Sveti Duh: nepretrgano občestvo Sina z Očetom
Občestvo med Očetom in Sinom ni bilo nikoli pretrgano zaradi Jezusove sinovske poslušnosti Očetovi volji, vse do skrajne preizkušnje smrti na križu. Pred smrtjo je Jezus zavpil z besedami Psalma 22,1: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?”. Te besede so povzele vso dramo občutka osamljenosti, muke srca zaradi zelo boleče, nesmiselne, težko prenašane ločitve. Telesno bolečino je spremljal človeški občutek neuspeha njegovega poslanstva: sam je bil žrtev uničujoče sile človeške sebičnosti. V tej situaciji popolne nemoči, pribit in zasmehovan na tem križevem odru, je Jezus lahko izdihnil svoj zadnji dih zemeljskega življenja v obupu ločenosti od Očeta, četudi z besedami 22. psalma iz klica na pomoč , a sčasoma postanejo izraz hvale, ker Gospod »ni zaničeval stiske ubogega, ni skrival svojega obličja pred njim, ampak ga je uslišal, ko je klical na pomoč« (Ps 22,25). Jezus je namreč imel pogum, da se je v temi smrtnega praga popolnoma izročil z besedami: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Zapuščeni Jezus je Jezus ki je popolnoma izročen, izročen v Očetove roke: občestvo z njim je prestalo v veliki preizkušnji križa! Jezusovo izročitev Očetu ob smrtni uri evangelist Janez razmišlja kot Očetovo predajo vsem nam, človeštvu nikoli pretrgane večne skupnosti med Njim in Sinom: »Ko je Jezus zaužil kis, je rekel: “Dopolnjeno je! In sklonil je glavo in izdihnil« (Jn 19,30).
To je izročanje Svetega Duha ob uri smrti na križu.
Je predaja nepremagljivega občestva med Očetom in Sinom. To nepretrgano občestvo je božanska sila, ki je preobrazila križano telo, položeno v trden kamen groba, in ga naredila za vedno živo telesnost. To neprekinjeno občestvo med Očetom in Sinom je božja sila miru, je brezplačnost ljubezni, ki je kot dih novega stvarstva izlita v naša srca. Vstali Kristus nam danes pravi: »Mir vam« (Jn 20,19b.20b), »diha v nas in pravi: Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,22). Večno življenje občestva med Očetom in Sinom je povezovalna moč zastonjskosti Božje ljubezni, ki jo je v naša srca vlil Kristus, ki je po Očetovi volji vstal na veliko noč. Od velike noči vstalega Kristusa je zakon zastonjske ljubezni, ki večno združuje Očeta in Sina, postal najpopolnejši dar, boljši od desetih zapovedi, ki jih je Bog dal izraelskemu ljudstvu po pashi – prehodu Rdečega morja. Judje so ta dar obhajali prav na binkoštni praznik, petdeset dni po veliki noči. Za nas kristjane Sveti Duh, Dar, ni več zakon, zapisan na zunanjih kamnitih ploščah, ampak je zakon, zapisan v srcu, in prinaša novo in večno zavezo, ki je že na voljo vsakemu izmed nas od Očeta, združenega z Sinom v Svetem Duhu (prim. Jer 31,31-35 in Rim 5,5).
Mi smo Kristusovo telo!
Po združujoči moči Svetega Duha so apostoli z Marijo in drugimi učenci iz zaprtih vrat hiše, kjer so bili, prišli na prosto in prinesli v svet poslano Telo Vstalega, tj. , Cerkvi, da nadaljuje isto poslanstvo, ki ga je od Njega začel v svojem zemeljskem življenju: «Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tako jaz pošiljam vas« (Jn 20,21). Tudi mi se danes počutimo poslane, oblečene v zaupanje Vstalega, ki ne more razodevati svojega gospostva nad svetom brez našega prispevka! Čakajo na naš “da”! Nenehno prosimo za moč, luč, pogum, da bi vsem povedali, da je »Jezus Kristus Gospod« (1 Kor 12,3)! Da, kajti naše veselo občestvo s Kristusom je ista edinost v ljubezni Sina z Očetom in jo lahko izkusimo samo po daru Svetega Duha, ki živi in je navzoč v vsakem od nas. Pustimo se presenetiti nad čudovitimi potenciali, ki se skrivajo v naši življenjski telesnosti na tem svetu!
Da, saj z veseljem obnavljamo središčnost Kristusa Gospoda v vsakdanjem bivanju, v vsakem od nas odkrivamo karizme, to je lepe lastnosti našega mišljenja in delovanja. Naj nas torej Sveti Duh vodi, da odgovorimo na poklic, ki ga je Oče naklonil vsakemu od nas! Odkrijemo ga tako, da postanemo akterji služenja v naši krščanski skupnosti, osebno prispevajmo k izboljšanju kakovosti našega Božjega ljudstva, Kristusovega telesa, združenega v ljubezni, z edinim idealom, da ožarimo svet z ljubeznijo, ki nas povezuje. Ta izžareva okoli nas spoštljive odnose s pečatom zastonjskosti Božje ljubezni. Počutimo se hvaležni, da smo to telo ljubezni na zemlji, znamenje zedinjenja Očeta s Sinom v Svetem Duhu, presenečeni nad karizmami vsakega posebej, okrepljeni z umivanjem nog drug drugemu skozi način življenja služenja, ponižni, majhni, a učinkoviti delavci ljubezni v svetu, zahvaljujoč naši temeljni odločitvi, ki jo vodi Sveti Duh, da živimo sinovsko pokorščino Očetu, tako kakor Jezus in smo se tudi mi pripravljeni predati, biti izročeni v boleči uri preizkušnje našega križa.
Pridi Duh tolažbe, pridi Duh trdnosti, pridi Duh občestva, na suho zemljo naše človečnosti. Brez tvojega rodovitnega življenjskega diha, brez tvoje luči, ki razsvetljuje našo temo, nismo nič, še posebej v času, ko smo kakor ti, Jezus naš Gospod, križani, poklicani izkusiti skok v temo naše popolne izročitve Očetu.
