Klic apostolov
Po preteklem nedeljskem poročilu o Matejevem-Levijevem klicu nam ta teden sveti Matej sam predstavlja poslanstvo skupine dvanajsterih, ki je končno oblikovana. Jezus je s seboj povezal že veliko učencev, ampak pomembno je, da se Matej uvršča med zadnje poklicane, ko še ni oblikoval skupine dvanajstih apostolov. Apostol pomeni poslanec, torej predstavnik z enakimi pooblastili kot tisti, ki ga je poslal. V svetu, kjer je bilo težko komunicirati, se je pogosto dogajalo, da so oblastniki pooblastili drugega, da deluje v svojem imenu, da bi posredoval pomembna sporočila in vzdrževal uradne stike ali sklepal dogovore. V Stari zavezi je tudi Bog uporabil glasnike, da bi se predstavil izraelskemu ljudstvu: to so bili preroki, ki so se na začetku predstavili v velikem številu, nato pa se je postopoma zmanjševalo, dokler niso vsi izginili. Vez med starimi preroki in Jezusom pa predstavlja Janez Krstnik kot vemo. V knjigi preroka Danijela se v času izgnanstva Izraelci takole pritožujejo: »Zdaj nimamo več ne kneza, ne voditelja, ne preroka … in nihče od nas ne ve, do kdaj …«
Trenutek, ko Janez Krstnik začne pridigati v puščavi, vzbudi začudenje in mnogi ga gredo poslušat, ker vidijo, da se v njem prebuja duh starodavnih prerokov. Ob soočenju s samo osebo Jezusa iz Nazareta, močnega v dejanjih in besedah, si nekdo ne more dati boljše razlage, kot pomisliti na enega od starodavnih prerokov, ki je oživel. Evangelist Marko nam zato sporoča: »Rečeno je bilo: ‘Janez Krstnik je vstal od mrtvih in zato v njem deluje moč čudežev’. Drugi so namesto tega rekli: ‘To je Elija’; drugi so še rekli: ‘On je prerok, kot eden od prerokov’ …« Dejansko se Jezus obnaša kot eden od starodavnih prerokov, govori z avtoriteto in dela simbolične kretnje, vendar presega vse preroke Stare zaveze, ker ne le trdi, da ga je poslal Bog, ampak jasno pove da to dela v svojem imenu in v imenu Boga Očeta. Apostolov, ki jih Jezus zbere okoli sebe, da bi jih nato dodelil misijonu, je natanko dvanajst in ta izbira ima tudi simboličen pomen, ki ni ušel nobenemu vernemu Judu. Tako je bilo dvanajst Jakobovih sinov, ki so v času lakote odšli v Egipt, iz katerega se bo kasneje oblikovalo dvanajst Izraelovih plemen. Z ustanovitvijo kolegija dvanajstih apostolov namerava Jezus torej ustanoviti novo Božje ljudstvo, Cerkev, ki bo našla trdne in zanesljive referenčne točke v tistih, ki jih On izbere. Pravzaprav drugje v Novi zavezi v zvezi z apostoli govorimo o nekakšnih stebrih. Sveti Pavel se ponaša, da so ob njunem srečanju »Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre (Cerkve), njemu in Bàrnabu« podali desnico v znak občestva in kot gesto odobravanja njunega misijonarska zaveza med pogani. Tako sveti Janez v Apokalipsi opisuje Sveto mesto, novi Jeruzalem, ki se spušča iz nebes od Boga, ki je podoba Cerkve. Mesto je obdano z velikim in visokim obzidjem z dvanajstimi vrati in to obzidje sloni »na dvanajstih podstavkih, na katerih je dvanajst imen dvanajstih apostolov«.
V primerjavi s to perspektivo dobro organizirane in dobro utemeljene Cerkve se množice, s katerimi ima Jezus opraviti pri svojem javnem delovanju, znajdejo v nasprotnem stanju od želenega. Današnji evangelij nam pripoveduje, da so bili utrujeni in izčrpani kakor ovce brez pastirja. V izvirnem grškem besedilu najdemo dva močna izraza. Lahko bi ga prevedli kot »raztrgan in vržen na tla«. Množice so bile torej »raztrgane«, ker je šel vsak svojo pot, kot se zgodi, ko ni priznanega in avtoritativnega vodnika, in »vržene na tla«, demotivirane in moralno uničene. Jezusova reakcija ni prezir, temveč sočutje in skrb: “Kdo bo poskrbel za toliko ljudi, ki tako potrebujejo pouk in spodbudo?” Ko ima Jezus, Odrešenik sveta, na razpolago malo moči, Jezus sledi s povabilom k molitvi: »Žetev je velika, delavcev pa malo! Prosi torej gospodarja žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev!« Tisto, kar Jezusa ne veseli, ni, da množico, ki ga išče, večinoma sestavljajo običajni ljudje (ni veliko bogatašev, ne veliko aristokratov), ampak tisto, kar ga boli, je, da gredo številne možnosti za dobro, ki so lastne vsakemu človeku pozlu, propadle so in nepovratno izgubljene. Jezus nas zato vabi k molitvi, da bo blagodejna luč milosti ponovno zasijala na obrazih in srcih ljudi, potem ko bodo kosci posredovali in dokončali delo dobrega.
Prebujanje čuta za Boga je pomembno tudi v našem času. Le izhajajoč iz njega in iz njegove besede lahko pojasnimo številna protislovja današnjega sveta. Življenje za Boga je najboljše pričevanje, ki ga kristjan lahko poda, in najenostavnejši način, da sodeluje pri poslanstvu Cerkve.
