En Bog v treh osebah, združenih z eno samo ljubeznijo
Obhajamo slovesni praznik Presvete Trojice, praznik našega edinega pravega Boga v treh osebah, ki se nam, smrtnim, predstavlja v globokih odnosih, ki črpajo iz velike skrivnosti Božje ljubezni. Oče Stvarnik, Sin Odrešenik, Sveti Duh posvečujoči. Bogoslužje tega praznika uvede zelo lepa antifona, ki sintetizira prvo veliko skrivnost naše vere, edinost in troedinost Boga. Blagoslovljen Bog Oče in edinorojeni Božji Sin in Sveti Duh: ker velika je njegova ljubezen do nas. Bog, ki je ljubezen in ki sporoča in razodeva ljubezen v vsaki osebni in skupnostni situaciji do človeštva, kot nas spominja odlomek izhoda današnjega bogoslužja besede. Bog, ki se razodene Mojzesu na gori Sinaj in mu razodene, kdo je. On je usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi ter poln ljubezni in zvestobe. In kljub trmi izvoljenega ljudstva, ki ne sledi Bogu, ki ga je osvobodil suženjstva v Egiptu, še naprej odpušča. Božja ljubezen se lahko kaže le v odpuščanju, v njegovi nežnosti kot Očeta in Odrešenika. Prav ta natančna Božja identiteta, ki nam jo je razodel njegov Sin, Jezus Kristus, ki je prišel na zemljo, je neskončna ljubezen in kaj je najbolj zanimivo vedeti o Njem, Večnem, neskončnem, in vsemogočnem. Kdo je Bog, v katerega verjamemo? Katekizem katoliške Cerkve pri oblikovanju odgovora na to temeljno vprašanje za vero vsakega od krščenih pravi, da se »Bog razodeva Izraelu kot tisti, ki ima do svojih otrok močnejšo ljubezen od ljubezni očeta ali matere. ali ženina za svojo nevesto. On sam »je Ljubezen« (1 Jn 4,8.16), ki se popolnoma in svobodno daruje in ki je »tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bil svet po njem rešen« (Jn 3,16-16). 17). S pošiljanjem svojega Sina in Svetega Duha Bog razodeva, da je sam večna izmenjava ljubezni.
Že samo besedilo evangelija, nam predstavlja najresničnejši obraz našega Boga. V pogovoru z Nikodemom, učiteljem postave, farizejem in članom velikega zbora, mu je eden od njegovih učencev na skrivaj rekel: « Bog je tako vzljubil svet, da je dal edinorojenega Sina, da se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubi, ampak ima večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi bil svet po njem zveličan. Kdor vanj veruje, ni obsojen; kdor pa ne veruje, je že obsojen, ker ni veroval v ime edinorojenega Božjega Sina«. Ta usmiljeni Bog, ki odpušča, ki odrešuje in ne obsoja, je edini pravi Bog, v katerega verujemo in v katerega lahko verjamemo. Sam Bog se je razodel izraelskemu ljudstvu kot edini, ko je rekel: »Poslušaj, Izrael, samo en Gospod je« (Mt 6,4), »drugega ni« (Iz 45,22).
Jezus je nato v vsem svojem javnem delovanju in pri oznanjevanju v treh letih evangelizacije po palestinskih vaseh potrdil: Bog je »edini Gospod« (Mr 12,29). Izpovedovanje, da sta tudi Jezus in Sveti Duh Bog in Gospod, ne vnaša nobene delitve na Enega Boga. Ta naš Bog, veliki Gospodar vesolja, se razodeva Mojzesu kot živi Bog, »Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov« (2 Mz 3,6). Istemu Mojzesu Bog razkrije svoje skrivnostno ime: “Jaz sem, kar sem (YHWH)”. Neizrekljivo božje ime je že v času Stare zaveze nadomestila beseda Gospod. Tako se v Novi zavezi Jezus, imenovan Gospod, pojavlja kot pravi Bog. V resnici, medtem ko so bitja prejela od Boga vse, kar so in imajo, je Bog sam v sebi polnost bivanja in vse popolnosti. On je »Tisti, ki je«, brez izvora in brez konca. Jezus razodeva, da tudi on nosi božje ime: »Jaz sem« (Jn 8,28).
V molitvi »Angel Gospodov«, 27. maja 2018, je papež Frančišek, ko je predstavil svetopisemske, teološke in moralne vsebine praznika Svete Trojice, dejal, da je to »praznik premišljevanja in hvaljenja skrivnosti Boga Jezus Kristus, ki je Eno v občestvu treh Oseb: Očeta, Sina in Svetega Duha. Da z vedno novim začudenjem slavimo Boga-Ljubezen, ki nam zastonj ponuja svoje življenje in nas prosi, da ga širimo po vsem svetu. Praznik Presvete Trojice nas spodbuja k premišljevanju skrivnosti Boga, ki nenehno ustvarja, odrešuje in posvečuje, vedno z ljubeznijo in iz ljubezni, ter daje vsakemu bitju, ki ga sprejme, odsevati žarek svoje lepote, dobrote in resnice. Vedno se je odločil hoditi s človeštvom in oblikovati ljudstvo, ki je blagoslov za vse narode in za vsakega človeka, nobenega izključenega. Kristjan ni izolirana oseba, pripada ljudstvu: temu ljudstvu, ki tvori Boga. Brez te pripadnosti in občestva človek ne more biti kristjan. Smo ljudstvo: božje ljudstvo.
Blažena Devica Marija ni izključena iz te velike skrivnosti Božje ljubezni, ampak je bila ustvarjeno bitje, ki je bilo iz ljubezni in z edinim privilegijem obvarovano greha in od vekomaj potopljeno v Božjo ljubezen. Zato je Marija pomembno sredstvo za razumevanje Božjega Sina in torej same skrivnosti Trojice. Naj nam pomaga, da bomo z veseljem izpolnjevali poslanstvo pričevanja svetu, žejnemu ljubezni, da je smisel življenja prav neskončna ljubezen, konkretna ljubezen Očeta, Sina in Svetega Duha. Če Trojica daje, da biva v nas, ne ovirajmo njene navzočnosti v našem bitju in v našem življenju, v enosti treh oseb, naj rodi v nas tiste sadove, ki jih sv. Pavel apostol v odlomku iz svojega drugega pismo Korinčanom določa kot duhovna in človeška vedenja: »Bratje, bodite veseli, prizadevajte si za popolnost, spodbujajte drug drugega, imejte enaka čustva, živite v miru in Bog ljubezni in miru bo z vami. Pozdravite drug drugega s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vsi sveti. Milost Gospoda Jezusa Kristusa, Božja ljubezen in občestvo Svetega Duha z vami vsemi«.
