) in potem bo tudi on pred Očetom moral priznati, da nas nikoli ni poznal.
No ja, svet nas lahko preganja in sprošča svojo sovražnost proti nam, vendar ne more ogroziti našega stanja kot kristjanov, kot ljudi, ki ljubijo Jezusa Kristusa nad vsem drugim, ker je vedno odvisno od nas, v vseh razmerah, da živimo s Kristusom, živeti po njegovem evangeliju: nič in nihče nam nikoli ne more preprečiti, da bi ljubili Kristusa, in v tem je vir naše izjemne svobode.
