Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi
Živimo v zanimivem zgodovinskem trenutku, ko je treba marsikaj na novo odkriti … spremenil se je način življenja, dela, časa, odnosov: zdi se, da vse ni več isto. Ponovno razmislimo ob Jezusovem izrazu: “Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi”, da jih boste na novo razumeli; pandemija taka in drugačna je pretresla duhove in spremenila pravila in nič več ne bo tako kot je bilo. Večne vrednote božjih zapovedi so preobrnjene. Življenje ni več sveto, ampak postaja vedno bolj predmet odločitev novih ideologij, prekritih z navidez demokratičnimi odločitvami. Na poti je umetna inteligenca, ki bo še bolj predrugačila naše medsebojne odnose, predvsem pa “woke” in “cancel culture” ideologija in izvoljevanjem pojmov, pri čemer je inflacija besede predvsem znamenje razvrednotenja misli.
Vendar pa je treba eno stvar močno poudariti, da je za Jezusa možnost, da bo deloval v skladu s pravili, daleč od resnice: »Sobota je bila namrerč ustvarjena za človeka, ne človek za soboto« (Mr 2,27) in vedno je ravnal, ne da bi spoštoval to, kar so zahtevala rabinska pravila.
Naše besedilo prevaja grški glagol »theoreo« z “opazoval boš”, kar pomeni nadzorovati, varovati, ohranjati, hraniti, opazovati. To je večpomenski glagol, ki se pogosto uporablja v evangelijih: Jezus moli Očeta, naj poskrbi za učence (Jn 17, 11-15) … v Kani se je do tistega trenutka hranilo dobro vino (Jn 2,10). … dišavo je treba hraniti za pokop (Jn 12,7) … Jezus spoštuje Očetovo besedo (Jn 8,55) in ostaja v njegovi ljubezni (Jn 15,10).
Jezus nas bolj kot udejanjanje nalog prosi, naj ljubosumno varujemo njegovo besedo kakor zemlja, ki varuje pšenično zrno, da bi obrodilo veliko sadu (Jn 12,24). Stavej – če me ljubiš, se nahaja v najglobljem obzorju občestva z Očetom in Sinom, ki ga poraja ljubezen, končni cilj odrešenjskega načrta.
Upoštevanje zapovedi je neločljivo povezano z ljubeznijo, težava je razumeti, kaj mislimo z ljubeznijo [besedi ljubezen dajemo zelo različne pomene], ki jo prepogosto zamenjujemo z obliko sentimentalnosti, čisto sladko in srčno, zelo egocentristično. Jaz sem tisti, ki »se dobro počutim z…«, »rad sem z…«, pomembno je moje počutje, moje dojemanje.
Ljubiti Boga ne pomeni, da se počutite dobro v nedeljo zjutraj v cerkvi ali da se počutite mirne med obiskom tega ali onega svetišča ali celo mirno zaspite po molitvah. Vere in ljubezni ne smemo obravnavati v sklopu duševnih nagnjenj ali teoretičnih pojmov ločeno od vsakdanjih življenjskih odločitev. Janez je izjemno jasen, ko pravi: Otročiči, ne ljubimo z besedo in ne z jezikom, ampak v dejanju in resnici (1 Jn 3,18).
Treba je videti onkraj strahov ljudi, ekonomskih interesov, političnih težav in verskih formalnosti. Aktivirati bi morali duhovno razsodnost, ki je nismo povsem vajeni, zlasti na ravni krščanskih skupnosti, da bi brez zadržkov in predsodkov prisluhnili Božji besedi.
Danes smo poklicani, da živimo po novih pravilih sobivanja, tudi nedeljski odhod v cerkev bo drugačen, naša cerkvena občestva se bodo zmanjšala, kder so ljudje v času epidemije prišli do spoznanja, da se da živeti tudi brez nedeljske maše – naši otroci po zgledu staršev to počnejo že ves čas; odkrivati bo treba nove načine praznovanja, morda bodo še zanimiva romanja, a brez kakšnih globljih duhovnih vsebin. Vse kar smo lahko doživljali kot »obveznost«, ki nas je skoraj izkrivljala – po mnenju nekaterih, ki smo se ji v jezi podredili, postala brezpredmetna. In prav je tako. Velja le stavek: Če me ljubiš… boš spolnjeval…
Človekova težnja je samozadostnost, biti samozadosten, osvobojen vsega, da te seveda tisti, ki ti daje lažno svobodo, zasužnji, medtem ko posameznik nujno potrebuje občestvo za življenje, mora ljubiti in biti ljubljen … Mislim, da se svet v tem obdobju ni premaknil niti za en čevelj, ker se vse vrti samo okrog vprašanja materialne ekonomije, ne pa duhovne.
Zato tisti, ki verujejo in se pustijo naseliti Duhu, odkrijejo, da je središče življenja zunaj njih samih: vedeli boste, da Jaz-Sem v svojem Očetu in ti v meni in jaz v tebi. Ne gre za igro besed, za ponavljanje izrazov kot odkrivanje, da smisel življenja ni v sebi, ampak v drugem. Krščansko življenje je v tem, da ne ostanemo sirote, ampak v sposobnosti ustvarjanja bratstva.
